Privrženci Kneza miru

Jezus je v izpolnitev prerokbe, dane Zahariju,¹ zmagoslavno prišel v sveto mesto, jezdil je na oslu, na kar so v književnosti gledali kot na »starodavni simbol judovske kraljevske družine«,² kot se zares spodobi za Kralja kraljev in Kneza miru.³ Jezusa je obkrožala množica navdušenih učencev, ki so razgrinjali svoje plašče, palmove liste in drugo listje po poti, kjer je šel mimo. Hvalili so Boga in govorili z močnim glasom: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!«⁴ In še: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«⁵ Ta veličastni dogodek, ki ga praznujemo na današnji dan, poznan kot cvetna nedelja, je bil radostni uvod v strašne dogodke, ki so se zgodili v tistem usodnem tednu in dosegli višek z Odrešenikovim nesebičnim žrtvovanjem in veličastnim čudežem praznega groba.

Kot njegovi privrženci smo njegovo svojevrstno ljudstvo, poklicani, da oznanjamo njegove odlike,⁶ da smo zagovorniki miru, ki nam ga tako radodarno ponuja Gospod in njegovo odkupno žrtvovanje. Ta mir je dar, obljubljen vsem, ki se v srcih obrnejo k Odrešeniku in živijo pravično; tak mir nam daje moč, da uživamo v zemeljskem življenju in nam omogoči, da vztrajamo v bolečih preizkušnjah na našem potovanju.

Leta 1847 je Gospod dal natančna navodila pionirjem svetim, ki so potrebovali mir, da bi ostali mirni in složni, ko so se soočali z nepričakovanimi težavami na svojem potovanju na zahod. Med drugim je Gospod svetim naročil: »Prenehajte se prepirati med seboj; prenehajte drug o drugem hudobno govoriti.«⁷ Sveti spisi trdijo, da je tistim, ki udejanjajo pravična dela in si prizadevajo hoditi v krotkosti Gospodovega Duha, obljubljen mir, ki ga potrebujejo, da preživijo dneve zmede, v katerih živimo danes.⁸

Kot učencem Kneza miru nam je bilo naročeno, naj živimo s »src[i], preplet[enimi] v eno in v medsebojno ljubezen«.⁹ Naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, je nedavno rekel: »Spori kršijo vse, kar je zagovarjal in učil Odrešenik.«¹⁰ Naš prerok je tudi rotil, naj storimo vse, kar lahko, da bomo končali osebne boje, ki trenutno divjajo v našem srcu in življenju.¹¹

Premislimo ta načela v luči Kristusove čiste ljubezni do nas in si kot njegovi privrženci prizadevajmo, da bi jo gojili drug do drugega. Sveti spisi opredeljujejo tovrstno ljubezen kot dobrotljivost.¹² Ko razmišljamo o dobrotljivosti, se v mislih običajno obrnemo k radodarnim dejanjem in darovanjem, da bi olajšali trpljenje tistih, ki doživljajo fizične, materialne ali čustvene težave. Vendar se dobrotljivost ne nanaša samo na nekaj, kar nekomu darujemo, temveč je Odrešenikova lastnost in lahko postane sestavni del našega značaja. Ni presenetljivo, da nam je Gospod naročil, naj se oblečemo »v zavezo dobrotljivosti, /…/ ki je vez popolnosti in miru«.¹³ Brez dobrotljivosti nismo nič¹⁴ in ne moremo podedovati mesta, ki ga je Gospod pripravil za nas v bivališčih našega nebeškega Očeta.¹⁵

Jezus je popolno poosebljal to, kaj pomeni imeti to vez popolnosti in miru, zlasti ko se je soočil z mučnimi dogodki, ki so se zgodili pred njegovo mučeniško smrtjo. Za trenutek pomislite, kako se je moral počutiti, ko je ponižno umil noge svojim učencem, vedoč, da ga bo eden od njih še tisto noč izdal.¹⁶ Ali ko je Jezus več ur kasneje milostno zacelil uho enega od moških, ki so spremljali Juda, njegovega izdajalca, da bi ga prijeli.¹⁷ Ali celo ko so Odrešenika, ki je stal pred Pilatom, veliki duhovniki in starešine nepravično obtožili, a ni spregovoril besede, da bi se zagovarjal proti lažnim obtožbam zoper sebe in se je rimski upravitelj čudil.¹⁸

S temi tremi tragičnimi primeri nas je Odrešenik navzlic temu, da sta ga težila velika žalost in stres, učil z zgledom: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva /…/, ni nevoščljiva, /…/ se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti [in] ne misli hudega.«¹⁹

Še en pomemben vidik, ki bi ga izpostavil in neposredno vpliva na našo pot učenca in kako se zavzemamo za Odrešenikov mir, je to, kako ravnamo drug z drugim. Odrešenikovi nauki so se med njegovim zemeljskim delovanjem osredotočali – ne samo, ampak še zlasti – na vrline ljubezni, dobrotljivosti, potrpežljivosti, ponižnosti in sočutja – temeljne lastnosti tistih, ki se mu želijo približati in se zavzemajo za njegov mir. Takšne lastnosti so Božji darovi in ko si prizadevamo, da bi jih razvili, bomo začeli gledati na razlike in slabosti bližnjih bolj sočutno, rahločutno, spoštljivo in strpno. Eden najočitnejših znakov, da se zbližujemo z Odrešenikom in mu postajamo bolj podobni, je naš ljubeč, potrpežljiv in prijazen pristop do soljudi ne glede na okoliščine.

Pogosto vidimo ljudi, ki se zapletajo v črnoglede in celo zaničljive komentarje o opaženih značilnostih, slabostih in mnenjih drugih, v glavnem kadar se takšne značilnosti in mnenja razlikujejo ali nasprotujejo temu, kako sami ravnajo in razmišljajo. Zelo običajno je, da opazimo te ljudi, ko si z drugimi izmenjujejo takšne komentarje, ki ponavljajo, kar so slišali, ne da bi resnično poznali vse okoliščine neke situacije. Na žalost družbena omrežja spodbujajo tovrstno obnašanje v imenu relativnih resnic in preglednosti. Brez omejitev digitalni pogovori ljudi pogosto vodijo do osebnih napadov in srditih prerekanj, kar prinaša razočaranja, rani srca in širi gorečo sovražnost.

Nefi je prerokoval, da bo v poslednjih dneh sovražnik besnel in podžigal ljudi k jezi zoper to, kar je dobro.²⁰ Sveti spisi učijo, da je »vse, kar vabi in zvablja, da delamo dobro in da ljubimo Boga in da mu služimo, navdihnjeno od Boga«.²¹ Po drugi strani »to, kar je húdo, prihaja od hudiča; kajti hudič je sovražnik Bogu in se nenehno bojuje z njim in vabi in zvablja, da bi grešili in da bi nenehno delali to, kar je húdo«.²²

Če upoštevamo ta preroški nauk, ni presenetljivo, da je ena od nasprotnikovih taktik, da podžiga mržnjo in sovraštvo v srcih Božjih otrok. Veseli se, kadar vidi, da ljudje drug drugega kritizirajo, zasmehujejo in obrekujejo. Takšno obnašanje lahko uniči značaj, ugled in samospoštovanje človeka, zlasti kadar je nepravično obtožen. Ključno je poudariti, da kadar si v življenju dovolimo takšen pristop, v srcu napravimo prostor sovražniku, da posadi seme razdora med nami, in tvegamo padec v njegovo nenasitno past.

Če ne pazimo na svoje misli, besede in dejanja, se lahko zapletemo v premetene zvijače sovražnika in uničimo svoje odnose z ljudmi okrog sebe in ljubljenimi.

Bratje in sestre, kot Gospodovo svojevrstno ljudstvo in zagovorniki njegovega miru si ne moremo privoščiti, da bi dopustili tem zlodejevim zvijačam, da bi zavzele mesto v naših srcih. Ne moremo nositi tako jedkega bremena, ki kvari občutke, odnose in celo življenja. Evangelij predstavlja vesele novice o veliki radosti.

Seveda nihče od nas ni popoln in gotovo smo na trenutke zavedeni v tovrstno obnašanje. Odrešenik nas s svojo popolno ljubeznijo in z vsevednim poznavanjem naših človeških nagnjenj vedno poskuša posvariti pred takšnimi nevarnostmi. Učil nas je: »Kajti s kakršno sodbo sodite, boste sojeni, in s kakršno mero merite, se vam bo ponovno odmerilo.«²³

Moji dragi bratje in sestre, ko si prizadevamo razviti lastnosti, podobne Odrešenikovim, lahko postanemo orodje njegovega miru v svetu, glede na vzorec, ki ga je sam postavil. Vabim vas, da razmislite, kako vse lahko spremenimo sebe v spodbudne ljudi, ljudi, ki podpirajo in imajo razumevajoče in odpuščajoče srce, ljudi, ki iščejo najboljše v drugih, in se vedno spominjamo, da »[č]e je kaj krepostnega, lepega ali na dobrem glasu ali hvalevrednega, to iščemo«.²⁴

Ko stremimo k tem lastnostim in jih razvijamo, vam obljubljam, da bomo postali vse bolj prijazni in razumevajoči do potreb soljudi²⁵ in bomo doživeli radost, mir in duhovno rast.²⁶ Nedvomno bo Gospod prepoznal naša prizadevanja in nam dal darove, ki jih potrebujemo, da bomo bolj strpni in potrpežljivi do razlik, slabosti in pomanjkljivosti drug drugega. Poleg tega se bomo lahko bolje upirali potrebi, da bi bili užaljeni ali bi žalili tiste, ki nas prizadenejo. Naša želja, da bi kot Odrešenik odpustili tistim, ki so grdo ravnali z nami ali govorili slabo o nas, se bo gotovo povečala in postala del našega značaja.

Da bi danes na to cvetno nedeljo razgrnili svoja oblačila ljubezni in palmove liste dobrotljivosti, hodili za Knezom miru, ko se za prihodnjo nedeljo pripravljamo na praznovanje čudeža praznega groba. Kot bratje in sestre v Kristusu radostno razglašajmo: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«²⁷

Pričujem, da Jezus Kristus živi in da je njegova popolna ljubezen, ki jo je pokazal z odkupnim žrtvovanjem, na voljo vsem, ki si želijo hoditi z njim in biti deležni njegovega miru v tem svetu in v svetu po tem. Vse to rečem v svetem imenu Odrešenika in Odkupitelja, Jezusa Kristusa, amen.