Odkupna daritev na delu

Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni sem se pridružila leta 1992 na Nizozemskem. Toda moj mož se ni priključil in ni dovolil, da bi se najina otroka, Andrej in Petra, krstila (imeni sta spremenjeni). Vendar smo mi trije vseeno prihajali v cerkev in imeli redne družinske večere.

Več let je vse dobro potekalo, dokler ni Andrej, ki je imel takrat trinajst let, naznanil, da noče več v cerkev ali sodelovati pri družinskih večerih. Z leti se je to samo še poslabšalo. Andreju sem težko zaupala, ker ne samo, da je pričel piti in kaditi, temveč je tudi lagal o svojem obnašanju. To mi je strlo srce in veliko sem prejokala ter izrekla mnogo molitev, ko sem nebeškega Očeta rotila, naj pomaga sinu.

Ko sem nekega večera tiho sedela v templju, sem v mislih zagledala sliko. Prikazovala je nekega mladeniča, ki je razdeljeval zakrament. Zdelo se je, da me Gospod opominja o dejanskosti in moči njegove odkupne daritve ter me spodbuja, naj imam sina rada in naj mu stojim ob strani.

Toda čez čas je življenje dejansko postalo še težje. Po tem ko sva se z Andrejevim očetom ločila, je Andrej postal zelo zagrenjen. Vedela sem, da potrebuje pomoč, vendar moje pomoči ni hotel in me ni hotel poslušati, če sem se hotela z njim pogovoriti.

Nekega večera me je predsednik veje vprašal, če bi se lahko prišel pogovorit z Andrejem. Andrej je bil jezen, vendar je privolil v pogovor. Po srečanju je bil Andrej na predsednika veje jezen, ker ga je spodbujal, da bi služil misijon, in rekel: »Če bi bil predsednik veje res Božji mož, bi že vedel. Vedel bi, da nisem vreden, da grem — zakaj me torej nadleguje?« Tisti večer sem vedela, da ima Gospod načrt.

Načrt se je začel odvijati nepričakovano, ko so me poklicali s krajevne policijske postaje. Andreja so prijeli. Z novim možem sva si oblekla plašča in sredi noči šla po Andreja na policijsko postajo. Nisva vzrojila, pravzaprav sva govorila zelo malo.

Ko smo prispeli domov, nama je Andrej povedal, kaj se je zgodilo, ko sta s prijateljem ukradla motor. Bilo mu je zelo žal za to, kar je storil. Prvič sem videla fanta skrušenega.

Prijetje je pri Andreju pomenilo preobrat, ko se je pričel soočati s posledicami svojih dejanj in kam ga je to peljalo. Od tistega dne smo bili deležni tako številnih blagoslovov.

Naslednji dan nama je Andrej povedal, da je prosil policaja, naj naju pokliče, ker je vedel, da ga imava rada. Prav tako je spoznal, kako naju je prizadel, in je bil hvaležen, da sva ostala mirna.

Andrej je imel nekaj prijateljev, ki so mu bili pripravljeni pomagati. Eden ga je povabil na cerkvene dejavnosti. Drugi mu je dal Mormonovo knjigo in mu zadal izziv, naj jo prebere. Kljub temu da ima Andrej disleksijo, sem ga videla, kako jo znova in znova prebira.

Naslednji blagoslov — če jih sploh lahko preštejem — je bil, ko je Andrej prosil, da bi mu kupila obleko, ker se je odločil iti v cerkev. Mislila sem, da je nameraval to samo za božič. Toda na moje veliko presenečenje je še naprej hodil v cerkev tudi po praznikih.

Naslednji blagoslov je bil videti skoraj prevelik, da bi ga doumela. Andrej je naznanil, da se bo krstil. Ni potreboval moje pomoči in je vse uredil sam s pomočjo prijateljev in misijonarjev, ki so ga učili. Skoraj nisem mogla verjeti svojim očem, ko je prišel tisti dan in sem videla sina oblečenega v belo, kako je sklenil svete zaveze.

Ko je kasneje povedal zgodbo o svoji spreobrnitvi, sem spoznala, da sta bila Andrejeva bolečina in žalost velika, vendar sta mu tudi pomagala, da je postal dovolj ponižen in pokleknil ter prosil za pomoč. Andrej je pojasnil: »Ko je bilo neke noči moje breme pretežko, sem se spomnil besed dobrega prijatelja, ki me je opomnil, da lahko vedno molim za pomoč. Tisto noč sem se odločil poskusiti. Ker ni bilo nobene druge možnosti in ker me je mama naučila moliti, sem pokleknil in zaprl oči. Ko sem pričel prositi za pomoč, me je navdal nadvse čudovit občutek. Tistega občutka ne bom nikoli pozabil; čutil sem čisto Kristusovo ljubezen. Čutil sem, da so mi bile težave odvzete. Občutki obupa se niso več vrnili in blagoslovljen sem s pričevanjem o Jezusu Kristusu. V srcu sem se spremenil in želel sem slediti Jezusu Kristusu.«

Po krstu, potrditvi in posvetitvi v duhovništvo je bil Andrej zaprošen, da razdeli zakrament — sveti simbol Odrešenikove žrtve. Tisto, kar sem pred tako številnimi leti videla v templju, je postalo zame živa resničnost. Tiho sem se zahvalila nebeškemu Očetu za to, kar sem doživljala. Zame je bil to svet trenutek.

Zgodba bi se lahko tukaj končala, vendar se na srečo ni. Od takrat opazujem, kako odkupna daritev še naprej deluje v sinovem življenju. Se spomnite našega navdahnjenega predsednika veje? Sinovo pričevanje je raslo in predsednikovo povabilo veje je postalo resničnost. Andrej je nedavno zaključil s služenjem rednega misijona. Dve leti je preživel tako, da je služil in pomagal drugim — kot je Gospod pomagal njemu.

Hvaležna sem, da sem Andrejeva mati, vendar sem hvaležnejša za odkupno daritev Jezusa Kristusa, ki deluje v življenju vseh nas.