Nepričakovano velikonočno slavje

Ko sem odraščala, je bila velika noč vedno poseben praznik. Po cerkvi so imeli starši navadno družino učiti o odkupni daritvi in vstajenju; zvečer smo navadno imeli slastno večerjo. Pri večerji so se nam pogosto pridružili prijatelji, kar je bilo tako radostno kot okusno. Zaradi teh običajev je velika noč postala moj najljubši praznik — svet družinski čas za praznovanje Odrešenikovega vstajenja.

Neko leto sem med študijem v Londonu za veliko noč ostala sama. Moj oddelek se je zbral šele pozno popoldan, zato se mi je jutro vleklo. Mislila sem na družino, ki je kilometre stran praznovala brez mene, in v srcu sem čutila praznino ter žalost.

Najprej sem se hotela predati samopomilovanju, nato pa sem se začela spraševati, kaj bi lahko naredila, da bi dnevu dala pomen. V mislih sem se spomnila ljudi, mimo katerih sem vsak dan hodila v natrpanih podzemnih železniških postajah. In kot v številnih velikih mestih je podzemna pogosto nudila zatočišče brezdomcem in brezdomkam, ki so potrebovali miloščino. Njihovo pomanjkanje me je pogosto ganilo in spoznala sem, da nisem edina, ki je na veliko noč v Londonu sama. Nenadoma sem pomislila, da bi bila pomoč tujcem dober način, da bi izkazala hvaležnost za čudovite velike noči, ki sem jih bila deležna kot otrok.

Pripravila sem več paketov s hrano, v katerih so bili sendviči, sadje, slano pecivo in pijača. Nato sem se napotila v podzemno iskat ljudi, katerih sem se včasih izogibala. Večina je bila resnično hvaležna za hrano. Vsakemu sem rekla: »Veselo veliko noč!«

Ko mi je ostal samo en paket, sem prišla do človeka, ki je bil še zlasti videti pobit. Njegova oblačila so bila umazana, v njegov obraz se je zarezalo trpljenje in iz njegovih oči je gledala globoka žalost. Ko sem mu ponudila hrano, me je presenečeno pogledal.

»Kaj je to?« je vprašal.

»Hrana, gospod,« sem odgovorila.

»Hvala, najlepša hvala,« je dejal. Izraz na obrazu mu je nenadoma zažarel zaradi radosti in hvaležnosti. Navdušeno je zgrabil vrečko in jo držal, kakor da bi bila dragocen zaklad.

»Ni za kaj,« sem rekla, ganjena zaradi izraza na njegovem obrazu. »Veselo veliko noč, gospod!«

»Veselo veliko noč!« je odvrnil.

Ko sem hodila domov, sem se spomnila besed kralja Benjamina: »Kajti glejte, mar nismo vsi berači?« (Moz 4:19) Spoznala sem, da bi bili brez Odrešenika vsi izvrženi, pobiti in zapuščeni. Toda Odrešenik se sklanja k nam in nam ponuja nekaj, kar si vsi obupno želimo: upanje, da smo lahko čisti, da bomo spet živeli in da se bomo nekega dne vrnili k njemu.

Ker sem se soočila z grehom in smrtjo, sem tudi sama pred Odrešenikom kot beračica. Sklanja se k meni in mi ponuja milost. Ko bom nekega dne stala pred njim, se bo na mojem obrazu odražala globoko hvaležnost, ki sem jo, v majhni meri, uzrla na obrazu tega ponižnega moža.

Ko sem hodila domov, sem začela jokati. Moja osamljenost je izginila in nadomestila sta jo radost ter globoko razumevanje besed kralja Benjamina ter Odrešenikove milosti. Tiho sem se Gospodu zahvalila za nepričakovani dar, ki sem ga dobila od tega človeka. Ponudila sem mu preprost obrok; vrnil mi je pravo velikonočno pojedino.