VEDRO, POLNO LJUBEZNI

Po manjši nesreči moram sedaj uporabljati palico in hodim počasi. Stopnice so zame zelo naporne. V cerkvi sem se vedno bala, da bom padla po stopnicah — dokler nisem neke nedelje zaslišala blagega glasu in začutila, kako me je za roko prijela neka ročica: »Pridi. Šel bom s teboj.«

Pogledala sem navzdol in zagledala samozavesten nasmeh devetletnega Gabriela.

»Dobro!« sem rekla. »Odslej boš moj pomočnik. Pojdiva!«

Gabriela ni nihče poslal. Preprosto je videl babico, ki potrebuje pomoč, in se pojavil.

Sedaj greva vsako nedeljo z Gabrielom brez strahu po stopnicah.

Kasneje sem Gabrielovim staršem rekla: »Telesna moč ni tista, zaradi katere se ne bojim. To je zaradi vedra, polnega ljubezni, ki mi ga da vsako nedeljo. Gabriel je ena sama prijaznost!«