Odkupna daritev Jezusa Kristusa

Starešina Orson F. Whitney (1855–1931), ki je kasneje služil v zboru dvanajstih apostolov, je imel kot mlad misijonar tako žive sanje, da so mu za vedno spremenile življenje. Kasneje je zapisal:

»Neke noči sem sanjal, […] da sem v getsemanskem vrtu priča Odrešenikovi agoniji. […] Stal sem za drevesom. […] Jezus je s Petrom, Jakobom in Janezom prišel skozi majhna vratca na moji desni. Potem ko je trem apostolom rekel, naj pokleknejo in molijo, jih je pustil ter šel na drugo stran, kjer je tudi sam pokleknil in molil: ‘Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.’

Ko je molil, so mu po licih polzele solze in bil je obrnjen proti meni. Prizor me je tako ganil, da sem tudi sam zajokal iz čistega sočutja zaradi njegove žalosti. Iz vsega srca sem sočustvoval z njim. Imel sem ga rad z vso dušo in tako sem hrepenel, da bi bil z njim, kot nisem hrepenel še za ničemer.

Kmalu je vstal in šel do tja, kjer so apostoli klečali in spali. Nežno jih je stresel, jih prebudil in jih blago pograjal ter jih brez sledu jeze ali zmerjanja vprašal, ali niso mogli bdeti z njim vsaj eno uro. […]

Vrnil se je na svoj kraj, ponovno molil in se nato vrnil ter jih zopet našel speče. Ponovno jih je prebudil, jih opomnil in se vrnil ter molil kot poprej. To se je zgodilo trikrat, dokler nisem popolnoma poznal njegovega videza — obraz, postavo in gibe. Bil je plemenite postave in veličastnega videza, […] sam Bog, kot je bil in je, vendar krotek in ponižen kot majhen otrok.

Zdelo se je, da so se okoliščine naenkrat spremenile. […] Namesto prejšnjih so bile te po križanju in Odrešenik je stal s tistimi tremi apostoli na moji levi. Bili so na tem, da bodo odšli in se dvignili v nebesa. Nisem več mogel prenašati. Pritekel sem izza drevesa, mu padel pred noge, ga objel okoli kolen in ga rotil, naj me vzame s sabo.

Nikoli ne bom pozabil, kako prijazno in nežno se je sklonil k meni, me dvignil in me objel. Bilo je tako živo, tako resnično, da sem začutil toplino njegovih prsi, na katere me je prižel. Nato je rekel: »Ne, sin moj; ti so končali svoje delo in gredo lahko z menoj, toda ti moraš ostati in dokončati svoje.« Še sem se ga oklepal. Ko sem mu zrl navzgor v obraz — kajti bil je večji od mene — sem ga goreče prosil: »No, obljubi mi, da bom na koncu prišel k tebi.« Ljubeznivo in nežno se je nasmehnil ter odgovoril: »To je v celoti odvisno od tebe.« Zbudil sem se in ihtel in bilo je jutro.«¹

Ta mili, osebni vpogled v Odrešenikovo ljubeče žrtvovanje je ustrezen uvod v pomembnost odkupne daritve Jezusa Kristusa. Odkupna daritev edinorojenega Sina je resnično bistveni temelj, na katerem temelji ves krščanski nauk in največji odraz božanske ljubezni, ki jo je ta svet kdaj prejel. Njene pomembnosti v Cerkvi Jezusa svetih iz poslednjih dni ne bi mogli preveč poudarjati. Vsako drugo načelo, zapoved in vrlina obnovljenega evangelija črpa pomen iz tega osrednjega dogodka.²

Odkupna daritev je bila vnaprej določeno, toda prostovoljno dejanje Božjega edinorojenega Sina, v katerem je dal svoje življenje in duhovno bolečino kot odrešilno odkupnino za posledice Adamovega padca za vse človeštvo in za osebne grehe vseh tistih, ki se pokesajo.

Dobesedni pomen angleške besede atonement (odkupna daritev) je očiten: at–one–ment pomeni združiti stvari, ki so razdelile ali odtujile. Odkupna daritev Jezusa Kristusa je bila nujno potrebna zaradi Adamovega ločitvenega prestopka oziroma padca, ki je na svet prinesel dve vrsti smrti, ko sta Adam in Eva jedla od sadu drevesa dobrega in zlega.³ Fizična smrt je povzročila ločitev duha od telesa, duhovna smrt pa je povzročila odtujitev duha in telesa od Boga. Zaradi posledic padca bodo vsi ljudje, ki se rodijo na Zemljo, podvrženi tema dvema vrstama smrti. Toda zapomniti si moramo, da je bil padec bistveni del načrta nebeškega Očeta. Brez tega se Adamu in Evi ne bi rodil noben otrok smrtnik in ne bi bilo človeške družine, da bi izkusila dvojnost in rast, moralno svobodno voljo in radosti vstajenja, odrešitve ter večnega življenja.⁴

Potreba po padcu in odkupni daritvi, ki bi povrnila ravnovesje, je bila pojasnjena na predzemeljskem svètu v nebesih, katerega so se udeležile vse duše človeške družine in kateremu je predsedoval Bog Oče. V teh predzemeljskih okoliščinah se je Kristus javil, da bo spoštoval moralno svobodno voljo vsega človeštva, in sicer ko je odkupil vse njihove grehe. Pri tem bo za takšno odrešilno ljubezen vso slavo dal Očetu.⁵

Ta neskončna Kristusova odkupna daritev je bila mogoča, prvič, ker je bil edini brezgrešni človek, ki je živel na Zemlji in zato ni bil podvržen duhovni smrti, ki je posledica greha, drugič, bil je Očetov Edinorojeni in zato je imel vse lastnosti božanstva, zaradi česar je imel moč nad telesno smrtjo⁶, in tretjič, očitno je bil edini, ki je bil v tem predzemeljskem svetu zadosti ponižen in voljan sprejeti to vnaprej določeno služenje.⁷

Nekateri darovi, ki izhajajo iz odkupne daritve, so vsesplošni, neskončni in brezpogojni. Med njimi je odkupnina za Adamov prvotni prestopek, zato da nihče iz človeške družine ni odgovoren za ta greh.⁸ Drugi vsesplošni dar je vstajenje za vse ljudi, ki so kdaj živeli, živijo ali bodo živeli na Zemlji.

Drugi vidiki Kristusovega odkupnega daru so pogojni. Odvisni so od marljivosti v spolnjevanju Božjih zapovedi. Na primer, čeprav so bili vsi člani človeške družine brez lastnega truda oproščeni Adamovega padca, niso oproščeni lastnih grehov, razen če se zavežejo veri v Kristusa, se pokesajo grehov, se krstijo v njegovem imenu, prejmejo dar Svetega Duha in so potrjeni v Kristusovi Cerkvi ter zvesto vztrajajo do konca svojega življenjskega potovanja. O tej osebni preizkušnji je Kristus dejal,da je vse to pretrpel za vse, da nam ne bo treba trpeti, če se bomo pokesali. Toda če se ne bomo pokesali, bomo trpeli tako, kot je trpel on.⁹

Poleg tega sta, čeprav je vstajenje Kristusov brezplačni in vsesplošni dar, rezultat njegove zmage nad smrtjo, narava vstalega telesa (ali »stopnja slave«, ki mu je dana) kot tudi čas vstajenja, neposredno odvisna od posameznikove zvestobe v tem življenju. Apostol Pavel je na primer, pojasnil, da bodo tisti, ki so popolnoma predani Kristusu, v vstajenju »vstali prvi«¹⁰. Sodobno razodetje razjasni različni vrstni red vstalih teles¹¹ in obljublja najvišjo stopnjo slave samo tistim, ki so zvesti načelom in uredbam evangelija Jezusa Kristusa¹².

Seveda ne brezpogojni kot tudi ne pogojni blagoslovi odkupne daritve niso na voljo drugače, kakor preko Kristusove milostljivosti. Očitno si brezpogojnih blagoslovov odkupne daritve ni potrebno prislužiti, toda niti pogojnih si v celoti ne prislužimo. S pravičnim življenjem in spolnjevanjem Božjih zapovedi so nam dani dodatni privilegiji, toda ti so nam še vedno dani brezplačno in si jih pravzaprav nismo prislužili. Mormonova knjiga izrecno poudarja, da »ni telesa, ki lahko biva v Božji navzočnosti, kakor le po zaslugah in milostljivosti Svetega Mesija«¹³.

Z enako milostljivostjo Bog poskrbi za odrešitev otrok, umsko prizadetih, tistih, ki v življenju niso slišali za evangelij Jezusa Kristusa, in tako naprej: ti so odrešeni z vsesplošno močjo Kristusove odkupne daritve in bodo imeli priložnost prejeti polnost evangelija po smrti v svetu duhov, kjer bivajo duše, ko čakajo na vstajenje.¹⁴

Ker je brezgrešni Kristus hotel izpolniti zahteve odkupne daritve, je šel v getsemanski vrt, kot je v sanjah videl starešina Whitney, da je trpel agonijo duše, ki jo je zmogel prenesti samo on. »Osupnil je od groze in začel trepetati.« Petru, Jakobu in Janezu je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti.«¹⁵ Zakaj? Ker je trpel »bolečine vseh ljudi, da, bolečine vsakega živega bitja, tako moških, žensk kot otrok, ki pripadajo Adamovi družini«.¹⁶ Izkusil je »skušnjave in telesno bolečino, lakoto, žejo in utrujenost, in sicer več kot lahko prenese človek, ne da bi umrl; kajti glejte, kri priteče iz vsake pore, tako velika [je bila] njegova tesnoba«.¹⁷

Jezus je s tem trpljenjem odrešil duše vseh moških, žensk in otrok, »da bo poln usmiljenja, po mesu, da bo po mesu vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti«.¹⁸ Tako se je Kristus spustil pod vse — vključno z vsako boleznijo, slabostjo in temačnim obupom, ki jih izkusi vsak človek na Zemlji — da bi lahko razumel in izkusil vse — luč resnice.¹⁹

Popolna osamljenost in grozovita bolečina odkupne daritve sta se začeli v getsemanskem vrtu in dosegli višek, ko je po neopisljivem mučenju po rokah rimljanskih vojakov in drugih, Kristus zaklical s križa: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je, »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«²⁰ Zaradi globine te bolečine se je celo narava zvijala v bolečinah. »Stemnilo [se je] po vsej deželi [… in] sonce ni dajalo svetlobe.«²¹ »In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.«²² zaradi česar jih je mnogo vzkliknilo: »Bog narave trpi!«²³ Končno je bilo celo tisto, kar je bilo na videz neznosno pretrpeti, dovršeno, in Jezus je dejal: »Izpolnjeno je.«²⁴ »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«²⁵ Nekega dne, nekje bodo vsi morali priznati, kot je storil rimski poveljnik, ki je bil vsemu temu priča: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«²⁶

Premišljajoči ženski in moškemu se to zdi »stvar izrednega čudeža«²⁷, da lahko prostovoljno in milostljivo žrtvovanje enega bitja zadosti neizmernim in večnim zahtevam pravice, odkupi vsak človeški prestopek in hudodelstvo ter s tem požene vse človeštvo v objemajoče roke njegovega milostnega objema. Vendar tako je.

Če navajam predsednika Johna Taylorja (1808–1887): »Na način, ki nam je nedoumljiv in nerazložljiv, je nosil vso težo grehov celega sveta, ne samo Adamovih, temveč tudi grehov njegovega potomstva, in tako nebeškega kraljestva ni odprl samo za vse vernike in vse tiste, ki so spoštovali Božjo postavo, temveč tudi za več kot polovico človeške družine, ki so umrli, preden so odrasli, kot tudi za [tiste], ki so umrli brez postave«.²⁸

Naj bi tudi mi kot starešina Whitney čutili glede tega veličastnega daru in njegovega darovalca: »Bil sem tako presunjen nad darom, da sem zajokal […] iz čistega sočutja. Iz vsega srca sem sočustvoval z njim. Imel sem ga rad z vso dušo in tako sem hrepenel po tem, da bi bil z njim, kot nisem hrepenel še za ničemer.« Ker je Kristus že ponudil odkupno daritev v našem imenu, je tako naredil svoj del, da je to željo spremenil v resničnost. Ostalo je popolnoma odvisno od nas.