Tempelj nas kliče

Preden so me poklicali za člana drugega zbora sedemdeseterih, sva z ženo nekaj let služila v brazilskih templjih Campinas in São Paulo. Pri obeh templjih sem se pogosto čudil, da je ljudi, ki so potovali mimo, tempelj tako pritegnil, da so se ustavili, vstopili in o njem poizvedovali.

Ko so vstopili, smo jih seznanili, da ne morejo naprej brez nadaljnjih priprav. Potem smo jim pojasnili namen templja, jim povedali nekaj osnovnih evangelijskih naukov in jih povabili, naj se sestanejo z misijonarji. Za številne dobre ljudi je tempelj sam po sebi izreden misijonar, saj navdihuje občutke, ki lahko nemudoma prodrejo v srce.

Z ženo Elisabeth moč takšnih občutkov poznava iz lastne izkušnje. Pred skoraj štiridesetimi leti nama je dober prijatelj in sodelavec, član Cerkve, v vsakdanjem pogovoru začel govoriti o evangeliju. Ob več priložnostih je k nama poslal misijonarje, da smo se pogovarjali. Misijonarji so nama bili všeč in privolila sva v razgovore, vendar naju to, kar so naju morali učiti, ni preveč zanimalo.

To se je spremenilo oktobra 1978, ko naju je sodelavec skupaj z drugimi prijatelji povabil na dan odprtih vrat brazilskega templja São Paulo. Na svoje stroške je najel več avtobusov, da je lahko prijatelje peljal v skoraj osemdeset kilometrov oddaljeni tempelj.

Ko je Elizabeth vstopila v krstilnico, je začutila nekaj, česar ni doživela še nikoli prej, nekaj, kar je kasneje prepoznala kot Svetega Duha. V srcu je občutila veliko radost. V tistem trenutku je vedela, da je Cerkev prava in da je to Cerkev, kateri se želi pridružiti.

Podobno sem sam občutil na koncu dneva odprtih vrat, ko so nas pospremili v sobo za pečatenje in poučevali nauk o večnih družinah. Ta nauk se me je dotaknil. V poklicu sem bil uspešen, vendar sem v duši že dolgo občutil praznino. Nisem vedel, s čim bi to praznino izpolnil, vendar sem čutil, da je to nekako povezano z družino. Tam, v sobi za pečatenje, so se mi v mislih in srcu stvari začele postavljati na svoje mesto.

Čez nekaj dni so misijonarji ponovno stopili v stik z nama. Tokrat sva sporočilu prisluhnila z zanimanjem.

Starešini sta naju spodbudila, naj goreče moliva o resnici. Sklenil sem, da bom le tako molil. Vedel sem, da se brez pravega pričevanja ne morem zavezati, da se bom pridružil Cerkvi. Skrbelo me je, kako naj se približam nebeškemu Očetu in ga prosim za potrditev, hkrati pa sem bil prepričan, da mi bo odgovoril. Zaupal sem mu globoke želje svojega srca in ga prosil, naj me v svojem odgovoru navda z gotovostjo, da je pot, da se pridružim Cerkvi, prava.

Naslednji teden je na Nedeljski šoli za menoj sedel prijatelj, ki naju je povabil v tempelj na dan odprtih vrat. Nagnil se je k meni in mi začel govoriti. Besede, ki jih je izrekel, so mi natančno odgovorile to, za kar sem molil, da bi vedel. Nisem dvomil, da mi je nebeški Oče govoril preko njega. Takrat sem bil strog in trd človek, vendar se mi je srce omehčalo in začel sem jokati. Ko je prijatelj prenehal govoriti, je nama z ženo predlagal, naj se krstiva. Sprejela sva.

31. oktobra 1978, manj kot mesec dni po najinem doživetju v templju São Paulo, sva se krstila in bila potrjena. Naslednji dan sva se udeležila druge posvetitvene slovesnosti brazilskega templja São Paulo. Leto kasneje sva se s sinovoma vrnila v tempelj, kjer smo se pečatili kot družina. Vse tri priložnosti so bile čudovite nepozabne izkušnje. Te občutke sva z leti z rednim tempeljskim čaščenjem še poglabljala.

Osemindvajset let od dneva najinega krsta sva z ženo ponovno vstopila v brazilski tempelj São Paulo. Ravno sem bil poklican za tempeljskega predsednika. To, da sva hodila po hodnikih Gospodove hiše in znova občutila ganljiva občutja, ki so spodbudila najino spreobrnitev, je bilo za naju ganljivo doživetje.

Tempelj meni in moji ženi še vedno daje veliko sreče. Ko vidiva mlad par, ki vstopi v tempelj, da bi se pečatil kot večna družina, občutiva močno upanje.

Veliko ljudi po svetu je pripravljenih prisluhniti evangelijskemu sporočilu. Občutijo žejo, podobno tisti, ki sem jo občutil pred več kot tridesetimi leti. Tempelj in njegove uredbe so dovolj močne, da to žejo pogasijo in zapolnijo njihovo praznino.