Kako lahko vidimo več Jezusa Kristusa v svojem življenju

Bratje in sestre, to dopoldne stojim pred vami z veliko ponižnosti. Svoje srce prepletam z vašimi srci in sem hvaležna, da smo se zbrali, kjerkoli po svetu ste, da bi slišali sporočila prerokov, apostolov, vidcev, razodevalcev in voditeljev Božjega kraljestva. V prenesenem pomenu smo kot ljudje iz časa kralja Benjamina, saj postavljamo svoje šotore z odprtimi vrati v smeri Božjega preroka na zemlji,¹ predsednika Russella M. Nelsona.

Že odkar pomnim, slabo vidim, zato sem vselej potrebovala pomoč očal na recept, da sem bolje videla. Vsako jutro, ko odprem oči, se težko orientiram. Vse je neizostreno, zamegljeno in popačeno. Celo moj ljubi mož bolj spominja na abstrakten portret kot na ljubljen, tolažilen lik, kakršen v resnici je! Še preden na začetku dneva naredim karkoli drugega, nagonsko sežem po očalih, da lažje zaznavam okolico, bolj živo doživljam in se lažje prebijam skozi dan.

Z leti sem spoznala, da to dejanje ponazarja mojo vsakodnevno odvisnost od dvojega: prvič, od pripomočka, ki mi pomaga ustvariti jasno, ostro in konkretno sliko sveta okrog mene; in drugič, od potrebe po oprijemljivem vodstvu, ki me nenehno usmerja v pravo smer. V mojih očeh ta preprosta, rutinska navada odraža pomembno ugotovitev o našem odnosu z Odrešenikom Jezusom Kristusom.

V našem življenju, ki je pogosto prepolno vprašanj, bojazni, pritiskov in priložnosti, nam je Odrešenikova ljubezen do nas kot posameznikov in njegovih otrok zaveze, skupaj z njegovimi nauki in postavami, vsak dan na voljo kot vir, na katerega se lahko zanesemo, da bo »luč, ki sveti, /…/ [nam] razsvetljuje oči [in nam] razsvetli razumevanje«.² Ko si bomo v življenju prizadevali za blagoslove Duha, bomo lahko, kot je učil Jakob, videli stvari, »kakor v resnici so, in /…/ kakor v resnici bodo«.³

Kot Božji otroci zaveze smo bili edinstveno blagoslovljeni z bogatim naborom pripomočkov, ki nam jih je dodelil Bog, da bi izboljšali svoj duhovni vid. Besede in nauki Jezusa Kristusa, ki so zapisani v svetih spisih in sporočilih njegovih izvoljenih prerokov, ter njegov Duh, ki ga prejmemo z vsakodnevno molitvijo, rednimi obiski templja in vsakotedensko zakramentno uredbo, nam lahko povrnejo mir in nam omogočijo neobhodni dar razpoznavanja. To prinaša Kristusovo luč in njegovo razumevanje v vse kotičke našega življenja in v svet, ki je morda zamegljen. Odrešenik je lahko tudi naš kompas in naš pilot, ko krmarimo po mirnih in razburkanih vodah življenja. Jasno nam lahko pokaže pravo pot, ki nas vodi do našega končnega cilja. Kaj torej želi, da vidimo, in kam bi želel, da gremo?

Naš ljubi prerok je učil, da »se moramo čvrsto osredotočiti na Odrešenika in njegov evangelij« in da si moramo »prizadevati, da se k njemu oziramo v vsaki misli.«⁴ Predsednik Nelson je tudi obljubil, da »nič ne prikliče Duha bolj kot to, da se povsem osredotočite na Jezusa Kristusa. /…/ Če si boste v življenju – vsak sleherni dan – vzeli čas za Gospoda, vas bo vodil in usmerjal v vašem zasebnem življenju.«⁵ Prijatelji, Jezus Kristus je cilj naše pozornosti in namen našega potovanja. Odrešenik nam pomaga, da ostanemo neomajni in gremo v pravo smer, tako da nas vabi, naj na svoje življenje gledamo skozi njega, da bomo v svojem življenju videli več njega. O prav tem vabilu sem se več naučila ob preučevanju Stare zaveze.

Prvi Izraelci so prejeli Mojzesovo postavo kot pripravljalni evangelij, z namenom, da pripravi ljudi na višji zavezni odnos z Bogom preko Jezusa Kristusa.⁶ Postava, ki je bila bogata s simboliko in je vernike usmerjala, naj pričakujejo prihod in odkupno daritev Jezusa Kristusa,⁷ naj bi pomagala izraelskemu ljudstvu, da bi se v življenju osredotočali na Odrešenika tako, da bi udejanjali vero vanj, v njegovo žrtvovanje in njegove zakone in zapovedi⁸ – z namenom, da bi bolje razumeli svojega Odkupitelja.

Tako kot mi danes je bilo tudi starodavno Božje ljudstvo pozvano, naj na svoje življenje gleda skozi njega, da bi v svojem življenju videlo več njega. A do časa Odrešenikovega delovanja so Izraelci že izgubili z oči Kristusa v svojih obredih, postavili so ga na stranski tir in postavi dodali nepooblaščene prakse, ki niso zajemale poučne simbolike, ki bi kazala na pravi in edini vir odrešitve in odkupljenja – na Jezusa Kristusa.⁹

Vsakdanji svet Izraelcev je postal brez orientacije in temačen. Izraelski otroci so v tem stanju verjeli, da so prakse in obredi postave pot do posameznikove odrešitve, in so Mojzesovo postavo deloma okrnili na niz protokolov, ki je urejal upravljanje civilnega življenja.¹⁰ To je od Odrešenika zahtevalo, da ponovno vzpostavi osredotočen in jasen pogled na evangelij.

Na koncu je velik delež Izraelcev zavrnil Odrešenikovo sporočilo. Šli so celo tako daleč, da so obtožili Odrešenika – njega, ki je dal postavo in oznanil, da je on »postava in luč«¹¹ – da je postavo prekršil. Pa vendar je Jezus v svojem Govoru na gori z ozirom na Mojzesovo postavo rekel: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke. Nisem je prišel razvezat, ampak izpolnit.«¹² Nato je Odrešenik s svojo večno odkupno daritvijo odpravil zakone, predpise in obredne prakse, ki jih je takrat upoštevalo izraelsko ljudstvo. Njegovo poslednje žrtvovanje je pomenilo prehod od žrtvenih žgalnih daritev k naši daritvi »strtega srca in skesanega duha«,¹³ od uredbe žrtvovanja k uredbi zakramenta.

Ko je predsednik M. Russell Ballard učil o tej temi, je rekel: »Žrtvovanje se je tako rekoč preneslo z daritve na darovalca.«¹⁴ Ko Odrešeniku prinesemo svoj žrtveni dar, je to vabilo, naj v življenju vidimo več Jezusa Kristusa, tako da ponižno podvržemo svojo voljo njemu, s tem, ko prepoznamo in razumemo njegovo popolno podvrženost Očetovi volji. Ko svoj pogled usmerimo na Jezusa Kristusa, prepoznamo in razumemo, da je on edini vir in pot, da prejmemo odpuščanje in odkupitev, celo večno življenje in povzdignjenje.

Ker evangeliju sledim že od ranih let, sem se srečala s številnimi, ki so opazili in zaznali spremembe v mojem obnašanju, praksah in odločitvah, potem ko sem se pridružila Cerkvi. Zanimali so jih razlogi za to, kar so videli – zakaj sem se odločila, da se bom krstila in pridružila temu občestvu vernikov, torej Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, zakaj se na sabat vzdržim določenih dejavnosti, zakaj se vestno držim Besede modrosti, zakaj berem Mormonovo knjigo, zakaj verjamem v nauke današnjih prerokov in apostolov in jih živim, zakaj vsak teden hodim na cerkvene sestanke, zakaj vabim druge, naj »pridejo in pogledajo, pridejo in pomagajo, /…/ pridejo in ostanejo«¹⁵ ter »pridejo in pripadajo«.¹⁶

Tistikrat so se mi ta vprašanja zdela prezahtevna in, odkrito povedano, so včasih zvenela kot očitek. Ko pa sem se spoprijela s skrbnim poizvedovanjem ljudi, sem spoznala, da me njihovo vrtanje pravzaprav kliče, naj primem duhovna očala in si jih nadenem, da si razjasnim, zbistrim pogled in utrdim, kaj me motivira, da sem zavezana evangelijskim praksam in merilom. Kaj je vir mojega pričevanja? Sem opravljala le »zunanje obrede«, ne da bi tem praksam, ki so povezane z Božjimi postavami, dovolila, da bi mi »okrepil[e] vero v Kristusa«,¹⁷ ali pokazale, da razumem, da je Jezus Kristus edini vir moči v mojem upoštevanju verskih praks?

Dosledno prizadevanje, da bi se v vsaki misli in dejanju ozirala k Jezusu Kristusu in ga iskala, mi je razsvetlilo oči in okrepilo razumevanje, da sem prepoznala, da me je Jezus Kristus klical, naj pridem k njemu.¹⁸ Iz tega zgodnjega obdobja moje poti Kristusove učenke v mladih letih se spomnim, da so me misijonarji povabili, naj se jim pridružim, ko so evangelij učili skupino deklet približno moje starosti. Ko smo nekega večera sedeli doma pri eni od teh deklet, me je njihovo rahločutno vprašanje, zakaj verjamem, zadelo do srca, in ponudila se mi je priložnost, da jim pričujem s poglobljenim razumevanjem Gospodove vizije o duhovnih vzgibih moje poti učenke, kar je od takrat dalje plemenitilo moje pričevanje.

Takrat sem se naučila to, kar vem tudi zdaj, da naš Odrešenik Jezus Kristus vsak teden vodi naše korake v zgradbe za bogoslužje, da vzamemo njegov zakrament, v Gospodovo hišo, da sklepamo zaveze z njim, k svetim spisom in naukom prerokov, da se učimo o njegovih besedah. Vodi naša usta, da pričujejo o njem, naše roke, da dvigujejo in služijo, kakor bi dvigoval in služil sam, naše oči, da vidijo svet in drug drugega, kot vidi on – »kakor v resnici so, in /…/ kakor v resnici bodo«.¹⁹ In ko mu dopuščamo, da nas vodi v vsem, prejmemo pričevanje, da »vse nakazuje, da Bog je«,²⁰ kajti kjer ga bomo iskali, ga bomo našli²¹ – prav vsak dan. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.