Njegov jarem je prijeten in njegovo breme lahko

Zgodba govori o možu po imenu Jack, ki je imel ljubo psičko ptičarko po imenu Cassie. Jack je bil na Cassie tako ponosen in se je pogosto bahal, kako izurjena je. Da bi to dokazal, je povabil nekaj prijateljev, da bi Cassie gledali nastopiti. Ko je prispel v lovski klub, je Cassie izpustil, da je tekala naokrog, medtem pa se je šel sam notri prijavit.

Ko je napočil čas za začetek, je bil Jack navdušen nad tem, da se bo pobahal s Cassijino osupljivo izurjenostjo. A Cassie se je obnašala čudno. Ni hotela ubogati nobenega od Jackovih ukazov, ki jih je navadno rade volje. Hotela je samo biti ob njem.

Jack je bil razočaran, bilo mu je nerodno in je bil na Cassie jezen; kmalu je nakazal, da bosta odšla. Cassie ni hotela niti skočiti na zadnji del tovornjaka, zato jo je Jack nepotrpežljivo dvignil in ji pokazal, naj gre v kletko. Bil je besen, ko so se tisti, ki so bili z njim, vso pot do doma norčevali iz tega, kako se je njegova psička obnašala. Jack ni mogel razumeti, zakaj se je Cassie grdo obnašala. Bila je dobro zdresirana in v preteklosti je imela eno samo željo, da bi mu ugajala in služila.

Ko sta se vrnila domov, je Jack kot ponavadi Cassie pregledal, ali ima kakšne poškodbe, tujke ali klope. Ko ji je roko položil na prsni koš, je začutil nekaj vlažnega in ugotovil, da je na njegovi dlani kri. Na svojo sramoto in grozo je ugotovil, da ima Cassie dolgo, široko ureznino tik ob prsnici. Še eno je našel na njeni desni sprednji tački, prav tako tik ob kosti.

Cassie je vzel v roke in začel jokati. Strahotno ga je bilo sram, ker jo je napačno presodil in z njo grdo ravnal. Cassie se je prej tisti dan nenavadno obnašala zato, ker je bila ranjena. Na njeno obnašanje je vplivala bolečina, trpljenje in rane. To ni imelo nič s tem, da Jacka ne bi hotela ubogati ali da ga ne bi več imela rada.¹

To zgodbo sem slišala pred leti in je nisem nikoli pozabila. Koliko ranjenih posameznikov imamo okrog sebe? Kako pogosto druge sodimo na podlagi zunanjega videza in dejanj oziroma pomanjkanja dejanj, ko bi, če bi razumeli v celoti, namesto tega ravnali sočutno in bi jim želeli pomagali, namesto da bi jim s svojo sodbo bremena še nalagali.

V življenju sem bila velikokrat kriva tega, a Gospod me je potrpežljivo učil z osebnimi izkušnjami in ko sem poslušala življenjske izkušnje številnih drugih. Še bolj sem začela ceniti vzor našega dragega Odrešenika, ki je toliko svojega časa preživel tako, da je ljubeče pomagal drugim.

Življenjske izkušnje moje najmlajše hčere vključujejo izzive čustvenega zdravja od takrat, ko je bila še deklica. V življenju je velikokrat čutila, da ne more več naprej. Večno bomo hvaležni zemeljskim angelom, ki so bili v tistih časih ob njej: Ob njej so sedeli, jo poslušali, z njo jokali in z njo so prav tako skupaj delili edinstvene darove, duhovna razumevanja in vzajemni odnos ljubezni. V takšnih ljubečih okoliščinah so bila bremena pogosto olajšana na obeh straneh.

Starešina Joseph B. Wirthlin je ob navajanju Prvega pisma Korinčanom rekel: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.«²

Nadaljeval je:

»Pavlovo sporočilo tej novi skupini svetih je bilo preprosto in neposredno: Če ne boste dobrotljivi, se nič od tega, kar delate, ne bo kaj dosti spremenilo. Govorite lahko jezike, imate dar preroštva, razumete vse skrivnosti in imate vse znanje; četudi imate vero, da gore premikate, ljubezni pa nimate, vam nič ne koristi.

‘Dobrotljivost pa je čista Kristusova ljubezen.’ [Moroni 7:47] Odrešenik je to ljubezen ponazoril [z zgledi].«³

V Janezu beremo: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«⁴

Naši cerkveni voditelji so imeli veliko govorov o dobrotljivosti, enotnosti, ljubezni, prijaznosti, sočutju, odpuščanju in milosti. Verjamem, da nas Odrešenik prosi, naj hodimo po višji, svetejši poti⁵ – po njegovi poti ljubezni, na kateri vsi lahko čutijo, da resnično pripadajo in da jih potrebujemo.

Zapovedano nam je, naj druge ljubimo⁶ in jih ne obsojamo.⁷ Odložimo to težko breme; nismo mi tisti, ki naj bi ga nosili.⁸ Namesto tega si lahko nadenemo Odrešenikov jarem ljubezni in sočutja.

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom dal počitek.

Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, /…/

kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«⁹

Odrešenik greha ne opravičuje, temveč nam ponuja svojo ljubezen in odpuščanje, ko se pokesamo. Ženski, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«¹⁰ Tisti, ki se jih je dotaknil, so občutili njegovo ljubezen in ta ljubezen jih je ozdravila in preobrazila. Njegova ljubezen jih je navdihnila, da so želeli spremeniti svoje življenje. Če živimo kakor on, nam to prinaša radost in mir, on pa je na to pot življenja druge vabil blago, prijazno in ljubeče.

Starešina Gary E. Stevenson je rekel: »Ko se bomo soočili z življenjskimi vetrovi in neurji, z boleznimi in poškodbami, bo Gospod – naš Pastir, naš Skrbnik – ljubeče in prijazno poskrbel za nas. Ozdravil nam bo srce in poživil dušo.«¹¹ Mar ne bi morali mi kot privrženci Jezusa Kristusa delati enako?

Odrešenik nas prosi, naj se od njega učimo¹² in delamo, kar smo njega videli delati.¹³ On je poosebljena dobrotljivost, čista ljubezen. Ko se bomo vse bolj učili delati, kar nas prosi – ne zaradi občutka dolžnosti ali celo blagoslovov, ki bi jih lahko prejeli, temveč zgolj iz ljubezni do njega in nebeškega Očeta¹⁴ – bo njegova ljubezen tekla skozi nas in vsega, kar nas prosi, ne bo le omogočila, temveč bo to naposled veliko lažje in lahkotnejše¹⁵ in bolj radostno, kakor bi si sploh kdaj lahko predstavljali. Potrebna bo vaja; lahko bo trajalo leta, kakor je pri meni, a če si vsaj želimo, da bi bila ljubezen naša motivacijska sila, lahko vzame to željo,¹⁶ to seme, in jo naposled spremeni v lepo drevo, polno najslajših sadežev.¹⁷

V eni naših priljubljenih hvalnic pojemo: »Kdo sem, da bi druge sodil, ko sam sem nepopoln? V tihem srcu je skrita bridkost, ki je oko ne more videti.«¹⁸ Kdo med nami ima morda skrite bridkosti? Navidez uporni otrok oziroma najstnik, otroci razvezanih staršev, mati ali oče samohranilec, tisti, ki imajo telesne ali duševne zdravstvene izzive, tisti, ki dvomijo o svoji veri, ostareli, rasne manjšine, tisti, ki se počutijo osamljeno, tisti, ki bi bili radi poročeni, tisti z neželenimi zasvojenostmi in toliko drugih, ki imajo opravka s široko raznovrstnostjo izzivov v življenjskih izkušnjah – pogosto celo tisti, katerih življenja se na videz zdijo popolna.

Nihče od nas nima popolnega življenja ali popolne družine; jaz zagotovo ne. Ko si prizadevamo, da bi se vživljali v čustva drugih, ki prav tako doživljajo izzive in so nepopolni, jim to lahko pomaga, da začutijo, da v svojih borbah niso sami. Vsak mora občutiti, da res pripada Kristusovemu telesu in da ga potrebujemo.¹⁹ Satanova največja želja je, da bi Božje otroke razdvajal, in je zelo uspešen, a v enotnosti je velika moč.²⁰ In še kako moramo na tem zahtevnem potovanju na zemlji drug z drugim hoditi z roko v roki!

Naš prerok, predsednik Russell M. Nelson, je rekel: »Vsakršna zloraba ali predsodek do drugega zaradi narodnosti, rase, spolne usmerjenosti, spola, stopnje izobrazbe, kulture ali drugih pomembnih identifikatorjev je žaljiva za našega Stvarnika! Zaradi takšnega grdega ravnanja živimo pod svojimi zmožnostmi Božjih sinov in hčera!«²¹

Ko nas je predsednik Nelson vse prosil, naj stopimo na pot zavez, ki pelje nazaj k Odrešeniku in Očetu v nebesih, in na njej ostanemo, nam je svetoval tudi naslednje: »Če se prijatelji in družina umaknejo iz Cerkve, jih imejte še naprej radi. Nič bolj ni vaša stvar, da obsojate odločitev drugih, kakor si ne zaslužite, da vas kritizirajo, ker ostajate zvesti.«²²

Prijatelji, zapomnimo si, da je vsak človek na tej zemlji Božji otrok²³ in da Bog ljubi vsakega.²⁴ Ali so na vaši poti ljudje, ki jih imate navado obsojati? Če je tako, pomnite, da so to naše čudovite priložnosti, da vadimo, kako naj ljubimo, kakor je Odrešenik.²⁵ Ko posnemamo njegov vzor, smo lahko skupaj z njim vpreženi v jarem in vsem otrokom našega Očeta pomagamo, da v srcih začutijo ljubezen in pripadnost.

»Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.«²⁶ Ko nas navdaja Odrešenikova ljubezen, je njegov jarem resnično lahko prijeten, njegovo breme pa láhko.²⁷ Tako pričujem o tem v imenu Jezusa Kristusa, amen.