Zaveza je za vedno

Ko sem bila najstnica, je naša predsednica Mladenk vsaki mladenki dala darilo – sliko templja. Govorila je o zavezah in tem, naj živimo čisto življenje. Nato nas je spodbudila, naj si zastavimo cilj, da bomo nekoč odšle v tempelj.

Nasvet te sestre sem vzela resno in se določila, da bom tem pripravam dajala prednost. Tistikrat je bil tempelj na Kostariki, a ker sem se nedavno krstila, sem vedela, kaj zaveza je, in sem se veselila priložnosti, da bom z Gospodom sklenila dodatne zaveze.

Takrat nihče drug v moji družini ni bil član Cerkve, zato se o evangeliju doma nismo učili. Vseeno sem se odločila, da bi se lahko sama učila o evangelijskih merilih in jim sledila. Moje priprave so vključevale prisotnost na seminarju, čeprav je potekal zelo zgodaj zjutraj. Sem je spadalo tudi to, da pred šestnajstim letom ne hodim na zmenke. Pomenilo je živeti po zakonu čistosti – zagotovo nekaj, kar ni bilo najbolj priljubljeno ali celo običajno med večino mojih vrstnikov, vendar je bilo to nekaj, za kar sem vedela, da bom lahko naredila, ker sem se z Gospodom zavezala, da bom.

Ker sem svete spise preučevala tako na seminarju kot sama, sem bila še bolj odločena, da bom živela vzdržno, čisto življenje. Spomnim se, da me je zlasti navdihovalo 2.000 hrabrih bojevnikov. Kakor piše v Almovi knjigi 53:20–21, so bili ti mladeniči »silno hrabrega poguma in tudi moči in delavnosti; a glej, to ni bilo vse – bili so možje, ki so bili ob vsakem času zvesti v vsem, kar jim je bilo zaupano. […] Bili so možje resnice in presoje, kajti poučevali so jih bili spolnjevati zapovedi Boga in pred njim hoditi pokončno.« Tudi jaz sem hotela biti zvesta v tem, kar mi je bilo zaupano, kar je vključevalo moje krstne zaveze.

Zaveze sem še bolj razumela, ko so me poklicali na služenje v salvadorski misijon s sedežem v vzhodnem San Salvadorju. Ko sem v templju prejela obdaritev, sem pomislila na odlomek iz Nauka in zavez 82:10, ki pravi, da je Gospod dejal, da ga zavezuje obljuba, če delamo, kar nam je naročil; če pa tega ne delamo, obljube nimamo. Ves čas misijona me je zamisel o zavezah – če naredimo svoj del, bo Gospod naredil svojega – spodbujala, da sem se kar najbolj potrudila. Pri tem sva bili z družabnico pri delu blagoslovljeni.

Na misijonu sem bila pred veliko leti, vendar mi spolnjevanje zapovedi še vedno daje moč. Od takrat sem bila blagoslovljena, da sem sedem let služila v kostariškem Templju San José. Ker sem služila kot tempeljska delavka, me je to nenehno opominjalo, naj pomnim zaveze, ki sem jih sklenila. Podobno me je na to opominjalo služenje v organizaciji Mladenk, kjer sem poskušala učiti o pomembnosti zavez, prav kakor so moje voditeljice učile mene.

Spolnjevanje zavez ni vedno lahko. Na primer, veliko ljudi na zakon čistosti (ali v nekaterih primerih versko obnašanje na sploh) gleda kot na nekaj zastarelega. Na srečo, ne občutim dodatnega pritiska tistih, ki niso istega prepričanja ali iz istega obdobja časa kot jaz. Na to, kaj sem doživljala kot mladenka, se ozrem, ko nas voditelji spodbujajo, naj se pripravimo in živimo po tempeljskih zavezah. Odločitvi, ki sem jo sprejela takrat, sledim do današnjega dne.

V svojih odločitvah sem lahko trdna, ker teh odločitev nisem sprejela čisto sama in le zase. Temveč so to odločitve, ki sem jih sprejela kot del zaveze z ljubečim nebeškim Očetom. Ni pomembno, kaj pravi svet. Gospodu sem obljubila, da bom njegove zapovedi spolnjevala. To je vprašanje časti. Zaveze, ki sem jih sklenila pri krstu, in zaveze, ki sem jih sklenila v templju, so enako veljavne tako danes kot tisti dan, ko sem jih sklenila. Zaveza z Bogom je za večno.

To, da živimo tako, kakor nam je naročil Bog, ni vedno lahko, vendar pričujem, da je možno. Lahko pridobimo zaupanje in moč, da živimo po svojih zavezah, in lahko smo prepričani, da nas nebeški Oče ne bo nikoli pustih samih. Z njim na svoji strani lahko naredimo vse (gl. Mor 7:33).