Izberite tisto, kar je boljše

Zoltán Szücs iz mesta Szeged na Madžarskem je nekega dne svojega kajakaškega trenerja presenetil z obvestilom, da se ne bo udeležil tekmovanja v Nemčiji.

»Sovpadalo je z dnem mojega krsta, zato sem rekel ne,« je rekel Zoltán.

Takrat sedemnajstletni Zoltán je v kajakaštvu zmagal na številnih tekmovanjih. Na Madžarskem je to priljubljen šport in Zoltán je bil dober – dovolj dober, da se mu je odprla dejanska možnost za poklicno kariero. Poleg tega, da se je Zoltán odločil izpustiti zgolj eno tekmovanje, se je kajakaštvu kmalu povsem odpovedal. Na voljo je imel nekaj boljšega.

Kajakaštvo je bilo za Zoltána dobro. V vseh letih, ko je vadil s trenerjem, se je naučil samoobvladovanja, poslušnosti in trdega dela. Zoltán se je prav tako naučil, da se mora izogibati škodljivim substancam in navadam, ki bi mu pri nastopih škodovale. To ni bilo lahko življenje; bil je osamljen in kariera bi mu vzela še več časa. Poklicni kajakaši trenirajo dvanajst ur na dan in morajo tekmovati ob nedeljah.

»Kajakaštvo mi je vzelo skoraj ves čas,« pravi Zoltán. »Bil sem fanatičen. V življenju sem zaradi tega zamudil veliko stvari.«

Zoltán se je zato odločil, da se ne bo mogel posvetiti obojemu, evangeliju in kajakaštvu. Trenerju je leta 2004 povedal, da se s kajakaštvom ne bo več ukvarjal.

V začetku tistega leta so misijonarji pričeli poučevati Zoltánovo mater. On pri lekcijah ni sodeloval. Ko ga je mati povabila, naj se udeleži njenega krsta, je privolil s težkim srcem. Toda v srcu ga je ganilo to, kar je občutil, čim je vstopil v cerkev. Zoltán je pristal na to, da se bo z misijonarji sestal, delno tudi iz razloga, ker se je z njimi lahko poistovetil.

»Misijonarji so bili zanimivi, ker so bili normalni ljudje, ki pa so živeli po visokih merilih,« je rekel.

Zoltán je zato, ker je že kot kajakaš živel po visokih merilih, zlahka uvidel vrednost, ki jo vsebujejo evangelijski nauki. Dva meseca kasneje se je krstil.

Sprva je mislil, da bo s kajakaštvom lahko nadaljeval, s tem da ob nedeljah ne bi tekmoval. Toda ker je takšne vrste človek, ki je povsem predan dejavnosti oziroma poti, za katero se odloči, se je kajakaštvu odpovedal povsem.

Po krstu je poskusil kajakaštvo opravljati kot hobi. Trener ga je po tistem prosil, če bi zato, ker ne bo tekmoval, pomaga pri poučevanju drugih in pri organizaciji izletov. Toda ni se hotel predati kajakaštvu – ali kateri drugi dejavnosti, ki bi ga ovirala na njegovi poti učenca – življenju po evangeliju.

Zoltán je svoje veslo zato odložil in se posvetil cerkvenemu služenju s podobno odločitvijo, kot jo je sprejel predsednik Howard W. Hunter (1907 - 1995), ko se je poročil. Predsednik Hunter je bil priznan glasbenik, ki je znal igrati na številna glasbila. Ob večerih je igral v orkestru, toda življenjski slog njegovih družabnikov je bil v nasprotju z evangelijskimi merili. Predsednik Hunter je zato glasbila odložil in nanje zaigral le še ob družinskih priložnostih kot spremljava petju.¹

Zoltán kajakaštvo pogreša, a spoznal je, da bi, če bi v tem športu nadaljeval, ljubezen do kajakaštva močno tekmovala in morebiti celo premagala njegovo ljubezen do Gospoda.

Taisto načelo velja za katero koli dejavnost, ki nas oddaljuje od tega, kar Bog želi, da postanemo. Za vsakogar je bolje, da v življenju nima določenih stvari – četudi so dobre – kot pa da bi zanje tvegal večno življenje.

»Cerkev je postala moje življenje,« pravi Zoltán. »Ker sem vedel, da od kajakaštva ne bi mogel živeti, če sem hotel biti dejaven, in da bi bilo zgolj hobi, sem se mu zlahka odpovedal. Namesto tega sem se hotel osredotočiti na nebeškega Očeta.«

Zoltán se je preučevanja evangelija lotil z enako vnemo, kot jo vnese v vse, česar se loti. Postavil si je cilj, da bo šel na misijon. Hotel je ostati v svoji državi in poučevati.

Služil je na Madžarskem in sedaj je v srednji šoli učitelj angleščine. Evangelij še vedno postavlja na prvo mesto. »Nekaterim stvarem se moramo odpovedati, ker se vrivajo pred Boga,« je rekel. »Slabim stvarem se je lahko odpovedati po tem, ko vemo, da se jim moramo. Pogosto se ne zavemo, da bi se morali zaradi nečesa boljšega odpovedati nečemu, kar je dobro. Mislimo, da se nam nečemu, če ni slabo, ni treba odpovedati, in da bomo obenem še vedno sledili Božjem načrtu.« Toda Zoltán ve, da se moramo odpovedati tudi dobremu, če nas ovira pri tem, da bi sledili načrtu, ki ga ima za nas Bog.