Pričujemo o Jezusu Kristusu

Jezus je bil v resnici veliki Jahve Stare zaveze, ki je zapustil Očetove kraljeve dvore na višavah in privolil, da pride na Zemljo kot dete, rojeno v najskromnejših razmerah. Njegovo rojstvo je stoletja prej napovedal Izaija, ki je preroško izjavil: »Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuj se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.« (Iz 9:5)

Jezus Kristus, o katerem svečano pričujemo, je, kot je oznanil Janez Krstnik, »zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. […], ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava na veke vekov« (Raz 1:5–6).

Bil je in še vedno je Sin Vsemogočnega. Bil je edini popoln človek na Zemlji. Zdravil je bolne, hrome, slepe in gluhe. Obujal je mrtve. Pa vendar je voljno daroval življenje v odkupni daritvi nam nepojmljive veličine.

Luka je zapisal, da je bilo njegovo trpljenje tako hudo, da je »njegov pot postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22:44). Ta telesni odraz njegovega trpljenja potrjujeta tako Mormonova knjiga kot Nauk in zaveze (gl. Moz 3:7; NaZ 19:18). Trpljenje v Getsemaniju in na križu na Kalvariji, le nekaj sto metrov od Getsemanija, je vključevalo tako telesne kot duhovne »skušnjave, […] bolečino, lakoto, žejo in utrujenost, in sicer več kot lahko prenese človek,« je rekel kralj Benjamin, »ne da bi umrl« (Moz 3:7).

Po hudem trpljenju v Getsemaniju so ga priprli, večkrat zaslišali in obsodili. Potem je sledila neizrekljiva bolečina njegove smrti na križu, pokop v Jožefovi grobnici in zmagoslavni prihod v vstajenju. Ponižno dete iz Betlehema, ki je pred dvema tisočletjema hodilo po prašnih poteh Svete dežele, je postal Gospod Vsemogočni, Kralj kraljev, Odrešenik vseh. Nihče ne more docela dojeti veličine njegovega življenja, veličastva njegove smrti ter vsestranskosti njegovega daru človeštvu. Nedvoumno razglašamo, kakor stotnik ob Jezusovi smrti: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15:39)

Tako pričuje zaveza starega sveta — Sveto pismo. Vendar obstaja še en glas, in sicer zaveza novega sveta — Mormonova knjiga. V njej je Oče vstalega Sina predstavil, rekoč: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, v katerem sem poveličal svoje ime.« (3 Ne 11:7) Ta božanski uvod odpre poročilo o Odrešenikovem delovanju med nekaterimi njegovimi »drugimi ovcami« (Jn 10:16) po njegovem vnebohodu v Jeruzalemu. Mormonova knjiga v celoti poroča o božanskosti Jezusa Kristusa in o večnih blagoslovih, ki so jih lahko deležni vsi Božji sinovi in hčere zaradi njegove odkupne ljubezni. Takole se glasijo besede enega od prerokov iz Mormonove knjige:

»Kajti marljivo delamo zapise, da bi prepričali svoje otroke in tudi naše brate, da bi verjeli v Kristusa in se spravili z Bogom, kajti vemo, da je po milostljivosti, da smo odrešeni, po vsem kar lahko storimo. […] In govorimo o Kristusu, radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu, prerokujemo o Kristusu in zapisujemo po naših prerokbah, da bodo naši otroci vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje svojih grehov.« (2 Ne 25:23, 26)

Po vsem tem so sodobni preroki izjavili, da živí! In da je to pričevanje o Odrešeniku zadnje od vseh, ki ga o njem dajejo (gl. NaZ 76:22). V Nauku in zavezah Gospod jasno pričuje o svoji božanski vlogi. Pravi, da je Alfa in Omega, Kristus Gospod, začetek in konec ter Odkupitelj sveta (gl. NaZ 19:1).

Nanj ne gledamo le kot na Učitelja in Dobrega Pastirja, ampak tudi kot na velikega vzornika, ki nam pravi: »Če hočeš biti popoln, […] pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19:21)

Gospod je glavni vogalni kamen Cerkve, ki se imenuje po njem — Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Ni drugega imena, po katerem se lahko rešimo (gl. Apd 4:12). On je vir odrešitve, izvir večnega življenja (gl. Heb 5:9). Ni mu enakega. Nikoli mu ni bilo in nikoli mu ne bo. Bogu hvala za dar njegovega ljubljenega Sina, ki je dal življenje, da bomo lahko živeli, in ki je glavni, nesprejemljivi vogalni kamen naše vere in njegove Cerkve.

Ne vemo, kaj vse nas čaka. Živimo v svetu negotovosti. Nekateri bodo veliko dosegli. Nekateri bodo razočarani. Nekateri bodo imeli veliko veselja in zadovoljstva, zdravja in dobro življenje. Spet drugi morda bolezen in veliko žalosti. Ne vemo. Eno pa vemo. Ne glede na to, kaj nam bo prihodnost prinesla, nas spremlja kakor zvezda severnica na nebu, Odkupitelj sveta, Božji sin, zanesljiv in trden kot vir našega nesmrtnega življenja. Je skala naše odrešitve, naše moči, naše tolažbe, v samem središču naše vere.

Nanj se obračamo, ko smo srečni in ko smo nesrečni, on pa nam je na voljo, da nas tolaži in se nam nasmiha.

On je v samem središču našega čaščenja. Je Sin živega Boga, Očetov prvorojenec, edinorojeni v mesu. »Vstal [je] od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.« (1 Kor 15:20) On je Gospod, ki bo ponovno prišel, da bo na Zemlji vladal ljudem (gl. NaZ 76:63; gl. tudi Mih 4:7; Raz 11:15).

Na Zemlji ga ni bilo veličastnejšega. Nihče se ni podobno žrtvoval oziroma priskrbel podobnega blagoslova. On je Odrešenik in Odkupitelj sveta. Verujem vanj. O njegovi božanskosti govorim nedvoumno in brezkompromisno. Rad ga imam. Ime Jezusa Kristusa izgovarjam spoštljivo in občudujoče. Je naš Kralj, naš Gospod, naš Učitelj, žívi Kristus, ki je na Očetovi desnici. Živí! Živí, sijajen in čudoviti žívi Sin živega Boga.