Rast v plodni zemlji: zvesti mladi v Ugandi

V nekem oddelku so mladenke navdihnili nauki sestre Elaine S. Dalton, generalne predsednice Mladenk, glede kreposti: »Sedaj je čas za vsako od nas, da vstanemo in svetu razprostremo prapor ter jim kličemo, naj se vrnejo h kreposti.«¹ Mladenke so se povzpele na hrib nad mestom in dvignile zlate prapore, ki so predstavljali zaobljubo, da bodo zgled kreposti. Skupaj so zapele hvalnico Na vrhu gore (HO, str. 30).

Te Mladenke so dvignile svoje lastno merilo pravičnosti. Njihova poslušnost je okrepila njihovo pričevanje in vplivala na druge. Sestra Dalton je rekla: »Nikdar ne podcenjujte moči svojega pravičnega vpliva.«² In prav kakor prapor tudi zgled teh mladenk v vetru plapola pred celim svetom.

Slika

Sandra tako kot veliko mladenk v Ugandi hodi v cerkev dlje kot kilometer in pol, kjer ob petkih pomaga počistiti zgradbo za bogoslužje, ob nedeljah pa se udeležuje Seminarja. Med tednom vstaja pred peto uro zjutraj, bere šolske učbenike, nato gre peš v šolo, domov pa se vrne po šesti uri zvečer. Zaradi finančnih težav eno leto ni hodila v šolo, vendar se z izzivi sooča s pozitivnim pristopom: »Evangelij mi je resnično pomagal, da sem ostala trdna in neomajna.«

Sandra je edina članica Cerkve v njeni ožji družini, vendar njeni starši njeno cerkveno udejstvovanje podpirajo, na primer ko je oddelek pomagal čistiti krajevno sirotišnico. Njena družina vidi, kako ji evangelij pomaga, da je močna tudi, kadar se sooča z nerazrešenimi težavami. Ko Sandra pomisli, od kje ta moč prihaja, pove: »Ko grem v cerkev, čutim, da si nadenem Božji oklep.« (gl. Ef 6:11–17)

Nedavna spreobrnjenka Susan ima Cerkev rada. Prihaja iz južnega Sudana, njena družina pa je zaradi pomanjkanja prebežala v Ugando, kjer so bili blagosovljeni, ker so jih obiskali misijonarji. Kot begunka je v evangeliju našla mir in zaščito. Ob nedeljah v Cerkev pripelje svoje brate in sestre, prav tako pa tudi do deset drugih otrok, ki niso člani Cerkve. Po nepričakovani smrti družinskega člana se je vrnila v južni Sudan, kjer čaka na to, da bo Cerkev ustanovljena v njenem kraju. Tako Susan kot Sandra se soočata z izzivi, vendar se zanašata na Boga in sta deležni sadov, ki jih prinaša življenje po evangeliju Jezusa Kristusa (gl. Al 32:6–8, 43).

Fantje v Ugandi začno z igranjem nogometa kot majhni otroci, za žogo pa uporabljajo tesno zvezane vejice. Dennis je že od rosnih let nadarjen za ta šport in njegova srednja šola mu je dala štipendijo, da bi igral za njihovo ekipo. Po zaključeni srednji šoli mu je profesionalna ekipa ponudila plačilo, stanovanje in članstvo v klubu. Dennisu so se sanje uresničile, a je vedel, da bi lahko prišle navzkriž z njegovimi načrti, da bi šel kasneje istega leta na misijon.

Slika

Dennis si je tako močno želel, da bi storil, kar od njega želi nebeški Oče, da ni hotel biti niti skušan, da bi ostal v ekipi, ko bi prišel čas za njegov odhod na misijon. Veliko ljudi je dvomilo v njegovo odločitev, a Dennis je prepričan, da se je odločil prav – glede sebe in drugih. »Moja mlajša brata in sestra so se ravnokar krstili,« je povedal. »Nikdar si nisem mislil, da bo sestra prisluhnila evangeliju. Ko vidim, kako Bog v moji družini dela čudeže, me to navdaja s svetlim upanjem na prihodnost.«

V Dennisovem oddelku mladeniči vsak teden preučujejo priročnik Pridigajte moj evangelij. Postali so kakor ekipa, ki tesno sodeluje z rednimi misijonarji, in na nedeljske sestanke in druge dejavnosti, vključno s košarko in nogometom, med tednom pripeljejo prijatelje. Duhovniki so krstili svoje prijatelje in druge, ki so jih poučevali skupaj z misijonarji. Z leti je ta ekipa mladeničev okrepila celotni oddelek, štirje izmed njih, vključno z Dennisom, pa so bili poklicani na misijonsko področje Kenija v Nairobiju.

Sledili so nasvetu starešine Davida A. Bednarja iz zbora dvanajstih apostolov, naj »misijonarji postanejo veliko prej, preden oddajo prijavnico za misijon«³. Tako so tudi storili, tako da so sodelovali kot zbor, kot ekipa, kakršne še ni bilo.

Vsi štirje misijonarji so zato, da bi lahko služili, premagali ovire. Wilberforce pojasnjuje: »Skorajda sem izgubil upanje, da bi lahko šel na misjion [zaradi stroškov], nato pa sem prebral odlomek v Evangeliju po Mateju 6:19–20: ‘Ne nabirajte si zakladov na zemlji […], nabirajte pa si zaklade v nebesih.ʼ Tako sem nato z marljivostjo in predanostjo lahko dosegel svoj cilj in šel na redni misijon. Rad imam misijonarsko služenje: nič ni boljšega kot to, da najprej iščemo nebeško kraljestvo.«

Mladi v Ugandi tu pomagajo graditi Božje kraljestvo z velikim upanjem na prihodnost. Četudi v vzhodni Afriki ni templja, se mladi veselijo dne, ko se bodo v oddaljenem templju poročili. Na eni od kolskih dejavnosti so se osredotočili na priprave, da bodo lahko šli v tempelj, na koncu pa je član kolskega predsedstva takole pričeval: »Bog vas ima rad. Vi ste prihodnost Cerkve v Ugandi. Pravični mladi imate že sedaj izjemen vpliv.«

Mladeniči in mladenke v Ugandi se odrekajo posvetnim stvarem, zato da bi imeli blagoslove, ki bodo trajali večno. Posejali so seme vere in zanj pozorno skrbijo (gl. Al 32:33–37). Kakor drevo, ki je obrodilo obilno sadu (Al 32:42), tako mladina v tej plodni deželi oznanja radost evangelija.