Nikoli se ne odrecite priložnosti za pričevanje o Kristusu

Na današnji dan pred petimi leti smo našega dragega preroka, predsednika Russella M. Nelsona, z dvigom rok potrdili za predsednika Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni – Gospodovega glasnika v tem neverjetnem obdobju rasti in razodetja. Od njega smo prejeli brezštevilna povabila in obljubljeni so nam bili veličastni blagoslovi, če bomo svoje življenje osredotočili na našega Odrešenika, Jezusa Kristusa.

Leta 2011, ko sva z možem služila kot voditelja misijona v čudoviti Curitibi v Braziliji, mi je med sestankom zazvonil telefon. Ko sem ga v naglici utišala, sem opazila, da je klical moj oče. Hitro sem zapustila sestanek in se odzvala: »Živjo, očka!«

Nepričakovano je bil njegov glas poln čustev: »Živjo, Bonnie. Nekaj ti moram povedati. Postavili so mi diagnozo ALS.«

Misli mi je preplavila zmeda. »Čakaj! Kaj je ALS?«

Oče je že razlagal: »Moj um bo ostal bister, medtem ko se bo moje telo počasi izklopilo.«

Čutila sem, da se mi je zamajal svet pod nogami, ko sem se začela spopadati s posledicami te žalostne novice. Toda tistega nepozabnega dne se je njegov zadnji stavek za vedno vtisnil v moje srce. Moj dragi oče je resno dejal: »Bonnie, nikoli se ne odreci priložnosti za pričevanje o Kristusu.«

O očetovem nasvetu sem razmišljala in molila. Pogosto sem se spraševala, ali zares vem, kaj pomeni nikoli se ne odreči priložnosti za pričevanje o Jezusu Kristusu.

Tako kot vi sem tudi jaz na prvo nedeljo v mesecu občasno vstala in pričevala o Kristusu. Velikokrat sem o evangeljskih resnicah pričevala med lekcijo. Kot misijonarka sem pogumno poučevala resnico in oznanjala Kristusovo božanskost.

Toda to prošnjo sem vzela bolj osebno! Zdelo se mi je, kot da mi je rekel: »Bonnie, ne dopusti, da te svet prevzame! Ostani zvesta zavezam z Odrešenikom. Prizadevaj si, da boš vsak dan doživljala Gospodove blagoslove in da boš lahko po Svetem Duhu pričevala o Božji moči in navzočnosti v svojem življenju!«

Živimo v padlem svetu. Moteči dejavniki naše oči in srce usmerjajo navzdol namesto proti nebu. Podobno kot Nefijci v enajstem poglavju Tretjega Nefija potrebujemo Jezusa Kristusa. Si lahko predstavljate, da ste tam, med ljudmi, ki so doživeli toliko kaosa in uničenja? Kako bi bilo slišati Gospodovo osebno povabilo:

»Vstanite in pristopite k meni, da boste položili svojo roko v mojo stran in da boste otipali tudi sledove žebljev na mojih rokah in na mojih nogah, da boste vedeli, da sem /…/ Bog vse zemlje, in so me ubili zavoljo grehov sveta.

[In] množica [je] pristopila /…/ drug za drugim /…/ in videli [so] na lastne oči in otipali z lastnimi rokami in zagotovo vedeli /…/ in bili sami priča.«¹

Ti Nefijci so željno pristopili, da bi položili roke v Gospodovo stran in otipali sledove žebljev na njegovih nogah ter bi lahko sami pričali, da je bil to Kristus. Podobno so številni zvesti ljudje, ki smo jih letos preučevali v Novi zavezi, nestrpno pričakovali Kristusov prihod. Nato so šli s svojih polj, od delovnih pultov in miz za večerjo ter mu sledili, se gnetli okrog njega, se zgrinjali k njemu in sedeli z njim. Ali smo tudi mi tako nestrpni, da bi bili sami priče, kot so bile množice v svetih spisih? Ali blagoslove, ki jih iščemo, potrebujemo manj kot oni?

Ko se je Kristus dejansko prikazal Nefijcem pri njihovem templju, jih ni prosil, naj stojijo od daleč in ga gledajo, temveč naj se ga dotaknejo, naj sami otipajo dejanskost Odrešenika človeštva. Kako se mu lahko dovolj približamo, da bi pridobili osebno pričevanje o Jezusu Kristusu? Morda je to del tega, kar me je poskušal naučiti oče. Čeprav Kristusu ne moremo biti tako fizično blizu kot tisti, ki so hodili z njim med njegovim zemeljskim delovanjem, lahko po Svetem Duhu vsak dan doživljamo njegovo moč! Kolikor jo potrebujemo!

Mladenke po svetu so me veliko naučile o tem, kako iskati Kristusa in vsak dan pridobivati osebno pričevanje o njem. Naj vam zaupam modrost dveh izmed njih:

Livvy je vse življenje spremljala generalno konferenco. Pravzaprav si pri njej doma kot družina tradicionalno ogledajo vseh pet zasedanj. V preteklosti je konferenca za Livvy pomenila, da je risala ali občasno nenamerno zadremala. A lanska oktobrska generalna konferenca je bila drugačna. Dobila je bolj oseben pomen.

Tokrat se je Livvy odločila, da bo zavzeto sodelovala. Izklopila je zvok za prejemanje obvestil na telefonu in si zapisovala vtise Duha. Presenetilo jo je, da je razločno začutila, kaj je Bog želel, da sliši in stori. Ta odločitev ji je skoraj takoj spremenila življenje.

Le nekaj dni pozneje so jo prijatelji povabili na ogled neprimernega filma. Izrazila je: »V srcu sem znova začutila konferenčne besede in duha in slišala sem se, kako povabilo zavračam.« Prav tako je zbrala pogum, da je pričevala o Odrešeniku v svojem oddelku.

Po teh dogodkih je rekla: »Neverjetno je, kako sem med svojim pričevanjem, da Jezus je Kristus, občutila, da mi je Sveti Duh to ponovno potrdil.«

Livvy ni preskočila konferenčnega vikenda kot kamenček na vodni gladini; z umom in duhom se je pognala v globino in tam našla Odrešenika.

In tu je še Maddy. Ko je njena družina prenehala hoditi v cerkev, je bila Maddy zbegana in ni bila prepričana, kaj naj stori. Ugotovila je, da ji manjka nekaj pomembnega. Zato je Maddy pri trinajstih letih začela sama hoditi v cerkev. Čeprav ji je bilo včasih težko in nelagodno biti sama, je vedela, da lahko v cerkvi najde Odrešenika, in želela je biti tam, kjer je on. Dejala je: »V cerkvi se je moja duša počutila kot doma.«

Maddy se je oklenila dejstva, da so se z družino pečatili za večnost. Mlajše brate je začela voditi s seboj v cerkev in doma je z njimi preučevala svete spise. Sčasoma se jim je pridružila še mama. Maddy je mami povedala o svoji želji, da bi služila misijon, in mamo vprašala, ali bi se lahko pripravila, da bi šla v tempelj skupaj z njo.

Danes je Maddy v središču za usposabljanje misijonarjev. Služi. Pričuje o Kristusu. S svojim zgledom je pomagala obema staršema, da sta se vrnila v tempelj in h Kristusu.

Ko se bomo tako kot Livvy in Maddy odločili, da bomo iskali Kristusa, bo Duh pričeval o njem v številnih različnih situacijah. Duh nam pričuje, ko se postimo, molimo, čakamo in vztrajamo. Vse bolj se zbližujemo s Kristusom, ko pogosto častimo v templju, se vsakodnevno kesamo, proučujemo svete spise, hodimo na cerkvene sestanke in seminar, razmišljamo o svojem patriarhalnem blagoslovu, vredni prejmemo uredbe in spoštujemo svete zaveze. Vse to prikliče Duha, da nam razsvetli um in nam prinaša dodatno zaščito. Toda ali to cenimo kot svete priložnosti, da pričujemo o Kristusu?

V templju sem bila že velikokrat, toda kadar v Gospodovi hiši častim, me to spremeni. Včasih ob postu preprosto čutim lakoto, spet drugič pa se z Duhom gostim z namenom. Včasih sem zmomljala molitve, ki se ponavljajo in so rutinske, vendar pa sem v molitvah tudi željno prejemala nasvete od Gospoda v molitvah.

Ko te svete navade niso več spisek opravil, temveč bolj pričevanje, to prinaša moč. Proces bo postopen, vendar se bo razvijal z vsakodnevnim zavzetim sodelovanjem in načrtnimi izkušnjami s Kristusom. Ko dosledno ravnamo v skladu z Gospodovim naukom, pridobivamo pričevanje o Gospodu; razvijamo odnos z njim in našim nebeškim Očetom. Postajamo jima podobni.

Nasprotnik povzroča toliko hrupa, da je morda težko slišati Gospodov glas. Naš svet, naši izzivi in okoliščine ne bodo postali tišji, lahko pa smo in moramo biti lačni in žejni Kristusovih stvari, da ga bomo jasno slišali.² Ustvariti želimo mišični spomin na pot učenca in pričevanje, ki bo vsak dan v ospredje postavilo naše zanašanje na Odrešenika.

Mojega očeta že več kot enajst let ni več, vendar so njegove besede v meni še vedno žive. »Bonnie, nikoli se ne odreci priložnosti za pričevanje o Kristusu.« Vabim vas, da vabilo sprejmete skupaj z menoj. Vsepovsod iščite Kristusa – obljubljam, da je tam!³ Prava radost temelji na naši pripravljenosti, da se približamo Kristusu in sami prejmemo pričevanje.

Vemo, da se bo v zadnjih dneh »vsako koleno /…/ upognilo in vsak jezik bo priznal«, da Jezus je Kristus.⁴ Molim, da bo to pričevanje že zdaj postalo naša spontana in naravna izkušnja – da bomo izkoristili vsako priložnost za pričevanje: Jezus Kristus živi!

O, kako ga ljubim! Kako hvaležni smo za Odrešenikovo odkupno daritev, zaradi katere »je večno življenje možno, nesmrtnost pa obstaja za vse«.⁵ Pričujem o njegovi dobroti in veliki slavi v njegovem svetem imenu, in sicer imenu Jezusa Kristusa, amen.