2013
Poslanstvo in delovanje Jezusa Kristusa
april 2013


Poslanstvo in delovanje Jezusa Kristusa

Iz govora, ki ga je imel na duhovnih minutah na Univerzi Brighama Younga 18. avgusta 1998. Celotno besedilo je v angleščini na voljo na speeches.byu.edu.

Slika
Starešina Russell M. Nelson

Najboljši dokaz našega čaščenja Jezusa je to, če ga posnemamo.

Kot ena od »posebnih prič Kristusovega imena na vsem svetu« (gl. NaZ 107:23), verjamem, da najbolje služim, če o njem poučujem in pričujem. Prvič, lahko bi vprašal isto vprašanje, ki ga je on nekoč zastavil farizejem: »Kaj mislite o [Kristusu]? Čigav sin je?« (Mt 22:42)

Ti vprašanji mi pogosto prideta na misel, ko se sestanem z voditelji vlad in raznih veroizpovedi. Nekateri priznajo, da »je bil Jezus velik učitelj«. Drugi pravijo: »Bil je prerok.« Drugi ga preprosto sploh ne poznajo. To nas ne bi smelo popolnoma presenetiti. Navsezadnje ima le malo ljudi obnovljene evangelijske resnice, ki jih imamo mi. Člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni so le majcena manjšina med tistimi, ki trdijo, da so kristjani.

Naše okoliščine je pred stoletji napovedal Nefi:

»In zgodilo se je, da sem videl cerkev Božjega Jagnjeta in bila je maloštevilna […] ; vendar sem opazil, da je Jagnjetova cerkev, katere člani so bili Božji svéti, prav tako bila po vsem obličju Zemlje; in njihova gospostva po obličju Zemlje so bila majhna. […]

In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, videl moč Božjega Jagnjeta, ki se je spustila na svete iz Jagnjetove cerkve in na Gospodovo ljudstvo zaveze, ki je bilo po vsem obličju Zemlje; in oborožili so se s pravičnostjo in z močjo Boga v veliki slavi.« (1 Ne 14:12, 14)

Ta pravičnost, ta moč in ta slava – resnično, vse to so naši številni blagoslovi – izhajajo iz našega znanja o Gospodu Jezusu Kristusu, poslušnosti in hvaležnosti njemu ter ljubezni do njega.

Odrešenik je med svojim relativno kratkim tukajšnjim potovanjem izpolnil dva ogromna cilja. Eden je bilo delo in slava, da bi človek prejel nesmrtnost in večno življenje (gl. Moses 1:39). Drugega preprosto navaja takole: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.« (Jn 13:15)

Njegov prvi cilj poznamo kot odkupno daritev. To je bilo njegovo veličastno poslanstvo na zemlji. Vstali Gospod je ljudem v starodavni Ameriki o svojem poslanstvu rekel tole:

»Da sem prišel na svet, da spolnim voljo svojega Očeta, ker me je moj Oče poslal.

In moj Oče me je poslal, da bom vzdignjen na križ; in da bi, ko bom vzdignjen na križ, lahko pritegnil vse ljudi k sebi.« (3 Ne 27:13–14)

V nadaljevanju svoje pridige je razodel drugi cilj – da bi bil naš vzornik: »Veste, kar morate delati […; kajti dela, katera ste mene videli delati, delajte tudi vi.« (3 Ne 27:21)

Njegov prvi cilj sem opredelil kot njegovo poslanstvo. Njegov drugi cilj bi rad opredelil kot njegovo delovanje. Ponovno si poglejmo ta dva sestavna dela njegovega življenja – njegovo poslanstvo in njegovo delovanje.

Poslanstvo Jezusa Kristusa – odkupna daritev

Njegovo poslanstvo je bila odkupna daritev. To poslanstvo je bilo samo njegovo. Ker se je rodil človeški materi in nesmrtnemu Očetu, je bil edini, ki se je lahko javil, da bo prostovoljno predal svoje življenje in ga spet vzel (gl. Jn 10:14–18). Veličastne posledice njegove odkupne daritve so bile neskončne in večne. Smrti je vzel želo in potrtost zaradi groba napravil začasno (gl. 1 Kor 15:54–55). Njegova odgovornost za odkupno daritev je bila znana že pred stvarjenjem in padcem. Ne le da je ljudem omogočila vstajenje in nesmrtnost, temveč nam je tudi omogočila odpuščanje grehov – pod pogoji, ki jih je postavil on. Tako je njegova odkupna daritev odprla pot, da smo spet lahko z njim in svojo družino za večno. To pričakovanje cenimo kot večno življenje – največjega od vseh Božjih darov človeku (gl. NaZ 14:7).

Odkupne daritve ne bi mogel opraviti nihče drug. Nihče drug, niti z največjim bogastvom in močjo, nikdar ne bi mogel rešiti ene same duše – niti lastne ne (gl. Mt 19:24–26). In od nobenega drugega posameznika se ne bo prosilo oziroma se mu dovolilo, da bi prelil kri za večno odrešitev drugega človeškega bitja. To je Jezus naredil »enkrat za vselej« (Heb 10:10).

Čeprav je bila odkupna daritev opravljena v času Nove zaveze, dogodki iz časa Stare zaveze pogosto napovedujejo njeno pomembnost. Adamu in Evi je bilo zapovedano, naj opravita žrtvovanje, ki bo podoba žrtvovanja Očetovega Edinorojenega (gl. Moses 5:7). Kako? S prelivanjem krvi. Iz lastnih izkušenj sta potrdila odlomek iz svetih spisov, da je »življenje mesa […] v krvi« (3 Mz 17:11).

Zdravniki vedo, da takrat, ko kri preneha teči v neki organ, nastopi težava. Če je dotok krvi v nogo prekinjen, lahko pride do gangrene. Če je prekinjen dotok krvi v možgane, lahko pride do kapi. Če kri ne more normalo teči skozi koronarne arterije, to lahko povzroči srčno kap. In če se krvavitve ne zaustavi, nastopi smrt.

Adam, Eva in rodovi, ki so sledili, so se naučili, da se takrat, kadar prelijejo kri neke živali, njeno življenje konča. Za njihov obredni ritual ni bila dobra katera koližival. Biti je morala prvenec črede in brez hibe (gl. npr. 2 Mz 12:5). Ti pogoji so tudi simbolično predstavljali poslednjo žrtev brezhibnega Božjega Jagnjeta.

Adamu in Evi je bilo zapovedano: »Zatorej vse, kar delaš, delaj v Sinovem imenu, in pokesaj se in kliči Boga v imenu Sina na veke.« (gl. Moses 5:8) Od tistega dne do poldneva časa je žrtvovanje živali ostalo simbol in posnemanje končne odkupne daritve Božjega Sina.

Ko je bila odkupna daritev opravljena, je ta velika in poslednja žrtev dopolnila Mojzesovo postavo (gl. Al 34:13–14) in končala z navado žrtvovanja živali, kar je dalo vedeti, da je »življenje mesa […] v krvi« (3 Mz 17:11). Jezus je pojasnil, kako je odkupna daritev v zakramentu vsebovala in se simbolično spominjala elementov starodavnega žrtvovanja. Ponovno bodite pozorni na omembo življenja, mesa in krvi:

»Jezus jim je tedaj rekel: ʻResnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.ʼ« (Jn 6:53–54)

Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa bo vse človeštvo – in sicer kolikor jih bo hotelo – odkupljeno. Odrešenik svoje krvi za vse človeštvo ni začel prelivati na križu, temveč v vrtu Getsemani. Tam je prevzel težo grehov vseh, ki bodo kdaj živeli. Pod tem težkim bremenom je krvavel iz vsake pore (gl. NaZ 19:18). Agonija odkupne daritve se je zaključila na križu na Kalvariji.

Pomembnost odkupne daritve je povzel prerok Joseph Smith. Dejal je: »Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan spet vstal in se dvignil v nebesa; in vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, je le dodatek temu.«1

S tem polnomočjem in s to globoko hvaležnostjo tako učim in pričujem o njem.

Delovanje Jezusa Kristusa – Vzornika

Gospodov drugi daljnosežni cilj na zemlji je bil, da bi bil naš vzor. Njegovo vzorno življenje je bilo del njegovega tukajšnjega delovanja. Vključevalo je njegove nauke, prilike in pridige. Vsebovalo je čudeže, ljubečo prijaznost in veliko potrpežljivost do človeških otrok (gl. 1 Ne 19:9). Vključevalo je njegovo sočutno uporabo duhovniškega polnomočja. Vključevalo je njegovo pravično jezo, ko je obsodil greh (gl. Rim 8:3) in ko je prevrnil mize menjalcev (gl. Mt 21:12). Vključevalo je tudi njegove srčne bolečine. Bil je zasmehovan, bičan in lastni narod se mu je odrekel (gl. Mosiah 15:5) – en apostol ga je celo izdal, drugi pa zanikal (gl. Jn 18:2–3, 25–27).

Čeprav so bila njegova dela čudovita, niso bila in še vedno niso značilna samo zanj. Ni konca številu ljudi, ki sledijo Jezusovemu vzoru. Podobna dejanja so delali njegovi preroki in apostoli in drugi med njegovimi pooblaščenimi služabniki. Številni so zavoljo njega prenašali preganjanje (gl. Mt 5:10; 3 Ne 12:10). V našem času poznate brate in sestre, ki si iskreno prizadevajo – celo za visoko ceno – da bi posnemali njegov vzor.

Tako bi tudi moralo biti. To je njegovo upanje za nas. Gospod nas je prosil, naj sledimo njegovemu vzoru. Njegovi pozivi so kristalno jasni:

  • »Kakšne vrste ljudje morate torej biti? […] Prav kakršen sem jaz.« (3 Ne 27:27; gl. tudi 3 Ne 12:48)

  • »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« (Mt 4:19)

  • »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.« (Jn 13:15; gl. tudi Jn 14:6)

Ti in drugi podobni odlomki iz svetih spisov niso bili zapisani kot predlogi. To so božanski imperativi! Slediti moramo njegovemu vzoru!

Zato da bomo lažje udejanjili svojo željo, da bi mu sledili, bi morda lahko premislili pet vidikov njegovega življenja, ki jih lahko posnemamo.

Ljubezen

Če bi vas vprašal, katere značilnosti njegovega življenja bi najprej navedli, mislim, da bi verjetno imenovali njegovo lastnost, da je ljubil. To bi vključevalo njegovo sočutje, prijaznost, dobrotljivost, predanost, odpuščanje, milost, pravičnost in še več. Jezus je imel rad svojega Očeta in mater (gl. Jn 19:25–27). Rad je imel svojo družino in svete (gl. Jn 13:1; 2 Tes 2:16). Rad je imel grešnike, vendar greha ni opravičeval (gl. Mt 9:2; NaZ 24:2). In učil nas je, kako lahko izkažemo svojo ljubezen do njega. Rekel je: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« (Jn 14:15) Potem je, zato da bi poudaril, da njegova ljubezen ni brezpogojna, dodal: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.« (Jn 15:10; gl. tudi NaZ 95:12; 124:87)

Drugi izraz Odrešenikove ljubezni je bilo njegovo služenje. Služil je svojemu Očetu in služil je ljudem, s katerimi je živel in delal. V vsakem primeru moramo slediti njegovemu vzoru. Služiti moramo Bogu, »[hoditi] po vseh njegovih poteh, ga [ljubiti]« (5 Mz 10:12; gl. tudi 11:13; Joz 22:5; NaZ 20:31; 59:5). In ljubiti bi morali svoje bližnje, tako da jim služimo (gl. Gal 5:13; Moz 4:15–16). Začnemo s svojo družino. Globoka ljubezen, ki povezuje starše z njihovimi otroki, nastaja tako, da jim služijo v obdobju njihove popolne odvisnosti. Kasneje v življenju bodo otroci, ki čutijo dolžnost, morda imeli priložnost, da bodo to ljubezen vračali, ko bodo služili svojim ostarelim staršem.

Uredbe

Drugi vidik Odrešenikovega vzornega življenja je bil njegov poudarek na svetih uredbah. Med svojim delovanjem na zemlji je nazorno pokazal pomembnost odrešilnih uredb. Janez ga je krstil v reki Jordan. Celo Janez je vprašal: »Zakaj?«

Jezus je pojasnil: »Kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3:15; poudarek dodan) Bistvena ni bila le uredba, temveč je bil bistven tudi vzor, ki sta ga dala Jezus in Janez.

Gospod je kasneje vpeljal zakramentno uredbo. Pojasnil je simboliko zakramenta in njegova sveta znamenja dal svojim učencem (gl. Mt 26:26–28; Mr 14:22–24; Lk 24:30).

Nebeški Oče je dal navodila tudi glede uredb. Rekel je: »Ponovno se morate roditi v nebeško kraljestvo iz vode in Duha in biti očiščeni, in sicer v krvi mojega Edinorojenega; da boste lahko posvečeni pred vsem grehom in deležni besed večnega življenja v tem svetu in večnega življenja v prihodnjem svetu, in sicer nesmrtne slave.« (gl. Moses 6:59)

Med Gospodovim posmrtnim delovanjem so bile razodete višje uredbe povzdignjenja (gl. NaZ 124:40–42). Za te uredbe je poskrbel v svojih svetih templjih. V današnjih dneh so umivanje, maziljenje in obdaritve dovoljene posameznikom, ki so primerno pripravljeni (gl. NaZ 105:12, 18, 33; 110:9; 124:39). V templju se posameznico lahko pečati k možu oziroma posameznika k ženi, k prednikom in k naslednikom (gl. NaZ 132:19). Naš Gospodar je Bog postave in reda (gl. NaZ 132:18). Njegova osredotočenost na uredbe je močan del njegovega vzora nam.

Molitev

Tretji vidik Gospodovega vzornega delovanja je molitev. Jezus je molil k svojemu Očetu v nebesih in tudi nas učil, kako moliti. Moliti bi morali k Bogu, Večnemu Očetu, v imenu njegovega Sina, Jezusa Kristusa, preko moči Svetega Duha (gl. Mt 6:9–13; 3 Ne 13:9–13; Joseph Smith Translation, Matthew 6:9–15). Všeč mi je velika posredniška molitev, ki jo je daroval Gospod, ki je zapisana v 17. poglavju Evangelija po Janezu. V njej se Sin prosto pogovarja s svojim Očetom namesto svojih učencev, ki jih ima rad. To je model učinkovite in sočutne molitve.

Znanje

Četrti vidik Gospodovega vzora je uporaba njegovega božanskega znanja. Kot sem že omenil, veliko nekristjanov priznava, da je bil Jezus velik učitelj. Resnično je bil. V čem pa so se njegovi nauki resnično razlikovali? Je bil spreten inštruktor inženirstva, matematike ali znanosti? Kot stvarnik tega in drugih svetov (gl. Moses 1:33) bi to gotovo lahko bil. Ali kot avtor svetih spisov bi lahko zelo dobro poučeval literarno zgradbo.

Lastnost, zaradi katere so se njegovi nauki razlikovali od tistih vseh drugih učiteljev, je bila to, da je učil resnico večne pomembnosti. Le on lahko razodene smisel našega življenja. Le preko njega lahko izvemo o svojem predzemeljskem obstoju in o svojem posmrtnem potencialu.

Ob neki priložnosti je Veliki Učitelj svojim skeptičnim poslušalcem povedal, da o njem pričuje troje:

  • Janez Krstnik.

  • Dejanja, ki jih je Jezus napravil.

  • Beseda Boga, Večnega Očeta (gl. Jn 5:33–37).

Nato je predlagal četrto pričo: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni.« (Jn 5:39)

Sprva se lahko zdi, da beseda misliti ni ravno na mestu. Vendar je bistvena za pomen, ki ga je Jezus poskušal posredovati. Vedel je, da veliko njegovih poslušalcev dejansko misli, da je večno življenje v svetih spisih. Toda motili so se. Sveti spisi sami po sebi ne morejo dati večnega življenja. Seveda je v svetih spisih moč, toda ta moč prihaja od Jezusa samega. On je Beseda: Logos. Moč večnega življenja je v njem, ki je »[bil v] začetku […] Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1:1; gl. tudi 2 Ne 31:20; 32:3). Jezus je nadalje svoje skeptike zaradi njihove trmaste drže grajal: »Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli [večno] življenje.« (Jn 5:40)

Učitelj bi nas lahko osupnil s svojim nebeškim znanjem, vendar nas ne. Spoštuje našo svobodno voljo. Dovoljuje nam radost odkrivanja. Spodbuja nas, da se pokesamo za lastne napake. Dovoljuje nam, da izkusimo svobodo, ki izvira iz naše pripravljenosti, da smo poslušni njegovi božanski postavi. Da, način, na katerega uporablja svoje znanje, nam je v velik vzor.

Vztrajnost

Peti vidik Gospodovega delovanja je njegova zavezanost, da vztraja do konca. Nikdar ni odstopil od svoje zadolžitve. Čeprav je izkusil trpljenje, ki presega naše dojemaje, ni bil nekdo, ki odneha. Čeprav so bile njegove preizkušnje vse večje, je vztrajal do konca svoje naloge: da je plačal za grehe vsega človeštva. Njegove zadnje besede, ko je visel na križu, so bile: »Izpolnjeno je.« (Jn 19:30)

Vse to prenesimo v življenje

Teh pet načel njegovega delovanja lahko uporabimo v svojem življenju. Najboljši dokaz našega čaščenja Jezusa je zagotovo v tem, če ga posnemamo.

Ko spoznavamo, kdo Jezus je in kaj je naredil za nas, lahko razumemo, do neke mere, logiko prve in velike zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem in z vso močjo.« (Mr 12:30) Drugače rečeno, vse, kar mislimo in delamo in rečemo, bi moralo biti prežeto z ljubeznijo do njega in njegovega Očeta.

Vprašajte se: »Ali je kdo, ki ga imam raje kot Gospoda?« Nato svoj odgovor primerjajte z naslednjimi merili, ki jih je postavil Gospod:

  • »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden.«

  • »Kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden.« (Mt 10:37)

Ljubezen do družine in prijateljev, naj je še tako velika, je veliko globlja, če je zasidrana v ljubezni Jezusa Kristusa. Starševska ljubezen do otrok ima zaradi njega večji pomen tukaj in po tem. Vsa ljubezenska razmerja so v njem povzdignjena. Ljubezen do nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa omogoča razsvetljenje, navdih in motivacijo, da imamo druge radi na višji ravni.

Uredbe nas osredotočajo na služenje večne vrednosti. Starši naj premislijo, katero naslednjo uredbo potrebuje vsak otrok. Hišni učitelji naj se domislijo primerne uredbe, ki je naslednja v vrsti, ki jo potrebuje družina, ki ji služijo.

Odrešenikov vzor molitve nas opominja na to, da bi zasebna molitev, družinska molitev in izpolnjevanje naših zadolžitev v duhu molitve v Cerkvi moralo postati del našega življenja. To, da poznamo in izpolnjujemo Očetovo voljo, nam prinese veliko moč in zaupanje (gl. NaZ 121:45). Biti hočemo na Gospodovi strani.

Znanje »o rečeh, kakor v resnici so, in o rečeh, kakor v resnici bodo« (JakK 4:13) nam omogoča, da delujemo na podlagi pravih načel in nauka. To znanje nam bo dvignilo raven obnašanja. Dejanja, ki bi jih sicer spodbudil apetit in čustva, bodo nadomestila dejanja, ki sta jih oblikovala razum in pravičnost.

Zavezanost, da vztrajamo do konca, pomeni, da ne bomo prosili, naj nas razrešijo poklica, ki ga imamo. To pomeni, da bomo še naprej sledili vrednemu cilju. To pomeni, da nikdar ne bomo obupali nad ljubljenim, ki je skrenil. In to pomeni, da bomo vedno spoštovali naše večne družinske odnose, celo v težkih dneh bolezni, invalidnosti ali smrti.

Z vsem srcem molim, da bo preobražajoči vpliv Gospoda vaše življenje močno spremenil. Njegovo poslanstvo in njegovo delovanje lahko blagoslovita vsakega od nas sedaj in za večno.

Opomba

  1. Teachings of Presidents of the Church: Joseph Smith, 2007, str. 49.

James Tissot: Jezus se zvečer nameri v Betanijo

James Tissot: Ženska, poglej, tvoj sin! (Stabat Mater), © Brooklyn Museum, Brooklyn, New York; detajl iz slike Carla Heinricha Blocha: Vrt GETSEMANI.

detajl slike Heinricha Hofmanna: Kristus in bogati mladenič, z dovoljenjem C. Harrison Conroy Co.

James Tissot: Zbralo se je vse mesto.