Poskušali so videti, kdo je Jezus

Bratje, sestre in prijatelji, leta 2013 sva bila z ženo Laurel poklicana, da kot misijonska voditelja služiva v češko-slovaškem misijonu. Najini štirje otroci so služili z nama.¹ Kot družina smo bili blagoslovljeni s krasnimi misijonarji in z izrednimi češkimi in slovaškimi svetimi. Imamo jih radi.

Ko je naša družina prišla na misijon, smo s seboj prinesli nekaj, kar je učil starešina Joseph B. Wirthlin, ki je v govoru z naslovom »Velika zapoved« vprašal: »Ali imate radi Gospoda?« Njegov odgovor tistim med nami, ki smo odgovorili da, je bil preprost in globok: »Z njim preživite čas. Poglabljajte se v njegove besede. Prevzemite njegov jarem. Prizadevajte si, da boste razumeli in bili poslušni.«² Starešina Wirthlin je tistim, ki Jezusu Kristusu rade volje namenijo čas in mesto, nato obljubil blagoslove preobrazbe.³

Nasvet in obljubo starešine Wirthlina smo vzeli resno. Skupaj z misijonarji smo še več časa preživeli z Jezusom, v Novi zavezi preučevali Mateja, Marka, Luka in Janeza, v Mormonovi knjigi pa Tretjega Nefija. Na koncu vsakega misijonarskega sestanka smo se spet znašli pri tem, kar imenujemo »štirje evangeliji«,⁴ brali, se pogovarjali, premišljevali in se učili o Jezusu.

Pri meni, pri Laurel in najinih misijonarjih je to, da smo čas preživljali z Jezusom v svetih spisih, spremenilo vse. Bolj smo cenili, kdo je bil in kaj je bilo zanj pomembno. Skupaj smo premišljevali, kako je učil, kaj je učil, kako vse je izkazoval ljubezen, kaj je delal, da je blagoslavljal in služil, o njegovih čudežih, kako se je odzval na izdajstvo, kaj je naredil s težkimi človeški čustvi, o njegovih nazivih in imenih, kako je poslušal, kako je razreševal spore, o svetu, v katerem je živel, o njegovih prilikah, kako je spodbujal enotnost in prijaznost, o njegovi zmožnosti odpuščanja in zdravljenja, o njegovih pridigah, njegovih molitvah, o njegovem odkupnem žrtvovanju, o njegovem vstajenju, o njegovem evangeliju.

Pogosto smo čutili, da smo »majhne postave« kakor Zahej, ki je stekel naprej in splezal na divjo smokvo, ko je šel Jezus mimo skozi Jeriho, kajti, kakor je opisal Luka, smo »poskušal[i] /…/ videti, kdo je Jezus«.⁵ To ni bil tisti Jezus, kakršnega smo hoteli ali si želeli, da bi bil, temveč Jezus, kakršen je res bil in je.⁶ Prav kakor je starešina Wirthlin obljubil, smo resnično spoznali, da je »evangelij Jezusa Kristusa evangelij preobrazbe. Jemlje nas kot zemeljske moške in ženske in nas prečisti v moške in ženske za večnost.«⁷

To so bili posebni dnevi. Začeli smo verjeti, da »z Bogom nič ni nemogoče«.⁸ Sveti popoldnevi v Pragi, Bratislavi ali Brnu, ko smo doživljali Jezusovo moč in resničnost, še naprej odzvanjajo v življenju vseh nas.

Pogosto smo preučevali Marka 2:1–12. Tista zgodba je presunljiva. Del slednje bi rad prebral naravnost iz Marka in nato o njej govoril, kakor sem jo razumel po poglobljenem preučevanju in pogovoru z našimi misijonarji in drugimi.⁹

»Ko je [Jezus] čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši.

Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo.

Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili.

Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi.

Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: ‘Otrok, odpuščeni so ti grehi!’«

Ko se je Jezus pogovarjal z nekaterimi iz množice,¹⁰ se je ozrl na moža, ki je bil hrom, rekoč:

»’Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!

Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: ‘Kaj takega še nikoli nismo videli.’«¹¹

Zdaj pa zgodba, kakor jo razumem sedaj: Jezus se je na začetku svojega delovanja vrnil v Kafarnaum, majhno ribiško vasico, ki se je nahajala na severni obali Galilejskega jezera.¹² Nedavno je napravil vrsto čudežev, ko je ozdravil bolne in izgnal zle duhove.¹³ Vaščani, ki so neučakano želeli spoznati moža po imenu Jezus, so se zbrali v hiši, za katero se je širila vest, da bo bival v njej.¹⁴ Tedaj je Jezus začel učiti.¹⁵

Takrat so hiše v Kafarnaumu imele ravno streho, bile so enonadstropne in so se držale skupaj.¹⁶ Streha in zidovi so bili deloma iz kamna, lesa, gline in slame, na katero so ob hiši vodile preproste stopnice.¹⁷ Množica se je hitro zbrala pred hišo, napolnila sobo, v kateri je Jezus učil, in se razširila na ulico.¹⁸

Zgodba se osredotoča na moža, ki je bil paraliziran, in njegove štiri prijatelje.¹⁹ Paraliziranost je oblika ohromelosti, ki jo pogosto spremljata šibkost in tresavica.²⁰ Predstavljam si, da so tisti štirje drug drugemu rekli: »Jezus je v vasi. Vse vemo o čudežih, ki jih je naredil, in tistih, ki jih je ozdravil. Če bomo svojega prijatelja le lahko prinesli k Jezusu, bo morda tudi on ozdravel.«

Tako je vsak prijel konec prijateljeve rogoznice oziroma postelje in so ga začeli nositi po zavitih, ozkih, netlakovanih kafarnaumskih ulicah.²¹ Mišice so jih bolele in ko so zavili okrog zadnjega ovinka, so ugotovili, da je množica oziroma, kakor jo omenjajo sveti spisi, »gruča« ljudi, ki se je zbrala, da bi prisluhnila, tako velika, da je bilo do Jezusa nemogoče priti.²² Ti štirje zaradi ljubezni in vere ne odnehajo. Temveč se po stopnicah povzpnejo na ravno streho, previdno dvignejo prijatelja skupaj s posteljo, razkrijejo streho nad sobo, v kateri je Jezus učil, in prijatelja spustijo dol.²³

Pomislite, kako se je Jezus sredi tega, kar je moral biti resen trenutek poučevanja, ko je zaslišal praskajoč hrup, ozrl navzgor in videl, kako v stropu nastaja vse večja luknja, medtem ko sta v sobo začela padati prah in slama. Nato so hromega na postelji spustili na tla. Jezus osupel ugotovi, da to ni prekinitev temveč nekaj, kar je pomembno. Ozre se na moškega na postelji, mu javno odpusti grehe in ga telesno ozdravi.²⁴

S to zgodbo iz drugega poglavja Marka v mislih je postalo jasnih več pomembnih resnic o Jezusu kot Kristusu. Prvič, ko nekomu, ki ga imamo radi, poskušamo pomagati, da bi prišel h Kristusu, to lahko naredimo z zaupanjem, da je Kristus zmožen dvigniti breme greha in odpustiti. Drugič, ko Kristusu prinesemo telesne, čustvene ali druge bolezni, to lahko naredimo vedoč, da ima moč ozdravljenja in tolažbe. Tretjič, ko si prizadevamo, kakor ti štirje, da bi druge pripeljali h Kristusu, to lahko delamo z gotovostjo, da vidi naše resnične namene in da jim bo naklonil primerno pozornost.

Ne pozabite, Jezusovo poučevanje je prekinila nastajajoča luknja v stropu. Namesto da bi te štiri, ki so naredili luknjo in ga prekinili, grajal ali odslovil, nam sveti spisi povedo, da je videl njihovo vero.²⁵ Tisti, ki so bili priča temu čudežu, »so se [čudili] in slavil[i] Boga, ki je ljudem dal takšno oblast«.²⁶

Bratje in sestre, naj zaključim z dodatnima opažanjima. Najsi smo misijonarji, skrbni bratje in sestre, predsednice Društva za pomoč, škofje, učitelji, starši, sorojenci ali prijatelji, smo kot učenci sveti iz poslednjih dni vsi vpleteni v to, da druge pripeljemo h Kristusu. Zato so dobre lastnosti, ki so jih pokazali štirje prijatelji, vredne premisleka in posnemanja.²⁷ So drzni, prilagodljivi, odporni, ustvarjalni, vsestranski, polni upanja, odločeni, zvesti, optimistični, ponižni, vztrajni.

Poleg tega ti štirje izpostavljajo duhovno pomembnost skupnosti in družabništva.²⁸ Ker so prijatelja hoteli pripeljati h Kristusu, je moral vsak od štirih poprijeti za svoj vogal. Če popusti eden, zadeve postanejo težje. Če popustita dva, naloga dejansko postane nemogoča. Vsak od nas mora odigrati svojo vlogo v Božjem kraljestvu.²⁹ Ko izpolnimo svojo vlogo in opravimo svoj del, poprimemo za svoj vogal. Najsi smo v Argentini ali Vietnamu, Akri ali Brisbanu, v veji ali oddelku, družina ali misijonarski družabnik, mora vsak od nas poprijeti za svoj vogal. Če to naredimo, in če želimo, nas Gospod vse blagoslovi. Kakor je videl njihovo vero, vidi našo in nas kot ljudstvo blagoslovi.

Ob različnih priložnostih sem poprijel za vogal postelje, včasih pa sem bil sam tisti, ki so ga nosili. Ta neverjetna zgodba o Jezusu ima takšno moč deloma zato, ker nas opominja, kako močno kot bratje in sestre potrebujemo drug drugega, zato da pridemo h Kristusu in se preobrazimo.

To je le nekaj tega, kar sem se naučil, ko sem v drugem poglavju Marka čas preživel z Jezusom.

»Bog daj, da bomo lahko [poprijeli za svoj vogal], da se ne bomo umaknili, da se ne bomo bali, temveč da bomo močni v veri in odločeni pri delu, da bomo uresničili Gospodove namene.«³⁰

Pričujem, da Jezus živi, da nas pozna in da ima moč, da zdravi, preobraža in odpušča. V imenu Jezusa Kristusa, amen.