Pogum za oznanjevanje resnice

Leta 1982 sem zaključeval višješolski študij topografije na tehnični šoli.

Ob koncu leta me je sošolec povabil na pogovor. Spomnim se, da sva pustila druge sošolce in šla na kraj poleg športne dvorane. Ko sva prišla tja, mi je povedal o svojih verskih prepričanjih in mi knjige ni samo pokazal, ampak mi jo je dal. Po pravici povedano se ne spomnim vseh besed, ki jih je izrekel, a zelo dobro se spominjam tega trenutka in kako sem se počutil, ko je rekel: »Rad bi ti pričeval, da ta knjiga izpričuje resnico in da je bil evangelij Jezusa Kristusa obnovljen.«

Po najinem pogovoru sem šel domov, prelistal nekaj strani v knjigi in jo dal na polico. Ker se je šolsko leto končevalo in je teklo zadnje leto mojega študija topografije, v resnici nisem namenil veliko pozornosti knjigi niti sošolcu, ki mi jo je dal. Ime knjige ste lahko že uganili. Da, bila je Mormonova knjiga.

Pet mesecev kasneje sta prišla v mojo hišo misijonarja; ravno odhajala sta, ko sem se vračal domov iz službe. Povabil sem ju nazaj v hišo. Usedli smo se na majhno verando pred hišo in tam sta me učila.

Ker sem iskal resnico, sem ju vprašal, katera cerkev je prava in kako jo lahko najdem. Misijonarja sta me učila, da lahko sam dobim odgovor na to vprašanje. Z velikim pričakovanjem in željo sem sprejel njun izziv, naj preberem nekaj poglavij iz Mormonove knjige. Molil sem z iskrenim srcem in resničnim namenom (gl. Moroni 10:4–5). Odgovor na moje vprašanje je bil jasen in nekaj dni kasneje, natančneje 1. maja 1983, sem bil krščen in potrjen za člana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Ko danes razmišljam o sosledju dogodkov, ki so se zgodili, jasno vidim, kako pomemben je bil pogum mojega sošolca, ko je pričeval o obnovljeni resnici in mi predstavil otipljiv dokaz obnove evangelija Jezusa Kristusa, in sicer Mormonovo knjigo. To preprosto, a zame zelo pomembno dejanje je ustvarilo povezavo med mano in misijonarjema, ko sem ju srečal.

Predstavila sta mi resnico in po krstu sem postal učenec Jezusa Kristusa. V naslednjih letih sem s pomočjo zelo posebnih ljudi, kot so voditelji, učitelji in prijatelji in tudi s svojim individualnim preučevanjem spoznal, da sem, ko sem se odločil, da bom učenec Jezusa Kristusa, sprejel nalogo, da resnice ne bom le zagovarjal, ampak jo tudi oznanjal.

Ko sprejmemo, da bomo verjeli v resnico, da ji bomo sledili, in kadar si prizadevamo, da bi postali pravi učenci Jezusa Kristusa, ne dobimo spričevala z jamstvom, da ne bomo delali napak, da ne bomo skušani, da bi obrnili hrbet resnici, da nas ne bodo kritizirali, ali celo da ne bomo doživljali stiske. A poznavanje resnice uči, da bo, ko stopimo na tesno in ozko pot, ki nas bo peljala nazaj v prisotnost nebeškega Očeta, vedno obstajala pot, da pred temi težavami pobegnemo (gl. 1 Korinčanom 10:13); vedno bo obstajala možnost, da bomo podvomili v svoje dvome, preden bomo podvomili v svojo vero (gl. Dieter F. Uchtdorf, »Pridite, pridružite se nam«, generalna konferenca, okt. 2013); in nazadnje, zagotovljeno nam je, da ne bomo nikdar sami, kadar doživljamo stiske, ker Bog obišče svoje ljudstvo v njihovih stiskah (gl. Mozija 24:14).

Ko enkrat spoznamo resnico, nam Gospod da priložnost, da delamo, kar bi delal on, če bi bil danes tukaj. Resnično, s svojimi nauki nam je pokazal, kaj moramo delati: »In šli boste v moči mojega Duha, pridigajoč moj evangelij, po dva in dva, v mojem imenu, povzdigujoč glas kakor z glasom trobente, razglašajoč mojo besedo kakor Božji angeli.« (Nauk in zaveze 42:6) Priložnost za misijonarsko delo v naši mladosti je edinstvena!

Fantje, prosim, ne odlagajte svojih priprav, da boste služili Gospodu kot misijonarji. Če se soočate s situacijami, ki odločitev za služenje misijona lahko otežijo, denimo začasna prekinitev študija, slovo od dekleta brez jamstva, da bosta še kdaj hodila na zmenke, ali celo opustitev službe – se spomnite Odrešenikovega vzora. Med svojim delovanjem se je tudi on soočal s težavami, med drugim s kritikami, preganjanjem in nazadnje z grenko čašo svojega odkupnega žrtvovanja. A vendar si je v vseh okoliščinah prizadeval uresničevati voljo svojega Očeta in dal slavo njemu. (Gl. Janez 5:30; 6:38–39; 3 Nefi 11:11; Nauk in zaveze 19:18–19.)

Mladenke, zelo dobrodošle ste, če to želite, pri delu v Gospodovem vinogradu, in ko se pripravljate, da boste služile kot redne misijonarke, vam ne bodo prihranjeni enaki izzivi.

Vsem, ki se odločijo, da mu bodo služili, obljubljam, da bo 24 oziroma 18 mesecev služenja misijona minilo enako, kot bi minilo, če bi ostali doma, a priložnosti, ki čakajo vredne fante in dekleta njegove Cerkve na misijonu, so edinstvene. Privilegija tega, da predstavljate Odrešenika Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev, ne morete prezreti. Sodelovanje v brezštevilnih molitvah, razvijanje svojega pričevanja in možnost pričevanja velikokrat na dan, veliko ur preučevanja svetih spisov in srečevanje ljudi, ki jih nikoli ne bi srečali, če bi ostali doma, in neopisljive izkušnje. Ista raven izkušenj je prihranjena za mlade, ki jih Gospod pokliče na neoznanjevalske misijone. Zelo ste dobrodošli in potrebujemo vas. Prosim, ne podcenjujte pomembnosti neoznanjevalskega misijona, kajti tudi neoznanjevalski misijoni nudijo neopisljive izkušnje. »[V]rednost duš je velika v Božjih očeh,« (Nauk in zaveze 18:10) tudi vrednost vaše duše.

Dekle oziroma fant vas ob povratku s služenja morda ne čaka več, a zelo dobro ste se naučili učinkovito navezovati stike. Akademsko izobraževanje bo dobilo večji pomen zaradi vpogledov, ki ste jih imeli glede ustrezne priprave na delovno okolje, in konec koncev, boste v sebi povsem prepričani, da ste pogumno oznanjali evangelij miru in pričevali o obnovljeni resnici.

Vas, ki ste poročeni in v različnih življenjskih obdobjih, zelo potrebujemo pri Gospodovem delu. Pripravite se. Živite zdravo, prizadevajte si za posvetno in duhovno samostojnost, ker priložnosti, da delamo, kar bi delal Gospod za svoje otroke, niso omejene na eno starostno skupino. Najčudovitejše izkušnje, ki sva jih z ženo imela v zadnjih letih, sva doživela, ko sva služila ob posebnih parih, ko sva služila na posebnih krajih in ko sva služila zelo posebnim ljudem.

Izkušnja, ki sem jo imel ob koncu študija topografije, me je naučila, da resnico vedno branimo, ko jo razglašamo, in da je zagovarjanje resnice samoiniciativna zadeva. Zagovarjanje resnice ne bi nikoli smelo biti napadalno, temveč z iskrenim zanimanjem, da bi ljubili, oznanjali in povabili ljudi, ki jim pričujemo o resnici, misleč samo na posvetno in duhovno blaginjo otrok ljubečega nebeškega Očeta (gl. Mozija 2:41).

Na oktobrski konferenci leta 2021 je predsednik Russell M. Nelson, naš ljubi prerok, učil, da v nasprotju s tem, kar nekateri mislijo, resnično obstaja to, kar imenujemo prav in narobe. Resnično obstaja absolutna resnica – večna resnica. (Gl. »Čista resnica, čisti nauk in čisto razodetje«, Liahona, nov. 2021.)

Sveti spisi nas učijo, da je »resnica /…/ spoznanje stvari, kakršne so in kakršne so bile in kakor se bodo zgodile« (gl. Nauk in zaveze 93:24).

Poznavanje resnice nas ne napravi boljših od drugih ljudi, temveč nas uči, kaj moramo delati, da se bomo vrnili v Božjo navzočnost.

Ko boste v Kristusu nadaljevali neomajno in pogumno, in resnice ne boste samo razglašali, temveč po njej živeli, boste v pretresih, ki jih boste doživeli v teh časih, našli tolažbo in mir.

Življenjski izzivi nas lahko potolčejo, a vedite, da kadar udejanjamo vero v Jezusa Kristusa, bodo naše »stiske /…/ le kratek trenutek« (Nauk in zaveze 121:7) v ogromnem okviru večnosti. Prosim, ne postavite končnega roka, ko se bodo vaše težave in izzivi končali. Zaupajte v nebeškega Očeta in ne obupajte, ker če bomo obupali, ne bomo nikoli vedeli, kakšen bi bil konec našega potovanja v Božje kraljestvo.

Oklenite se resnice, učite se iz virov resnice:

• svetih spisov (gl. 2 Nefi 32:3),

• besed prerokov (gl. Amos 3:7),

• Svetega Duha (gl. Janez 16:13).

Pričujem o Jezusu Kristusu in da je to njegova Cerkev. Imamo živega preroka in vedno se bomo počutili svobodne, kadar bomo pogumno razglašali resnico. V imenu Jezusa Kristusa, amen.