Moč svetih spisov

Zakaj bi se neki najstnik odločil, da bo ob četrtkih zvečer z mamo dve uri preučeval svete spise? Pred enim letom bi se Rooma Terooatea na Tahitiju verjetno spraševal enako.

Sedaj pa bi nemara vprašal, zakaj bi se najstnik odločil, da ne bi.

V treh letih seminarja Rooma v resnici ni bil nikdar pozoren, kdaj je učitelj povedal, katere odlomke iz svetih spisov naj preberejo do naslednje lekcije. »Nisem jih hotel brati,« pravi. »Sveti spisi me res niso zanimali.«

Vendar se je spraševal, zakaj so cerkveni voditelji v oddelku in kolu v govorih na lekcijah vedno uporabljali svete spise. Svoje voditelje je opazoval. Opazil je, kako zlahka kolski predsednik navaja svete spise.

Ko je torej tahitijski kol Faaa študente seminarja razdelil v skupine, da bi v zadnjem letu seminarja imeli tekmovanje o tem, kako poznajo svete spise, se je Rooma odločil, da bo svetim spisom dal priložnost.

Takrat se je začelo njegovo tedensko preučevanje z materjo. Vsak četrtek zvečer sta skupaj študirala za tekmovanje, ki je bilo naslednji dan, in spoznavala, kje so pomembni verzi, in se jih celo naučila na pamet.

In tako so se stvari pri Roomu začele spreminjati. Preučevanje svetih spisov je okrepilo njegov odnos z materjo. Začel je vleči vzporednice s tem, kaj sveti spisi učijo in kaj se danes dogaja v svetu. Ko je molil o tem, kar je prebral, je spoznal, da je to od Boga.

Pomagalo mu je tudi, da je svojo skupino popeljal do zmage na kolskem tekmovanju o poznavanju svetih spisov.

Rooma je v blagoslovih, ki jih je prejel, prepoznal lekcijo, ki se jo je naučil pri preučevanju. »V Mozijevi knjigi 2:24 je kralj Benjamin učil, da smo takrat, ko se odločimo narediti, kar nas prosi Gospod, takoj blagoslovljeni,« pravi Rooma. Eden največjih blagoslovov, ki jih je prejel, je, da »po letošnjem preučevanju svetih spisov vem, da Mormonova knjiga izpričuje resnico«.

Na začetku šolskega leta Vairiare Pito sploh ni bila članica Cerkve. Kako je torej nova članica, ki pred tem še nikoli ni bila na seminarju, pripomogla, da je njena skupina zmagala na kolskem tekmovanju o poznavanju svetih spisov?

»Ni me skrbelo, ker nisem imela veliko izkušenj,« pravi. »Veliko tistih verzov sem se naučila pri lekcijah z misijonarji.«

Večino Vaitiarijine družine se je Cerkvi pridružilo potem, ko je nepričakovano umrl oče in je oddelčni vodja misijonarjev misijonarje pripeljal k Vaitiari domov. Pogovarjali so se o družinski enotnosti in o tem, da smo skupaj za večno. »To je našo družino spremenilo,« pravi.

Toda to še ni spremenilo meje samostojnosti sedemnajstletnice. »Ko sem se krstila, so mi vsi rekli, naj grem na seminar,« pravi. »Ne maram, da mi govorijo, kaj naj delam, zato je minilo kar nekaj časa, preden sem šla.«

Naposled se je sama odločila, da bo šla, in ugotovila, da ji je všeč. Bila je dodeljena v isto skupino za preučevanje svetih spisov kot Rooma.

Sprva se ji dodeljenih svetih spisov ni dalo prebrati. A ko se je odločila, da jih bo, je kmalu prepoznala številne blagoslove.

»Sveti spisi so mi bili v veliko pomoč,« pravi. »Sveti spisi so me veliko naučili,« vključno s pomembnostjo molitev in da bo nebeški Oče na te molitve odgovoril.

Spoznala je tudi, da je, ko se odloči, da si bo nekaj zadala, kot je prihajanje na seminar ali branje svetih spisov, spolnjevanje zapovedi lažje, kakor če bi to delala, ker bi morala ali ker »naj bi« tako delala.

Sedaj ko je šolsko leto pri kraju, je Vaitiare hvaležna, da se je odločila prihajati na seminar in preučevati svete spise: »Vem, da smo takrat, ko beremo svete spise, blagoslovljeni.«