Lahko bi me ozdravil!

Moroni obljublja, da nam bo Bog, če bomo prebrali Mormonovo knjigo in potem vprašali Boga, Večnega Očeta, z iskrenim srcem, z resničnim namenom, z vero v Kristusa, resnico tega razodel z močjo Svetega Duha.¹ Na milijone ljudi se je zanašalo na to obljubo in prejelo trdno pričevanje o obnovi polnosti evangelija Jezusa Kristusa.

Moroni nas opominja, naj se ob branju Mormonove knjige spomnimo, »kako milosten je bil Gospod s človeškimi otroki od Adamovega stvarjenja prav do [tega] časa, /…/ in [naj] o tem premišlj[ujemo] v [svojem] srcu«.² Zgodbe in nauki v Mormonovi knjigi nam prikličejo v spomin Odrešenikovo ljubezen, sočutje in milost in o tem pričujejo.

Aprila 2013 mi je umrl oče. Ko sem se pripravljal, da bom govoril na njegovem pogrebu, sem spoznal, kako blagoslovljen sem, da poznam njegove najljubše odlomke iz svetih spisov in jih imam rad. Navajal jih je na družinskih srečanjih in jih bral z menoj, ko sem potreboval nasvet, vodstvo ali trdnejšo vero. Slišal sem ga, ko jih je navajal v govorih in na zadolžitvah. Nisem jih zgolj poznal, ampak se še vedno spominjam njegovega glasu in duhovnih občutkov, ki sem jih imel, ko jih je navajal. Oče mi je s tem, ko je navajal odlomke iz svetih spisov in govoril o svojih občutkih, pomagal, da sem postavil trden temelj vere v Gospoda Jezusa Kristusa.

Še posebej rad je imel pripoved o Odrešenikovem obisku Nefijevega ljudstva.³ Ta sveta pripoved govori o vstalem in povzdignjenem Gospodu Jezusu Kristusu. Izpil je grenko čašo in pretrpel vse, da mi ne bi trpeli, če se bomo pokesali.⁴ Šel je v svet duš in organiziral, da se tam pridiga evangelij.⁵ Vstal je od mrtvih in bil z Očetom, ki mu je zapovedal, naj Nefijcem navaja odlomke, ki bodo blagoslovili prihodnje rodove.⁶ Bil je povzdignjen in je imel vso večno moč in zmožnost. Učimo se lahko iz sleherne podrobnosti njegovih naukov.

V Tretjem Nefiju 11 beremo, kako se je Odrešenik spustil iz nebes, da je Nefijce učil, da je on Jezus Kristus, o katerem so preroki pričevali, da bo prišel na svet. Razglasil je, da je on Luč sveta in da je poveličal Očeta, ko je prevzel grehe sveta. Pozval je ljudi, naj pristopijo in položijo roke v njegovo stran in otipajo sledove žebljev na njegovih rokah in nogah. Želel je, da bi vedeli, da je on Izraelov Bog, ki je bil umorjen za grehe sveta. Ljudje so se radostno odzvali in pristopali drug za drugim, dokler niso vsi videli in otipali, da je bil zares on, o katerem so preroki zapisali, da bo prišel.⁷

Jezus je Nefijce učil o pomembnosti kesanja, o tem, da postanemo kakor majhen otrok, in o tem, da nas mora krstiti nekdo, ki ima polnomočje. Potem je učil veliko nauka, ki ga letos preučujemo v Novi zavezi.

V Tretjem Nefiju 17 beremo, da je Jezus ljudem povedal, da je zanj napočil čas, da gre k Očetu in tudi, da se pokaže izgubljenim Izraelovim rodovom.⁸ Ko se je ozrl z očmi po množici, je opazil, da so v solzah in da nepremično zrejo vanj, kakor da bi ga prosili, naj se še malo pomudi pri njih.⁹

Odrešenikov odgovor Nefijcem je bil hkrati ganljiv in poučen. Rekel je: »Glejte, do obisti me navdaja sočutje do vas.«¹⁰

Verjamem, da je bilo njegovo sočutje precej več kot zgolj odziv na solze ljudi. Zdi se, da jih je lahko gledal skozi prizmo odkupnega žrtvovanja. Videl je prav vsako njihovo bolečino, stisko in skušnjavo. Videl je njihove bolezni. Videl je njihove slabosti in zaradi svojega mučnega trpljenja v Getsemaniju in na Golgoti je vedel, kako jih podpirati glede na njihove slabosti.¹¹

Ko Odrešenik Jezus Kristus gleda na nas, podobno vidi in razume bolečino in breme naših grehov. Vidi naše odvisnosti in izzive. Vidi naše notranje boje in stiske vsake vrste – in navdaja ga sočutje do nas.

Sledilo je njegovo milostno povabilo Nefijcem: »Ali je med vami kdo, ki je bolan? Prinesite jih semkaj. Ali je med vami kdo, ki je hrom ali slep ali šepav ali pohabljen ali gobav ali ki je sušičen ali ki je gluh ali ki je kakor koli prizadet? Prinesite jih semkaj in ozdravil jih bom, kajti sočustvujem z vami; do obisti me navdaja milost.«¹²

In ljudje so pristopili »z vsemi, ki so bili kakor koli prizadeti; in ozdravil je vsakega od njih, ko so ga pripeljali k njemu«.¹³

Leta 1990 smo živeli v mestecu Sale v Viktoriji v Avstraliji. Bili smo veselo zaposleni z družinskimi, cerkvenimi in delovnimi obveznostmi. Neke lepe poletne sobote tik pred božičem smo se odločili, da obiščemo nekaj parkov in najljubšo plažo. Potem ko smo kot družina preživeli čudovit dan v igri, smo se vsi spravili v avto in se odpravili domov. Med vožnjo sem za trenutek zaspal in povzročil čelno trčenje. Po nekaj trenutkih okrevanja sem se ozrl po vozilu. Moja žena Maxine je imela hud zlom noge in je težko dihala. Imela je zlomljeno prsno kost. Najine tri hčere so bile v šoku, a k sreči so bile videti v redu. Sam sem utrpel nekaj manjših poškodb. Toda najin petmesečni sin je bil neodziven.

Sredi stresa in zmede na prizorišču nesreče je najina najstarejša, enajstletna hči Kate z nujo rekla: »Očka, Jaromu moraš dati blagoslov.« S hčerami sem se mukoma spravil iz avta. Maxine nismo smeli premakniti. Previdno sem dvignil Jaroma; potem sem ga, ko sem se ulegel na hrbet na tla, nežno položil na svoje prsi in mu dal duhovniški blagoslov. Do trenutka, ko je približno štirideset minut kasneje prispelo reševalno vozilo, je bil Jarom že pri zavesti.

Tistega večera sem tri družinske člane pustil v bolnišnici, z dvema hčerama pa sem se taksijem v tišini odpeljal domov. Vso dolgo noč sem nebeškega Očeta prosil, da bi moja družina in tisti, ki so bili poškodovani v drugem vozilu, okrevali. Moje molitve in goreče molitve številnih drugih so bile milostno uslišane. Vsi so sčasoma okrevali, to je bil velik blagoslov in blaga milost.

A še vedno sem občutil globoko krivdo in obžalovanje, ker sem povzročil tako hudo nesrečo. Ponoči sem se zbujal in podoživljal strašne dogodke. Leta sem se trudil, da bi si odpustil in našel mir. Potem sem kot duhovniški voditelj, ko sem drugim pomagal s kesanjem in jim pomagal, da bi občutili Odrešenikovo sočutje, milost in ljubezen, spoznal, da me lahko ozdravi.

Odrešenikova zdravilna, odkupna moč velja za naključne napake, slabe odločitve, izzive in vsakovrstne preizkušnje – pa tudi za naše grehe. Ko sem se obrnil nanj, sta moje občutke krivde in obžalovanja postopoma zamenjala mir in spokoj.

Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Ko je Odrešenik plačal odkupnino za vse človeštvo, je tistim, ki mu sledijo, omogočil dostop do svoje zdravilne, krepilne in odkupne moči. Ti duhovni privilegiji so na voljo vsem, ki si prizadevajo, da bi ga slišali in mu sledili.«¹⁴

Bratje in sestre, najsi nosite breme nerazrešenega greha, trpite zaradi žalitve, ki je bila pred davnimi časi storjena proti vam, ali si stežka odpustite za naključno napako, imate dostop do zdravilne in odkupne moči Odrešenika Jezusa Kristusa.

Pričujem, da živi. On je naš Odrešenik in Odkupitelj. Ljubi nas. Sočuten je do nas, navdaja ga milost in lahko nas ozdravi. V imenu Jezusa Kristusa, amen.