Glas radosti!

»Torej, kaj slišimo v evangeliju, ki smo ga prejeli? Glas radosti! Glas milosti iz nebes; in glas resnice iz zemlje; vesele novice za mrtve; glas radosti za žive in mrtve; vesele novice o veliki radosti.«¹

Bratje in sestre, skoraj nemogoče je slišati te besede preroka Josepha Smitha, ne da bi se nam obraz ne razlezel v velik nasmeh!

Josephove vzradoščene besede resnično odražajo popolno, veličastno radost, ki jo najdemo v velikem načrtu sreče, ki ga je pripravil Bog, naš nebeški Oče, kajti, kot nam je zatrdil, »ljudje so, da bi se radostili«.²

V predzemljskem življenju smo vsi vzklikali od veselja,³ ko smo slišali Božji načrt sreče, in še naprej vzklikamo od veselja tukaj, ko živimo v skladu z Božjim načrtom. A kakšno je bilo natanko ozadje teh prerokovih veselih besed? Kaj je zanetilo ta globoka, iskrena čustva?

Prerok Joseph je učil o krstu za mrtve. To je bilo zares veličastno razodetje, ki je bilo sprejeto z veliko radosti. Ko so člani Cerkve izvedeli, da se lahko krstijo za svoje umrle najdražje, so se razveselili. Wilford Woodruff je dejal: »V trenutku, ko sem za to slišal, mi je v duši zaigralo od veselja!«⁴

Krst za naše umrle najdražje ni bila edina resnica, ki jo je Gospod razodel in obnovil. Bog je želel podeliti svojim sinovom in hčeram še vrsto drugih darov oziroma obdaritev.

Ti drugi darovi so bili med drugim duhovniško polnomočje, zaveze in uredbe, zakonske zveze, ki lahko trajajo večno, pečatenje otrok s starši v okviru Božje družine in nazadnje blagoslov vrnitve domov v navzočnost Boga, našega nebeškega Očeta, in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Vse te blagoslove je omogočila odkupna daritev Jezusa Kristusa.

Ker je Bog menil, da so ti blagoslovi med njegovimi najvišjimi in najsvetejšimi blagoslovi,⁵ je naročil, naj se postavijo svete zgradbe, kjer bo te dragocene darove podelil svojim otrokom.⁶ Te zgradbe naj bi bile njegov dom na zemlji. Te zgradbe naj bi bile templji, v katerih naj bi bilo to, kar je v Gospodovem imenu, z Gospodovo besedo in z Gospodovim polnomočjem zapečateno in zavezano na zemlji, zavezano tudi v nebesih.⁷

Kot člani Cerkve danes nekateri od nas te veličastne, večne resnice zlahka jemljemo za samoumevne. Prešle so nam v kri. Včasih je koristno, če jih vidimo skozi oči tistih, ki o njih slišijo prvič. To mi je postalo očitno ob nedavni izkušnji.

Lani, tik pred ponovno posvetitvijo tokijskega templja na Japonskem, so si tempelj ogledali številni gostje, ki niso naše vere. Med njimi je bil tudi ostroumen voditelj druge veroizpovedi. Gosta smo učili o načrtu sreče, ki ga je pripravil nebeški Oče, o odkupitveni vlogi Jezusa Kristusa v tem načrtu in o nauku, da so družine z uredbo pečatenja lahko večno združene.

Ob koncu ogleda sem prijatelja povabil, naj pove, kaj občuti. V zvezi z združevanjem družin – preteklih, sedanjih in prihodnjih – je ta dobri mož nadvse iskreno vprašal: »Ali člani vaše veroizpovedi resnično razumejo, kako globok je ta nauk?« Dodal je: »Morda je to eden od edinih naukov, ki lahko združi ta svet, ki je tako razdeljen.«

Kako pronicljiva ugotovitev! Tega moža ni ganila le odlična izdelava templja, temveč osupljiv, globok nauk, da so družine za večno združene in pečatene z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom.⁸

Ne sme nas čuditi, ko tudi nekdo, ki ni naše veroizpovedi, prepozna veličastnost tega, kar se dogaja v templju. Tisti, ki to prvič slišijo ali začutijo, včasih vidijo v vsem sijaju in veličastju to, kar bi za nas lahko postalo običajno ali rutinsko.

Čeprav so templji obstajali že v starodavnih časih, pa je z obnovo evangelija Jezusa Kristusa gradnja templjev ena najvišjih prednostnih nalog vseh prerokov od preroka Josepha Smitha naprej. In zlahka razumemo, zakaj.

Ko je prerok Joseph učil o krstu za mrtve, je razodel še eno veliko resnico. Učil je: »Naj vam zatrdim, da so to načela v zvezi z mrtvimi in živimi, ki se jim ne more dajati le malo pozornosti, kar zadeva našo odrešitev. Kajti njihova odrešitev je potrebna in bistvena za našo odrešitev /…/ brez nas ne morejo postati popolni – niti mi ne moremo postati popolni brez naših mrtvih.«⁹

Kot vidimo, potreba po templjih in delu, ki se opravlja za žive in mrtve, postane zelo jasna.

Nasprotnik je na preži. Uredbe in zaveze, ki se izvajajo v templjih, ogrožajo njegovo moč, zato stori vse, kar zmore, da bi poskušal ustaviti delo. Zakaj? Ker se zaveda moči, ki izhaja iz tega svetega dela. S posvetitvijo vsakega novega templja se odrešilna moč Jezusa Kristusa širi po zemlji, da bi izničila nasprotnikova prizadevanja in nas odkupila, ko pridemo k njemu. Z vse večjim številom templjem in ljudi, ki spolnjujejo zaveze, postaja nasprotnik vse slabotnejši.

V zgodnjih dneh Cerkve so bili nekateri zaskrbljeni, kadar je bil napovedan nov tempelj, saj so rekli: »Nikoli nismo začeli graditi templja, ne da bi začeli zvoniti peklenski zvonovi.« A Brigham Young je pogumno odvrnil: »Spet hočem slišati, kako zazvonijo.«¹⁰

V tem zemeljskem življenju ne bomo nikoli ubežali vojni, lahko pa imamo moč nad sovražnikom. Ta moč in trdnost izvirata iz Jezusa Kristusa, ko sklepamo in izpolnjujemo tempeljske zaveze.

Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Napočil bo čas, ko bodo tisti, ki niso poslušni Gospodu, ločeni od tistih, ki so. Najbolj zagotovo se zavarujemo tako, da smo še naprej vredni vstopa v njegovo sveto hišo.«¹¹

Tukaj je še nekaj dodatnih blagoslovov, ki nam jih je Bog obljubil po svojem preroku.

Ali potrebujete čudeže? Naš prerok je dejal: »Obljubljam vam, da bo Gospod poskrbel za čudeže, za katere ve, da jih potrebujete, ko se žrtvujete, da služite in častite v njegovih templjih.«¹²

Ali potrebujete zdravilno, krepilno moč Odrešenika Jezusa Kristusa? Predsednik Nelson nam zagotavlja: »Vse, kar se v templju učimo, /…/ krepi naše razumevanje Jezusa Kristusa. /…/ Potem ko spolnjujemo svoje zaveze, nas obdari s svojo zdravilno, krepilno močjo. In o, kako bomo potrebovali njegovo moč v dneh pred nami!«¹³

Na prvo cvetno nedeljo, ko je Jezus Kristus zmagoslavno vstopil v Jeruzalem, je množica njegovih učencev »z močnim glasom veselo hvali[la] Boga. /…/ Govorili so: ‘Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!’«¹⁴

Kako umestno, da so kirtlandski tempelj posvetili na cvetno nedeljo leta 1836. Tudi ob tej priložnosti so se učenci Jezusa Kristusa radostili. V posvetitveni molitvi je prerok Joseph Smith izrekel naslednje hvalospevne besede:

»O Gospod Bog Vsemogočni, usliši nas /…/ in nam odgovori iz nebes, /…/ kjer /…/ sediš na prestolu s slavo, častjo, močjo, veličastjem [in] mogočnostjo. /…/

In z močjo svojega Duha nam pomagaj, da se bomo s svojimi glasovi pridružili tistim svetlim, sijočim serafom okrog tvojega prestola z vzkliki slavljenja, pojoč: Hozána Bogu in Jagnjetu!

In ti /…/ tvoji sveti naj glasno vzklikajo od radosti.«¹⁵

Bratje in sestre, kot učenci Jezusa Kristusa danes na to cvetno nedeljo hvalímo našega svetega Boga in se radostímo njegove dobrote do nas. »Kaj slišimo v evangeliju, ki smo ga prejeli?« Resnično, »glas radosti«!¹⁶

Pričujem, da boste občutili čedalje več radosti, ko boste vstopali v Gospodove svete templje. Pričujem, da boste izkusili radost, ki jo ima Gospod v zameno za vas. V imenu Jezusa Kristusa, amen.