Obleci svojo moč, o Sion

»[In] Jezus jim je spet spregovoril v prilikah [in rekel]:

‘Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu.

Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti.

Znova je poslal druge služabnike, rekoč: »Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!«

Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji.’«⁷

V starih časih je bila ena najbolj radostnih priložnosti v judovskem življenju poročno slavje – dogodek, ki je navadno trajal teden ali celo dva. Takšen dogodek je bilo potrebno precej načrtovati in gostje so bili obveščeni veliko vnaprej, na prvi dan praznovanja pa so poslali opomnik. Kraljevo povabilo podanikom na poroko, kakršna je bila ta, je bilo v bistvu razumljeno kot ukaz. Vendar veliko gostov v tej priliki, ki so dobili povabilo, ni prišlo.⁸

»Zavrniti prisotnost na kraljevi pojedini je bil nameren upor zoper kraljevo avtoriteto in osebna žalitev vladajočega vladarja in njegovega sina. /…/ To, da je šel eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji«,⁹ odraža njihove zgrešene prioritete in popolno neupoštevanje kraljeve volje.¹⁰

Prilika se nadaljuje:

»Nato je rekel svojim služabnikom: ‘Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni.

Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.’

Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti.«¹¹

Takrat je bila navada, da je gostitelj poročne pojedine – v tej priliki kralj – priskrbel oblačila za poročne goste. Takšna poročna oblačila so bila preprosta, nič posebnega, ki so jih nosili vsi prisotni. Tako sta bila čin in položaj odstranjena in vsak na pojedini se je z drugimi lahko družil kot s sebi enakimi.¹²

Ljudje, ki so jih na poroko povabili s križišč, niso imeli ne časa ne sredstev, da bi poskrbeli za primerna oblačila v pripravah na dogodek. Posledično je kralj gostom verjetno dal oblačila iz svoje garderobe. Vsak je dobil priložnost, da se je oblekel v oblačila kraljeve družine.¹³

Ko je kralj vstopil v poročno dvorano, si je ogledal prisotne in nemudoma opazil izstopajočega gosta, ki ni nosil poročnih oblačil. Moža so pripeljali predenj in kralj ga je vprašal: »’Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?’ Ta pa je molčal.«¹⁴ Kralj je v bistvu vprašal: »Zakaj ne nosiš poročnega oblačila, čeprav so ti ga dali?«¹⁵

Mož očitno ni bil oblečen tej posebni priložnosti primerno in besedna zveza »ta pa je molčal« nakazuje, da moški ni imel izgovora.¹⁶

Starešina James E. Talmage nam daje naslednji poučni komentar glede pomembnosti človekovih dejanj: »Da je bil gost brez oblačila kriv zanemarjanja, intelektualnega nespoštovanja ali katere druge resne žalitve, je jasno iz sobesedila. Kralj je bil sprva milostno uvideven in je povprašal le, kako to, da je moški prišel noter brez poročnega oblačila. Če bi gost svojo nenavadno pojavo lahko pojasnil oziroma če bi imel ponuditi kakšno razumsko opravičilo, bi zagotovo spregovoril; a povedano nam je, da je molčal. Kraljeva povabila so bila velikodušno dana vsem, ki so jih njegovi služabniki uspeli najti; a vsak od njih je moral v kraljevo palačo skozi vrata; in preden je prišel do sobane s pojedino, v kateri se bo kralj osebno pojavil, bo vsak primerno oblečen; a pomanjkljivi je zaradi nekega razloga vstopil drugje; in ker ni šel mimo čuječe straže pri vratih, je bil vsiljivec.«¹⁷

Neki krščanski avtor, John O. Reid, je opazil, da je moški s tem, ker ni hotel obleči poročnih oblačil, poosebljal očitno nespoštovanje tako do kralja kot do njegovega sina. Ni bil preprosto samo brez poročnih oblačil; temveč se je odločil, da jih ne bo nosil. Uporno je zavrnil, da bi se oblekel priložnosti primerno. Kraljev odziv je bil hiter in odločen: »Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«¹⁸

Kraljeva obsodba moškega ni osnovana zgolj na tem, da ni bil v poročnem oblačilu – temveč da se je dejansko odločil, da ga ne bo oblekel. Moški je želel imeti čast, da bi prisostvoval na poročni gostiji, vendar ni hotel upoštevati kraljeve navade. Stvari je hotel delati po svoje. Ker ni bil ustrezno oblečen, je to razkrivalo njegov notranji upor proti kralju in njegovim navodilom.¹⁹

Prilika se nato zaključi z naslednjim presunljivim odlomkom iz svetih spisov: »Kajti veliko je poklicanih, a malo izbranih.«²⁰

Zanimivo je, da je Joseph Smith v svojem navdihnjenem prevodu Svetega pisma ta verz iz Mateja dopolnil takole: »Kajti veliko je poklicanih, a malo izvoljenih; zato vsi niso oblečeni v poročna oblačila.«²¹

Povabilo na poročno gostijo in odločitev, da se gostije udeležimo, sta podobna, a različna. Povabljeni so vsi moški in ženske. Posameznik lahko povabilo celo sprejme in sedi pri gostiji – vendar ni izbran, da jé, ker nima primernega poročnega oblačila spreobračajoče vere v Gospoda Jezusa in njegovo božansko milost. Tako imamo oboje, Božji poziv in naš osebni odziv na ta poziv; in veliko je lahko poklicanih, a malo izvoljenih.²²

Da smo oziroma da postanemo izvoljeni, ni prvovrstni status, ki nam je podeljen. Temveč se vi in jaz lahko navsezadnje odločimo, da bomo izvoljeni zaradi pravičnega udejanjana svoje moralne svobodne volje.

Prosim,v naslednjih znanih verzih iz Nauka in zavez bodite pozorni na rabo besede izvoljen:

»Glejte, veliko je poklicanih, a malo izvoljenih. In zakaj niso izvoljeni?

Ker se njihova srca tako zelo predajajo stvarem tega sveta in hrepenijo po človeških časteh.«²³

Verjamem, da je globlji pomen teh verzov precej neposreden. Bog nima seznama najljubših, katerim bo, tako moramo upati, nekoč dodano naše ime. »Izvoljenih« ne omejuje zgolj na nekaj ljudi. Temveč to, ali se nas šteje za enega od Božjih izvoljencev, določa naše srce, naše želje, naše spoštovanje svetih evangelijskih zavez in uredb, naša poslušnost zapovedim in najpomembneje Odrešenikova odkupna milost.²⁴

»Kajti marljivo zapisujemo, da bi svoje otroke in tudi naše brate prepričali, naj verjamejo v Kristusa in se spravijo z Bogom, kajti vemo, da smo odrešeni po milostljivosti, po vsem kar lahko storimo.«²⁵

V napornem vsakdanjiku in v nemiru sodobnega sveta, v katerem živimo, se lahko oddaljimo od večnih stvari, ki so najpomembnejše, če pehanje za užitkom, uspehom, priljubljenostjo in ugledom postanejo naše prve prioritete. Naša kratkoročna zaposlenost s »posvetnimi stvarmi« in »človeškimi častmi« lahko pripelje do tega, da nam je duhovna rojstna pravica odvzeta za veliko manj od skledice s kašo.²⁶

Ponavljam opomin, s katerim je Gospod v Svetem pismu po preroku Ageju opomnil svoje ljudstvo: »In zdaj, tako govori Gospod nad vojskami: Premislite v srcu svoje poti.«²⁷

Vsak od nas bi moral iskreno in v duhu molitve oceniti svoje posvetne in duhovne prioritete, da bi prepoznal, kaj mu v življenju morda preprečuje obilne blagoslove, ki sta nam jih pripravljena podariti nebeški Oče in Odrešenik. Sveti Duh nam bo pomagal, da bomo sebe videli takšne, kakršni smo v resnici.²⁸

Ko primerno iščemo duhovni dar oči, ki vidijo, in ušes, ki slišijo,²⁹ obljubljam, da bomo blagoslovljeni z zmožnostjo in presojo, da bomo okrepili svojo zavezno povezavo z živim Gospodom. Poleg tega bomo v življenju prejeli moč božanskosti³⁰ – in bomo nazadnje poklicani in izbrani za Gospodovo pojedino.

»Zbúdi se, zbúdi, obleci svojo moč, o Sion!«³¹

»Kajti Sion mora postati lepši in svetejši, njegove meje se morajo razširiti, njegovi koli se morajo okrepiti, da, resnično vam pravim, Sion mora vstati in si nadeti svoja lepa oblačila.«³²

Radostno pričujem o božanskosti in živi dejanskosti večnega Očeta in njegovega ljubljenega Sina, Jezusa Kristusa. Pričujem, da je Jezus Kristus naš Odrešenik in Odkupitelj in da živi. In pričujem tudi, da sta se Oče in Sin prikazala fantu Josephu Smithu in tako začela z obnovo Odrešenikovega evangelija v poslednjih dneh. Da bi si vsak od nas prizadeval, da bi imel in bil blagoslovljen z očmi, ki vidijo, in ušesi, ki slišijo, molim v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.