Mi je resnično odpuščeno?

Pred nekaj leti sva se s sestro Nattress preselila v Idaho, kjer sva ustanovila podjetje. V pisarni sva preživela dolge dneve in noči. Na srečo sva živela le nekaj ulic od službe. Vsak teden je Shawna z najinimi tremi hčerami – vse so bile mlajše od šest let – prišla v pisarno, da smo skupaj kosili.

Nekega takšnega dne sem po družinskem kosilu opazil, da mi je petletna hčerka Michelle pustila osebno sporočilo, napisano na listku, ki ga je pritrdila na službeni telefon.

Preprosto je pisalo: »Oči, ne pozabi me imeti rad. Z ljubeznijo, Michelle.« To je bil močan opomnik mlademu očetu glede tega, kar je najbolj pomembno.

Bratje in sestre, pričujem, da se nas nebeški Oče vselej spomni in da nas popolno ljubi. Moje vprašanje pa je: Ali se ga spomnimo mi? In ali ga ljubimo?

Pred leti sem služil kot lokalni cerkveni voditelj. Danny, eden naših mladeničev je bil v vsakem pogledu odličen. Bil je poslušen, prijazen, dober in izredno pogumen. A ko je maturiral, se je začel družiti s slabo družbo. Zapadel je v droge, zlasti metafetamin, in drsel po spolzkem pobočju zasvojenosti in pogube. Njegov videz se je kmalu popolnoma spremenil. Bil je komaj prepoznaven. Najbolj so se mu spremenile oči – luč v njegovih očeh je bila zamegljena. Večkrat sem mu skušal pomagati, a zaman. Ni ga zanimalo.

Težko je bilo gledati tega neverjetnega mladeniča, kako trpi in živi življenje, ki mu ni podobno! Bil je veliko bolj sposoben.

Potem se je nekega dne začel njegov čudež.

Bil je navzoč na zakramentnem sestanku, na katerem je njegov mlajši brat pričeval, preden je odšel na misijon. Danny je na sestanku začutil nekaj, česar že dolgo ni čutil. Začutil je Gospodovo ljubezen. Končno je imel upanje.

Čeprav se je Danny želel spremeniti, je bilo to zanj težko. Zasvojenosti in spremljajoča krivda so bile nekaj, kar je komaj prenašal.

Nekega posebnega popoldneva, ko sem bil zunaj in kosil trato, se je Danny nenajavljen pripeljal z avtomobilom. V sebi se je hudo boril. Ugasnil sem kosilnico in skupaj sva se usedla v senco na stopnico verande pred hišo. Takrat se je izpovedal. Resnično se je želel vrniti. Vendar je bilo to, da bi se odvrnil od zasvojenosti in načina življenja, izredno težko. Poleg tega se je počutil tako krivo, bilo ga je tako sram, ker je tako globoko padel. Vprašal je: »Mi je res lahko odpuščeno? Ali res obstaja pot nazaj?«

Potem ko je izpovedal svoje skrbi, sva skupaj prebrala šestintrideseto poglavje v Almi:

»Da, spomnil sem se vseh svojih grehov in krivičnosti. /…/

Da, /…/ že sama misel, da bi prišel v Božjo navzočnost, [mi je] dušo trpinčila z neizrekljivo grozo.« (13.–14. v.)

Danny je po teh verzih rekel: »Točno tako se počutim!«

Nadaljevala sva:

»Ko me je tako pretresala muka, ko me je mučil spomin na moje grehe, glej, sem se tudi spomnil, da sem očeta slišal, da je ljudem prerokoval o prihodu nekega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki bo odkupil grehe sveta. /…/

In o, kakšna radost in kakšno čudovito luč sem zagledal!« (17., 20. v.).

Ko sva brala te odlomke, so pritekle solze. Almova radost je bila radost, ki jo je iskal!

Pogovarjala sva se o tem, da je bil Alma izjemno hudoben. A potem, ko se je pokesal, se nikoli ni oziral nazaj. Postal je vdan učenec Jezusa Kristusa. Postal je prerok! Danny je začudeno pogledal. »Prerok?« je rekel.

Preprosto sem odgovoril: »Da, prerok. Brez panike!«

Pogovarjala sva se, da čeprav njegovih grehi niso tako hudi kot Almovi, je vsakemu obljubljeno celovito in popolno odpuščanje – v in preko neskončne odkupne daritve Jezusa Kristusa.

Danny je zdaj razumel. Vedel je, kaj mora narediti: Na pot mora stopiti tako, da bo zaupal v Gospoda in si odpustil!

Dannyjeva velikanska sprememba v srcu ni bila nič manj kot čudež. Njegovo obličje se je sčasoma spremenilo in njegove oči so spet žarele. Postal je vreden templja! Naposled se je vrnil!

Dannyja sem po več mesecih vprašal, ali bi oddal prijavo za služenje rednega misijona. Njegov odgovor je bil šokanten in osupljiv.

Rekel je: »Rad bi služil misijon, ampak veste, kje sem bil in kaj sem počel! Mislil sem, da sem izključen.«

Odgovoril sem: »Morda imaš prav. Vendar nama nič ne preprečuje, da prošnje ne bi poslala. Če ti ne bodo dovolili, boš vsaj vedel, da si izrazil iskreno željo, da bi služil Gospodu.« Oči so mu zažarele. Nad predlogom je bil navdušen. Zdelo se mu je malo verjetno, ampak bil je pripravljen tvegati.

Nekaj tednov kasneje in na njegovo osuplost se je zgodil še en čudež. Danny je prejel vpoklic na služenje rednega misijona.

Nekaj mesecev kasneje, ko je Danny prišel na misijon, sem prejel telefonski klic. Njegov predsednik je preprosto rekel: »Kaj je s tem mladeničem? Je najbolj neverjeten misijonar, kar sem jih kdaj videl!« Vidite, ta predsednik je dobil sodobnega Alma mlajšega.

Danny se je dve leti kasneje častno vrnil domov, potem ko je Gospodu služil z vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo.

Komajda sem se po njegovem poročanju na zakramentnem sestanku vrnil domov, že sem zaslišal, kako nekdo trka na vhodna vrata. Pred menoj je stal Danny s solzami v očeh. Rekel je: »Ali imate kakšno minuto za pogovor?« Šla sva ven na isto stopnico na verandi.

Rekel je: »Predsednik, ali mislite, da mi je resnično odpuščeno?«

Zdaj so se moje solze pridružile njegovim. Pred menoj je stal vdani učenec Jezusa Kristusa, ki je vse, kar je imel, dal za poučevanje in pričevanje o Odrešeniku. Bil je poosebljenje ozdravljajoče in poživljajoče moči Odrešenikove odkupne daritve.

Rekel sem: »Danny! Ali si se pogledal v ogledalo? Ali si videl svoje oči? Iz njih žari luč in iz tebe sveti Gospodov Duh. Seveda ti je odpuščeno! Čudovit si! Zdaj moraš v življenju le še tako naprej. Ne oziraj se nazaj! Z vero zri naprej k naslednji uredbi.«

Dannyjev čudež se danes nadaljuje. Poročil se je v templju in spet začel študirati in prejel magisterij. Še naprej častno in dostojanstveno v svojih poklicih služi Gospodu. Še pomembneje pa je, da je postal neverjeten mož in zvest oče. Je vdan učenec Jezusa Kristusa.

Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Brez Odrešenikove odkupne daritve bi bilo vse človeštvo za vedno izgubljeno.«¹ Za Gospoda Danny ni bil izgubljen in tudi mi nismo. Stoji pred vrati, da bi nas dvignil, okrepil in nam odpustil. Nikoli nas ne pozabi ljubiti!

V Mormonovi knjigi je zapisan neverjeten dokaz o Odrešenikovi ljubezni do Božjih otrok: »In zgodilo se je, da se je Jezus, ko je tako govoril, ponovno ozrl z očmi naokrog po množici in videl, da so bili v solzah in so nepremično zrli vanj, kot da bi ga prosili, naj še malo ostane z njimi.« (3 Nefi 17:5)

Odrešenik je že ves dan služil ljudem. Vendar ga je še čakalo delo – obiskati je moral svoje druge ovce; iti je moral k svojemu Očetu.

Navzlic tem dolžnostim je opazil, da so ljudje želeli, da še malo dlje ostane z njimi. Potem se je zaradi Odrešenikovega nadvse sočutnega srca zgodil eden največjih čudežev v zgodovini sveta:

Ostal je.

Blagoslovil jih je.

Drugemu za drugim je služil njihovim otrokom.

Zanje je molil; z njimi je jokal.

In jih je ozdravil. (Gl. 3 Nefi 17.)

Njegova obljuba je večna: Ozdravil nas bo.

Tiste, ki ste zatavali s poti zavez, prosim, vedite, da vedno obstaja upanje, vedno obstaja ozdravljenje in vedno obstaja pot vrnitve.

Njegovo večno sporočilo o upanju je zdravilni balzam za vse, ki živijo v nemirnem svetu. Odrešenik je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Janez 14:6)

Bratje in sestre, ne pozabimo ga iskati, ljubiti in se ga vselej spominjati.

Pričujem, da Bog živi in da nas ljubi. Nadalje pričujem, da je Jezus Kristus Odrešenik in Odkupitelj sveta. On je mogočni Zdravilec. Vem, da moj Odrešenik živi! V imenu Jezusa Kristusa, amen.