Odrešenikova odrešujoča roka

Ko sem odraščala v Arkansasu, so me neko poletje sosedje povabili, naj se jim za nekaj dni pridružim na taborjenju, ribolovu in plavanju pri velikem umetnem jezeru pri Sardisu v zvezni državi Misisipi. Več dni smo uživali v raznovrstnih dejavnostih na prostem.

Zadnji dan smo pred odhodom domov šli še poslednjič zaplavat. Ko smo si s prijatelji podajali napihnjeno žogo, jo je odneslo čez mojo glavo in je pristala nekoliko proč od mene. Tisti hip je veter začel žogo odnašati po vodi od mene. Šla sem za njo, toda veter jo je kar naprej odnašal, da je nisem mogla doseči. Kmalu sem prišla do boj, ki so označevale področje z nizko vodo. Žogo je odneslo čez boje proti sredini jezera.

Ko sem se približala bojam, sem pomislila, da bi plavala mimo njih. Žoga ni bila tako daleč od mene in bila sem prepričana, da bi jo lahko ujela. Navsezadnje sem naredila tečaj za reševanje iz vode in sem ponosno nosila našitek na plavalni torbi. V vodi sem se počutila sproščeno in bila sem prepričana, da sem dovolj močna, da žogo dobim.

Vendar žoge zaradi vetra nisem mogla doseči. Včasih sem prišla tako blizu, da sem se je dotaknila s konici prstov na rokah, nakar jo je spet odneslo. Slednjič jo je veter odpihnil daleč od mene.

Nisem se zavedala, kako daleč sem priplavala, dokler se nisem ustavila, da bi počíla. Voda je bila videti velik temnejša in hladnejša, kot je bila v nizki vodi. Ko sem se ozrla k obali, sem spoznala, da sem že skoraj na sredi jezera. Odločila sem se, da bom žogo pustila in odplavala na obalo. Bila sem utrujena in izčrpana, vendar me ni skrbelo. Bila sem mlada in sem čutila, da bo z mano vse v redu.

Toda ko sem se poskusila vrniti na obalo, je veter, ki je pomagal žogi, delal proti meni. Zdelo se je, da sem napredovala počasi, ne glede na to, kako močno sem plavala. Roke in noge so me začele ščemeti in boleti. Ustavila sem se, da sem plavala kot kužek in lebdela na vodi, in poskusila zbrati moči.

Nato sem zaslišala znani glas — glas motornega čolna. Čutila sem srečo in olajšanje, ker sem kmalu zagledala moža v majhnem čolnu, ki se je ustavil poleg mene in se ponudil, da me odpelje na obalo. Moje roke in noge so bile brez moči. Niti v čoln se nisem mogla potegniti, zato sem se z eno roko prijela za rob in se ga držala, ko me je ta tujec počasi odvlekel nazaj do plitvin za plavalce. Zgrabila sem eno od boj, spustila čoln, pomahala v zahvalo in odplavala na obalo.

Petnajst let kasneje sem se spet znašla v težavah. Dolgo sem plavala v jezeru greha. Ko sem sledila posvetnim potem in iskala to, kar je imelo malo ali nobene vrednosti, sem tako zabredla v globoko vodo. Moči so mi pošle in upanje me je zapuščalo. Stvari, za katere sem si prizadevala, so ostajale izven mojega dosega in zdelo se je, da me bo zajela tema.

V obupu sem klicala k nebeškemu Očetu. Odrešenik me je prišel rešit, kakor tisti mož v čolnu, ko sem ga najbolj potrebovala. Preko sodobnega Božjega preroka me je vodil do Mormonove knjige. Vodil me je po poti kesanja in me očistil grehov v vodah krsta. Nato me je postavil na višave, kjer odtlej poskušam ostati.