Moje povabilo k odrešitvi

Slika

Ilustriral: Roger Motzkus

Ko sem bil fant, sem obiskal veliko občestev različnih veroizpovedi in se ob tem zmedel, saj so povsod učili drugačne razlage svetih spisov. Ponekod mi nespoštljivost, ki je tam prevladovala, ni dajala dobrega občutka, zato sem obupal nad tem, da bi poiskal cerkev, kamor bi redno hodil.

Več let kasneje se je moj prijatelj Cleiton Lima krstil v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Tega mi, čeprav sva bila dobra prijatelja, ni povedal, vendar sem, ko je mineval čas, na njem začel opažati spremembe. Ob nedeljah zjutraj sem ponavadi šel k njemu domov, da bi igrala nogomet, a ga tam nikdar nisem dobil. To se je zgodilo dve ali tri nedelje zapored. Končno mi je Cleiton povedal, da nogometa ob nedeljah več ne more igrati, ker spoštuje Gospodov dan. Rekel sem mu: »Zaradi te cerkve se ti meša.«

Cleiton me je nato povabil, naj pridem v cerkev. Izgovoril sem se, ker sem bil nad verami še vedno razočaran. Cleiton je deset mesecev k meni vodil misijonarje, da bi me učili, jaz pa sem se vedno izgovoril, ali pa sem jim rekel, da sem prezaposlen. Vendar ni odnehal.

Nekega junijskega dne me je povabil, naj pridem v Cerkev na ples. Podražil sem ga: »Ali bo tam hrana zastonj in veliko deklet?« Smeje je rekel da!

Moram priznati, da me je v trebuhu zvilo. Šel sem v cerkev in bilo mi je všeč. Vsi so me pozdravili, veliko sem pojedel in premišljeval sem, da bi se udeležil bogoslužja. Ko sem v nedeljo prišel v cerkev, sem spoznal veliko ljudi in slišal njihova pričevanja. Mormonova knjiga mi je bila povsem nepoznana, ampak ko so različni člani Cerkve pričevali: »Vem, da je Mormonova knjiga prava, da je to Cerkev Jezusa Kristusa in da je Joseph Smith prerok, poklican od Boga,« sem občutil Gospodovega Duha. Še nikdar se nisem tako dobro počutil. Še vedno se nisem želel dobiti z misijonarji, vendar se me je tisti postni sestanek s pričevanji dotaknil.

Naslednji teden me je Cleiton spet povabil v cerkev. Nisem mogel, ker sem že imel druge opravke. V njegovih očeh sem videl žalost, ko sem mu povedal, da ne vem, če bom lahko šel.

Vendar sem se v nedeljo zjutraj zbudil z željo, da bi šel v cerkev. Vstal sem ob 6.50, kar je bilo zame težko, pripravil sem se in nato počakal, da je Cleiton prišel pome. Ko me je zagledal oblečenega in pripravljenega, je bil začuden. Tisto nedeljo je škof učil o duhovništvu. Močno sem občutil Duha in dobil vtis, da bi me misijonarji morali učiti lekcije. Po končanem sestanku Mladeničev sem vedel, da se bom krstil.

Po koncu cerkve sem Cleitonu rekel: »Rad bi se krstil!«

Mislil je, da se šalim. Nakar je rekel: »Če pokličem starešini, ali se boš sestal z njima?« Odgovoril sem da.

Poučevala sta me odlična misijonarja. Ko sem slišal sporočilo o obnovi, sem imel še večjo potrditev, da se moram krstiti. Vendar sem želel to, ali Mormonova knjiga izpričuje resnico, izvedeti sam. Starešini sta v moji Mormonovi knjigi označila odlomek v Mororonijevi knjigi 10:3–5 in me prosila, naj molim in vprašam Boga, če je to resnica.

Naslednjega večera sem se spomnil, da še nisem bral Mormonove knjige. Ko sem pričel brati, sem začutil močnega duha. Molil sem in preden sem zaključil, sem vedel, da Mormonova knjiga izpričuje resnico. Bogu sem hvaležen, ker je odgovoril na mojo molitev. Krstil sem se julija leta 2006.

Kasneje sem bil misijonar v brazilskem misijonskem področju Cuiabá, moj prijatelj Cleiton pa je v brazilskem misijonskem področju Santa Maria. Delava delala sva to, kar je Cletion storil zame: vabila sva ljudi, naj pridejo h Kristusu, in jim pomagala sprejeti obnovljeni evangelij tako, da so udejanjali vero v Jezusa Kristusa, se kesali, krstili in prejeli dar Svetega Duha. To je resnično pot do odrešitve.

Da bi vedno povabili prijatelje in sorodnike, da bi spoznali evangelij, kajti Odrešenik je povabil vsakogar, ko je rekel: »Pridite k meni.« (Mt 11:28) Vem, da je to Cerkev Jezusa Kristusa in da je sedaj čas, da vsakogar povabite, naj pride k njemu.