Samo vztrajajte – z vero

Apostol, starešina George A. Smith, je v zelo težkem obdobju od preroka Josepha Smitha prejel nasvet: »Rekel mi je, naj ne glede na težave, v katerih se bom nemara znašel, nikdar ne obupam. Tudi če bi padel v najglobljo jamo Nove Škotske in bi se name zgrnilo vse Skalno gorovje, ne smem obupati, temveč vztrajati, udejanjati vero in obdržati silen pogum in bom slednjič prišel ven.«¹

Kako je prerok Joseph to lahko rekel – nekomu, ki je trpel? Ker je vedel, da je to res. To je doživel. Joseph je v življenju večkrat izkusil hude težave. Ko pa je udejanjil vero v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev in samo vztrajal, je premagal navidezno nepremostljive ovire.²

Danes bi rad ponovil Josephovo prošnjo, naj takrat, ko se soočamo z razočaranjem, bolečimi izkušnjami, lastnimi pomanjkljivostmi ali drugimi izzivi, ne dovolimo, da bi nas zajelo malodušje.

Ko rečem malodušje, ne govorim o bolj izčrpavajočih izzivih klinične depresije, anksioznih motnjah ali drugih boleznih, ki zahtevajo posebno zdravljenje.³ Govorim zgolj o navadnem starem malodušju, ki se prikrade z življenjskimi vzponi in padci.

Navdihujejo me moji junaki, ki so samo vztrajali – z vero – ne glede na vse.⁴ V Mormonovi knjigi beremo o Zoramu, Labanovem služabniku. Ta se je, ko je Nefi dobil medeninaste plošče, znašel pred odločitvijo, ali naj gre z Nefijem in njegovimi brati v divjino ali morda izgubi svoje življenje.

Kakšna odločitev! Zoramova prva misel je bila, naj pobegne, vendar ga je Nefi zadržal in prisegel, da bo svoboden, če bo šel z njimi, in da bo imel mesto v njihovi družini. Zoram se je opogumil in šel z njimi.⁵

Zoram je v svojem novem življenju pretrpel veliko stisk, vendar je vztrajal z vero. Nič ne kaže na to, da bi se oklepal svoje preteklosti ali gojil zamero do Boga ali drugih.⁶ Preroku Nefiju je bil zvest prijatelj in s svojim potomstvom je v obljubljeni deželi živel svobodno in v blagostanju. To, kar je bila na Zoramovi poti velika ovira, je zaradi njegove zvestobe in pripravljenosti, da vztraja – z vero – sčasoma prineslo bogate blagoslove.⁷

Nedavno sem prisluhnil pogumni sestri, ki je povedala, kako je vzdržala skozi težave.⁸ Imela je nekaj izzivov in neke nedelje je sedela v Društvu za pomoč in poslušala učiteljico, za katero je mislila, da živi filmsko lepo življenje – povsem drugačno od njenega. Bila je utrujena in obupana. Menila je, da ni dovolj dobra – oziroma celo, da ne pripada – zato je vstala in šla, odločena, da se v cerkev ne vrne nikoli več. Ko je hodila proti avtu, je razločno začutila: »Pojdi v kapelo in prisluhni govorniku na zakramentnem sestanku.« Podvomila je v navdih, a ga je znova močno začutila, zato je šla na sestanek.

Sporočilo je bilo natanko to, kar je potrebovala. Občutila je Duha. Vedela je, da Gospod želi, da ostane z njim, da je njegova učenka in da hodi v cerkev, zato je to storila.

Ali veste, za kaj je bila hvaležna? Da ni odnehala. Samo vztrajala je – z vero v Jezusa Kristusa, četudi je bila na robu moči, in z družino so obilno blagoslovljeni, ker vztraja.

Bog nebes in zemlje nam bo pomagal premagati malodušje in vsakršne ovire, na katere bomo naleteli, če se bomo obračali k njemu, sledili navdihom Svetega Duha⁹ in samo vztrajali – z vero.

Na srečo nam Gospod, ko smo šibki ali nezmožni, okrepi vero. Lahko nam poveča sposobnost, ki presega našo. To sem izkusil. Pred več kot dvajsetimi leti so me nepričakovano poklicali za področnega sedemdeseterega in počutil sem se zelo neustreznega. Po končanih programih usposabljanja naj bi predsedoval na prvi kolski konferenci.¹⁰ S kolskim predsednikom sva vestno načrtovala vsako podrobnost. Malo pred konferenco me je poklical predsednik Boyd K. Packer, tedaj vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov, da bi preveril, ali gre lahko z mano. Bil sem presenečen in seveda sem privolil. Vprašal sem, kako želi nadaljevati, glede na to, da bo predsedoval. Predlagal je, naj opustimo načrte in se pripravimo, da bomo sledili Duhu. Na srečo mi je za preučevanje, molitev in pripravo ostalo še deset dni.

Z odprtim dnevnim urnikom smo na govorniškem odru sedeli dvajset minut pred začetkom sestanka za voditelje. Nagnil sem se h kolskemu predsedniku in zašepetal: »To je čudovit kol.«

Predsednik Packer me je narahlo dregnil s komolcem in rekel: »Brez govorjenja.«

Prenehal sem govoriti in spomnil sem se njegovega govora »Spoštljivost spodbudi razodetje«¹¹. Opazil sem, da si je predsednik Packer zapisoval odlomke iz svetih spisov. Duh mi je potrdil, da je prejemal navdih za sestanek. Moja učna izkušnja se je pravkar začela.

Predsednik Packer je govoril prvih petnajst minut in poudaril, kako pomembno je, da vse sestanke vodi Sveti Duh.¹² Potem je rekel: »Zdaj bomo prisluhnili starešinu Cooku.«

Na poti do govorniškega odra sem vprašal, kako dolgo želi, da govorim, in če želi, da govorim o določeni temi. Rekel je: »Vzemite si petnajst minut in govorite po navdihu.« Govoril sem kakih štirinajst minut in povedal vse, kar sem mislil.

Predsednik Packer je ponovno vstal in govoril še petnajst minut. Povedal je tale odlomek iz svetih spisov:

»[Govorite] misli, ki vama jih bom položil v srce, in pred ljudmi ne bost[e] zmeden[i];

kajti tisto uro [vam] bo dano, da, tisti trenutek, kaj naj rečet[e].«¹³

Potem je rekel: »Sedaj nam bo spregovoril starešina Cook.«

Bil sem šokiran. Nikoli nisem pomislil na možnost, da bi na enem sestanku lahko govoril dvakrat. Ničesar nisem imel povedati. Ko sem goreče molil in se zanašal na Gospodovo pomoč, sem bil nekako blagoslovljen z mislijo, odlomkom iz svetih spisov in sem zmogel govoriti nadaljnjih petnajst minut. Povsem izčrpan sem se usedel.

Predsednik Packer je ponovno govoril kakih petnajst minut o tem, naj sledimo Duhu, in podal Pavlove nauke, naj ne govorimo »z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh«.¹⁴ Kot si lahko predstavljate, sem bil osupel, ko je že v tretje začutil navdih in rekel: »Zdaj bomo prisluhnili starešinu Cooku.«

Bil sem iztrošen. Nič nisem imel. Vedel sem, da je napočil čas, da udejanjim več vere. Počasi sem se pomikal proti govorniškemu odru in prosil Boga za pomoč. Ko sem stopil pred mikrofon, me je Gospod čudežno blagoslovil, da sem nekako podal še eno petnajstminutno sporočilo.¹⁵

Sestanek se je naposled končal, a hitro sem se zavedel, da se bo čez eno uro začelo zasedanje za odrasle. »O, ne!« Tako kot Zoram sem si iskreno želel zbežati, toda prav kakor je Nefi prestregel njega, sem vedel, da bo predsednik Packer prestregel mene. Sestanek za odrasle je potekal po istem vzorcu. Govoril sem še trikrat. Naslednji dan sem na splošnem zasedanju govoril enkrat.

Po konferenci je predsednik Packer ljubeče rekel: »Lahko bi še kdaj ponovila.« Predsednika Boyda K. Packerja imam rad in cenim vse, kar sem se naučil.

Ali veste za kaj sem hvaležen? Da nisem odnehal – oziroma da se nisem uprl. Če bi podlegel svoji obupni želji, da pobegnem s teh sestankov, bi zapravil priložnost, da poglobim vero in od nebeškega Očeta prejmem obilo ljubezni in podpore. Spoznal sem njegovo milost, čudežno vsemogočno moč Jezusa Kristusa in njegove odkupne daritve in močan vpliv Svetega Duha. Kljub svoji šibkosti¹⁶ sem spoznal, da lahko služim; lahko prispevam, ko je Gospod ob meni, če le vztrajam – z vero.

Ne glede na velikost, obseg in resnost izzivov, s katerimi se v življenju soočamo, vsi doživljamo trenutke, ko bi radi prenehali, odšli stran, zbežali ali morda obupali. Toda udejanjanje vere v Odrešenika Jezusa Kristusa nam pomaga premagati malodušje ne glede na ovire, na katere naletimo.

Prav kakor je Odrešenik končal delo, ki mu je bilo zaupano, ima moč, da nam pomaga dokončati delo, ki je bilo dano nam.¹⁷ Lahko smo blagoslovljeni, da gremo naprej po poti zavez ne glede na to, kako kamnita postane, in sčasoma prejmemo večno življenje.¹⁸

Prerok Joseph Smith je rekel: »Bodite stanovitni, Božji sveti, še malo zdržite in življenjska neurja bodo minila in Bog, čigar služabniki ste, vas bo nagradil.«¹⁹ V imenu Jezusa Kristusa, amen.