2013
Odziv na poziv po več misijonarjih: misijonarsko naravnanost spodbujajmo doma in v cerkvi
april 2013


Odziv na poziv ZA VEČ MISIJONARJEV: Misijonarsko naravnanost spodbujajmo doma in v cerkvi

Škof Victor Nogales iz oddelka Parque Chacabuco iz argentinskega kola Buenos Aires Congreso sedi pred oglasno desko, ki je prekrita s slikami sedemintridesetih mladeničev in mladenk iz oddelka. Ko eden od njih odide na misijon, k sliki doda listek.

»Moji mladi se zelo navdušijo, ko pridejo v mojo pisarno in vidijo slike z listki,« je rekel. »To jih spodbudi, da se pripravljajo na lastni misijon.«

Ta oddelek v Buenos Airesu je vzor duha misijonarskega dela. V prvih šestih mesecih leta 2012 je od doma na redni misijon v osem dežel odšlo devetnajst mladih – štirinajst od teh je bilo spreobrnjencev. Več kot osemdeset odstotkov zmožnih mladih si je zadalo, da bodo odšli na misijon.

V zadnjih letih so cerkveni voditelji večkrat prosili, naj gre več mladih na misijon.

Med aprilsko generalno konferenco 2005, kmalu potem, ko je Cerkev izdala priročnik Pridigajte moj evangelij: Misijonarski vodič, je starešina M. Russell Ballard iz zbora dvanajstih apostolov družinam in voditeljem svetoval, naj gojijo misijonarskega duha ter več mladeničev in mladenk pripravijo, da bodo častno opravili svoje delo, tako da jim pomagajo, da bodo razumeli, kdo so, in da jih bodo učili nauk (gl. One More, Liahona, maj 2005, str. 69).

Predsednik Thomas S. Monson je na oktobrski generalni konferenci leta 2012 oznanil, da se bo misijonarska starostna meja znižala, kar je še en opomin tega, da je Gospod pospešil svoje delo.

Danes je veliko družin in cerkvenih voditeljev ta sporočila sprejelo v srce in razvilo bogat običaj misijonarstva v svojem področju.

Mladim pomagajmo razumeti, kdo so

V odgovor na vprašanje »Kako ste pripravili tako veliko vaših mladih, da so pripravljeni oditi na misijon?« je škof Nogales odgovoril: »Ko so me poklicali za škofa, so bili mladi v mojem oddelku moja prva skrb in drugim oddelčnim voditeljem sem jasno povedal, da moramo postati del njihovega življenja.«

Na primer, vsi chacabucoški misijonarji so imeli v oddelku pred odhodom poklice. Nove spreobrnjence in manj dejavne člane smo pogosto prosili, da so učili, kar jim je pomagalo, da so se pripravili na poučevanje evangelija.

Škof Nogales je poskrbel tudi, da so se mladi na misijon pripravili duhovno, tako da so sodelovali z rednimi lokalnimi misijonarji.

Ker so se krajevni cerkveni voditelji in člani posvetili mladim v oddelku, so bili nagrajeni tako, da so bili priča temu, kako je misijonarski duh postajal močnejši.

Misijonarsko naravnana družina

Garth in Eloise Andru iz Draperja v Utahu v ZDA vesta, kaj pomeni imeti misijonarsko naravnano družino. Imata sedemnajst vnukov, ki so bili na misijonu, sama pa sta bila na šestih misijonih.

»Spodbujanje misijonarskega duha v družini je nekaj, kar se začne takrat, ko so otroci majhni,« je dejal brat Andrus.

Sestra Andrus je pritrdila. »Glede misijona ne ostajajte v tihem pričakovanju, temveč o njem svojim otrokom in vnukom govorite, kakor da slednje sploh ni vprašanje – ko boš šel na misijon, ne če,« je dejala.

Pomembno je tudi, da mlade učimo, kdo so, tako da smo vzor misijonarstva. Brat in sestra Andrus sta svoj prvi vpoklic prejela leta 1980, prav ko je na misijon odhajal njun najmlajši sin.

Eden od vnukov jima je potem, ko je prejel darilo, ki sta mu ga poslala, da bi mu pomagal pri pripravah na misijon, pisal. »Zahvalil se nama je za [darilo], vendar je rekel: ʻVeliko pomembnejše je, da se vama zahvalim za vzor, ki sta mi ga dala,ʼ« je dejala sestra Andrus.

Poučevanje nauka

»Naši mladi imajo pravico pričakovati, da bodo starši ter cerkveni voditelji in učitelji poskrbeli, da bodo poznali in razumeli evangelij Jezusa Kristusa,« je dejal starešina Ballard. »Sveti Duh jim bo resnico potrdil v srcu in jim v duši prižgal Kristusovo luč. Potem boste imeli še enega povsem pripravljenega misijonarja.« (M. Russell Ballard, One More, str. 71)

Približno 9.600 kilometrov od Buenos Airesa je bila podeželska veja Horseshoe Bend blizu Boisija v Idahu v ZDA prav tako priča dramatičnemu povečanju števila misijonarjev, potem ko so si družine in voditelji bolj prizadevali, da bi mlade učili evangelij.

Iz majhne veje s 75 člani je sedaj na misijonu devet mladih.

Starešina Russell M. Nelson iz zbora dvanajstih apostolov je poudaril razloge in koristi misijona. »Vsi misijonarji […] upajo zgolj to, da bi svet za druge ljudi naredili vsaj malo boljši,« je dejal. »Odločitev za misijon bo oblikovala duhovno usodo misijonarja, njegovega bodočega partnerja in še rodove njunih potomcev. Želja po služenju spontano sledi človekovi spreobrnitvi, osebnim vrlinam in pripravam.« (Vprašajte misijonarje! Lahko vam pomagajo!, Generalna konferenca, oktober 2012)

Martin Walker, predsednik kola Emmett v Idahu je pritrdil. »Misijon mladega človeka postavi na pot, ki bo vplivala na prihodnje rodove,« pravi. »Kot kol naredimo vse, kar lahko, da mlade pripravimo na misijon.«

Te priprave vključujejo tudi to, da mlade učimo nauk. V veji Horseshoe Bend imajo mladi dostop do tedenskih ur misijonarskih priprav, ki jih uči bivši predsednik misijona – do usposabljanja, ki dopolnjuje misijonarsko usposabljanje, ki je vsak mesec pripravljeno za sestanek za usposabljanje mladih in za vsakoletni tabor Aronovega duhovništva.

LaRene Adam – ena od šestih otrok brata in sestre Andrus – je od leta 2007 do 2009 z možem Jimom služila v danskem misijonskem področju Köbenhavn. Pričevala je o tem, kako pomembno je, da se otroke doma uči evangelij.

»Ena največjih stvari, kar jih lahko naredite, zato da bi svojim otrokom pomagali okrepiti pričevanje o misijonarskem delu, je, da imate družinske večere in da svete spise preučujete v družinskem krogu,« je rekla. »Če jim daste to močno osnovo preučevanja evangelija in evangelijskega znanja, bodo toliko bolj pripravljeni in bodo toliko bolj poznali evangelij.«

Škof Viktor Nogales stoji pred oglasno desko, na kateri so vsi mladi v njegovem oddelku, vključno s tistimi, ki so trenutno na misijonu.

Foto z dovoljenjem Paula L. Garvina