Emilijeva vera

Diakon mi je — svojemu škofu — pokazal, kaj pomeni »imeti vero v ozdravljenje«.

Pred nekaj meseci je Emilio, eden od diakonov v našem oddelku, nenadoma hudo zbolel. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kakšno bolezen ima. Tako on kot njegova mama sta bila prestrašena, ker je postajal šibkejši in ker se mu je stanje hitro slabšalo. Mama ga je nekajkrat odpeljala v bolnišnico, toda ni ji uspelo dobiti nobenih odgovorov.

Pripeljala ga je tudi v cerkev, da bi dobil duhovniški blagoslov. Eden od članov duhovniškega zbora in jaz, njegov škof, sva imela privilegij, da sva mu dala blagoslov, in prvič po nekaj nočeh je dobro spal.

Toda nekaj dni kasneje sem izvedel, da se je zdravje Emiliu ponovno poslabšalo in da je spet v bolnišnici. Z nekim bratom sva šla hitro v bolnišnico, kjer so naju pustili v njegovo sobo in sva ga obiskala. Misleč, da bo Emiliu poslabšanje zdravstvenega stanja vzelo pogum, sem bil posebno vesel tega, kar se je nato zgodilo.

Govorila sva o Jezusu Kristusu in pojasnil sem mu, da ima Odrešenik moč premagati vse, če je to Božja volja. Emilijev odgovor naju je v srcu močno ganil: »Škof, to je samo še ena preizkušnja. Verujem, da se bo kmalu končalo, ker imam vero v Jezusa Kristusa.« Na glavo sva mu položila roke in mu dala blagoslov.

Po tisti noči se je Emiliju stanje neverjetno in popolnoma izboljšalo. Brez težav je ponovno opravljal vsakdanje stvari in se vrnil v cerkev.

Emilio je udejanjal potrebno vero v Odrešenika, da je ta lahko napravil enak čudež, kot ga je takrat, ko je živel na Zemlji. Emilio je zgled tistih, o katerih je Gospod dejal, da jim je dana vera za ozdravljenje (gl. NaZ 46:19).

Čudovito je imeti privilegij, da lahko v življenju udejanjamo duhovništvo in da imamo védenje, da imamo nebeškega Očeta, ki nas ima rad, in da z vero v njegovega Sina lahko v teh poslednjih dneh izkusimo čudeže.