Tempeljsko delo in družinska zgodovina – eno in isto delo

Zaradi te izkušnje veliko bolj cenim, kako so sveti v Kirtlandu v Ohiu pomladi leta 1836 po treh letih trdega dela in velikem žrtvovanju končno dokončali svoj čudoviti tempelj – prvega v tem razdobju. Marca istega leta se je več kot tisoč ljudi zbralo v templju in pri njegovih vhodih za posvetitveno bogoslužje. Prerok Joseph Smith je vstal, da je izrekel posvetitveno molitev, ki jo je prejel v razodetju (gl. Nauk in zaveze 109). V njej je opisal veliko izjemnih blagoslovov, ki so podeljeni tistim, ki vredni vstopijo v Gospodove templje. Potem je zbor zapel hvalnico »Božji Duh«, občestvo pa je vstalo in vzkliknilo hozana »s takšno [silo, da se je] zdelo, /…/ da bo dvignilo streho z zgradbe« (Teachings of Presidents of the Church: Joseph Smith [2007], 307).

Teden kasneje je prerok opisal, kako se je v templju prikazal Gospod, ki je rekel:

»Kajti glejte, to hišo sem sprejel in tu bo moje ime; in v tej hiši se bom v milosti prikazal svojemu ljudstvu. /…/

In slava te hiše se bo razširila v tuje dežele; in to je začetek blagoslova, ki se bo izlil na glave mojega ljudstva« (Nauk in zaveze 110:7, 10).

Po tem in drugih videnjih se je preroku Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju prikazal prerok Elija, ki je bil vzet v nebesa, ne da bi okusil smrt, in rekel:

»Glejta, čas je v celoti prišel, o čemer je bilo govora po Malahijevih ustih – pričujoč, da bo [prerok Elija] poslan, preden bo prišel véliki in strašni Gospodov dan –

da se bodo srca očetov obrnila k otrokom in otrok k očetom, sicer bo vsa zemlja udarjena s prekletstvom –

zato so vama v roke poverjeni ključi tega razdobja; in po tem bosta lahko vedela, da je véliki in strašni Gospodov dan blizu, in sicer pred vrati.« (Nauk in zaveze 110:14–16)

Potem ko je Gospod Josephu Smithu obnovil ključe pečatenja, se je v našem razdobju začelo odrešenjsko delo na obeh straneh tančice (gl. 1 Korinčanom 15:22, 29; Nauk in zaveze 128:8–18).

Predsednik Boyd K. Packer je učil, da se je »ta izredni dogodek zgodil neopažen od sveta, a bo vplival na usodo vsake duše, ki je kdaj živela ali bo živela. Zadeve so se začele tiho odvijati. Cerkev je začela graditi templje.

Na svetu so se začeli dozdevno spontano tu in tam pojavljati ljudje in organizacije in društva, ki so se zanimali za raziskovanje rodovnikov. Vse to se je zgodilo, odkar se je v kirtlandskem templju prikazal Elija« (The Holy Temple [1980], 141).

Od tistega dne, 3. aprila 1836, so se srca otrok začela obračati k očetom. Od tedaj uredbe niso bile začasne, ampak trajne. Moč pečatenja je bila z nami. Nobeno polnomočje ne presega njene vrednosti. Ta moč daje težo in večno trajnost vsem uredbam, ki so izvedene s pravim polnomočjem tako za žive kot umrle« (Priprave na obisk svetega templja [2002], 28).

Dragi bratje in sestre, gradnja in pravilna uporaba templjev je bila v vsakem razdobju znamenje prave Cerkve Jezusa Kristusa. Predsednik Wilford Woodruff je po posvetitvi templja v Salt Laku leta 1893 spodbudil člane Cerkve, naj najdejo zapise svojih prednikov in zapisujejo svoje rodovnike tako, da sežejo nazaj, kolikor je mogoče, da bi njihova imena prinesli v tempelj in izvedli uredbe odrešitve in povzdignjenja (gl. Teachings of Presidents of the Church: Wilford Woodruff [2004], 174).

Leto kasneje (leta 1894) je prav predsednik Woodruff nadzoroval ustanovitev utaškega rodoslovnega društva. Sto let kasneje, leta 1994, je starešina Russell M. Nelson, tedaj član zbora dvanajstih apostolov, rekel: »Dogodki tistega zgodovinskega leta so raziskovanje družinske zgodovine in tempeljsko služenje uveljavili kot eno delo v Cerkvi« (»The Spirit of Elijah«, Ensign, nov. 1994, 85).

Dragi bratje in sestre, Gospod nas kot člane svoje Cerkve spodbuja, naj ohranjamo svojo lastno družinsko zgodovino, naj se učimo od prednikov in se dogovorimo za vse, kar je potrebno, da bodo v templjih prejeli evangelijske uredbe, ki jim bodo pomagale napredovati po poti zavez, kar jih bo blagoslovilo z večno družino. To je osrednja točka načrta našega nebeškega Očeta: združitev družin za to življenje in za večnost.

Tisti, ki se ne čutite sposobni opravljati to delo, vedite, da niste sami. Vsi si lahko pomagamo z orodji, ki jih je pripravila Cerkev, in jih lahko najdete v središčih FamilySearcha, ki smo jih prej poznali kot središča družinske zgodovine. Ta središča FamilySearcha so bila zasnovana tako, da skoraj vsakdo z malo pomoči lahko najde podatke o svojih prednikih in jih pravilno uredi, tako da jih lahko vzame v Gospodovo hišo. Prosim, stopite v stik s svetovalci za družinsko zgodovino v vašem oddelku ali veji, ki vas bodo vodili na vsakem koraku poti.

Ko bomo upoštevali nasvete prerokov in se naučili, kako opravljati družinsko zgodovino in bomo izvajali tempeljske uredbe za svoje prednike, bomo doživeli tako veliko radost, da s tem delom ne bomo želeli prenehati. Duh bo preplavil naša srca, prebudil naše sposobnosti za to delo in nas vodil, ko bomo iskali imena svojih prednikov. A spomnimo se, da je družinska zgodovina več kot le iskanje imen, datumov in krajev. Pomeni združevanje družin in občutenje radosti, ki pride, ko jim ponudimo evangelijske uredbe.

Všeč mi je navdihnjen nauk našega ljubega preroka, predsednika Russella M. Nelsona, ki je rekel: »Tempelj je osrednjega pomena za to, da si krepimo vero in duhovno trdnost, ker sta Odrešenik in njegov nauk samo bistvo templja. Vse, kar se v templju učimo z navodili in z Duhom, krepi naše razumevanje Jezusa Kristusa. Njegove ključne uredbe nas vežejo nanj s svetimi duhovniškimi uredbami. Potem ko spolnjujemo svoje zaveze, nas obdari s svojo zdravilno, krepilno močjo« (»Tempelj in vaš duhovni temelj«, Liahona, nov. 2021, 93).

Seveda sta tempeljsko delo in družinska zgodovina eno in isto delo v Cerkvi.

O teh resnicah pričujem. Vem, da je to Cerkev Gospoda Jezusa Kristusa, našega Odrešenika in Odkupitelja, ki se ga spominjamo in ga častimo v tem velikonočnem času. Vem, da nas ljubi, in kadar se držimo zavez in mu zaupamo, nas obdari s svojo zdravilno in krepilno močjo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.