Naše zemeljsko skrbništvo

Med nedavnim obiskom najine domovine Francije nama je bilo z ženo v zadovoljstvo, da sva peljala nekaj vnukov raziskovat prekrasen vrt v mestecu Giverny. Uživali smo, ko smo se sprehajali po poteh in občudovali prelepe cvetlične gredice, elegantne vodne lilije in igro svetlobe na ribnikih.

Slika

vrt v Givernyju

Ta neverjetni kotiček je plod ustvarjalne strasti enega samega človeka: velikega slikarja Clauda Moneta, ki je 40 let skrbno oblikoval in obdeloval svoj vrt, da je postal njegov slikarski atelje. Monet se je poglobil v razkošje narave, nato pa je s čopičem z barvami in svetlobo poustvaril vtise, ki jih je občutil. Z leti je ustvaril izjemno zbirko na stotine slik, ki jih je nedvomno navdihnil njegov vrt.

Slika

Monetova slika vrta

Claude Monet: Vodne lilije in japonski most, 1899

Bratje in sestre, v stiku z lepotami narave, ki nas obdajajo, lahko doživimo nekaj najbolj navdihujočih in prijetnih trenutkov v življenju. To, kar čutimo, vzbudi v nas globoko hvaležnost do nebeškega Očeta in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ki sta ustvarila to veličastno zemljo – z gorami in izviri, rastlinami in živalmi – in naša prva starša, Adama in Evo.¹

Delo stvarjenja ni samo sebi namen. Gre za sestavni del Božjega načrta za njegove otroke. Namen tega je ustvariti okolje, v katerem se moški in ženske lahko preizkušajo, udejanjajo svobodno voljo, najdejo radost, se učijo in napredujejo, zato da se bodo nekega dne lahko vrnili v prisotnost svojega Stvarnika in podedovali večno življenje.

Te čudovite stvaritve so bile pripravljene izključno v našo korist in so živ dokaz ljubezni, ki jo Stvarnik čuti do svojih otrok. Gospod je rekel: »Da, vse stvari, ki jih daje zemlja, /…/ so ustvarjene v korist in za uporabo človeku, da bi bodisi ugajale očem bodisi veselile srce.«²

Vendar pa božanski dar stvarjenja ni brez dolžnosti in odgovornosti. Te dolžnosti najbolje opiše pojem skrbništva. V evangelijskem smislu beseda skrbništvo označuje sveto duhovno ali posvetno odgovornost, da skrbimo za nekaj, kar pripada Bogu in za kar smo odgovorni.³

Sveti spisi nas učijo, da naše zemeljsko skrbništvo zajema naslednja načela:

Prvo načelo: Vsa zemlja, tudi vse življenje na njej, pripada Bogu.

Stvarnik nam je v skrb zaupal vse zemeljske vire in vse oblike življenja, vendar je to še vedno njegova last. Rekel je: »Jaz, Gospod, sem razprostrl nebo in napravil zemljo, resnično delo mojih rok; in vse na in v njiju je moje.«⁴ Vse na zemlji pripada Bogu, tudi naše družine, naše snovno telo in celo naše življenje.⁵

Drugo načelo: Kot skrbniki smo Božje stvaritve dolžni spoštovati in zanje skrbeti.

Kot Božji otroci smo prejeli odgovornost, da za Božje stvaritve skrbimo, jih negujemo in varujemo. Gospod je rekel: »Vsakogar napravim odgovornega kot skrbnika zemeljskih blagoslovov, ki sem jih napravil in pripravil za svoja bitja.«⁶

Nebeški Oče nam dovoljuje, da zemeljske vire koristimo po svoji svobodni volji. A svobodne volje ne bi smeli razumeti kot dovoljenje, da bogastva sveta uporabljamo ali trošimo brez modrosti oziroma zadržkov. Gospod nas je opozoril: »In Bogu je po godu, da je vse to dal človeku; kajti s tem namenom je bilo ustvarjeno, da bi se uporabljalo preudarno, ne s pretiravanjem niti ne z uničevanjem.«⁷

Predsednik Russell M. Nelson je nekoč pripomnil: »Kaj naj naredimo kot koristniki Božjega stvarstva? Skrbeti moramo za zemljo, biti modri skrbniki in jo ohraniti za bodoče rodove.«⁸

Skrb za zemljo in naravno okolje ni le znanstvena ali politična nuja, gre za sveto odgovornost, ki nam jo je zaupal Bog in bi morala v nas prebuditi globok čut dolžnosti in ponižnosti. Obenem je sestavni del naše poti Kristusovega učenca. Kako nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu lahko izkazujemo spoštovanje in ljubezen, ne da bi spoštovali in ljubili, kar sta ustvarila?

Veliko lahko storimo – skupaj in kot posamezniki – da smo vestni skrbniki. Vsak od nas lahko glede na svoje okoliščine uporablja bogate zemeljske vire bolj spoštljivo in preudarno. V skupnosti lahko podpiramo ukrepe za skrb za zemljo. Prevzamemo lahko življenjski slog in navade, ki izkazujejo spoštovanje do Božjih stvaritev, in si ustvarimo bolj urejen, lepši in bolj navdihujoč življenjski prostor.⁹

V samem vrhu našega skrbništva nad Božjimi stvaritvami je sveta dolžnost, da ljubimo, spoštujemo in skrbimo za vsa človeška bitja, s katerimi si delimo to zemljo. So Božji sinovi in hčere, naše sestre in bratje, in prav njihova večna sreča je cilj stvarjenja.

Pisec Antoine de Saint-Exupéry je povedal naslednje: Nekega dne je potoval z vlakom in znašel se je med skupino beguncev. Globoko ga je ganil brezup, ki ga je videl na obrazu majhnega otroka, zato je vzkliknil: »Ko s križanjem zraste na vrtu nova vrtnica, se vsi vrtnarji veselijo. Vrtnico osamijo, skrbijo zanjo in jo negujejo. A za ljudi ni vrtnarja.«¹⁰

Moji bratje in sestre, mar ne bi morali biti vrtnarji našim soljudem, moškim in ženskam? Mar nismo varuhi svojega brata? Jezus nam je zapovedal, naj ljubimo bližnje kot sami sebe.¹¹ Ko pride beseda bližnji iz Jezusovih ust, ne pomeni le zemljepisne bližine, temveč pomeni srčno bližino. Zajema vse prebivalce tega planeta – bodisi živijo blizu nas ali v oddaljeni deželi, ne glede na njihovo poreklo, osebno ozadje ali okoliščine.

Kot Kristusovi učenci imamo častno dolžnost, da se neumorno trudimo za mir in slogo med vsemi zemeljskimi narodi. Z vsemi silami se moramo truditi, da zaščitimo in prinašamo uteho in pomoč tistim, ki so šibki, v stiski in vsem, ki trpijo ali jih zatirajo. Predvsem pa je največji dar ljubezni, ki ga lahko podarimo soljudem, da jim predstavimo radost evangelija in jih povabimo, naj s svetimi zavezami in uredbami pridejo k svojemu Odrešeniku.

Tretje načelo: Vabljeni smo, da sodelujemo pri delu stvarjenja.

Božanski postopek stvarjenja še ni dokončan. Vsak dan Božje stvaritve še naprej rastejo, se širijo in množijo. Res je nadvse čudovito, da nas nebeški Oče vabi, naj sodelujemo v njegovem ustvarjalnem delu.

Pri delu stvarjenja sodelujemo vsakokrat, ko obdelujemo zemljo ali svetu prispevamo, kar ustvarimo sami – če le kažemo spoštovanje do Božjega stvarstva. Naš doprinos se lahko kaže v ustvarjanju umetniških del, arhitekturi, glasbi, književnosti in kulturi, ki polepšajo naš planet, poživljajo naše čute in nam razvedrijo življenje. Prispevamo tudi z znanstvenimi in medicinskimi odkritji, ki ohranjajo zemljo in življenje na njej. Predsednik Thomas S. Monson je povzel to načelo z naslednjimi lepimi besedami: »Bog je pustil svet nedokončan, da bi človek lahko izpilil svoje veščine, /…/ da bi človek spoznal radost in slavo, ki jo prinaša stvarjenje.«¹²

V Jezusovi priliki o talentih je gospodar, ko se je vrnil s potovanja, pohvalil in nagradil služabnika, ki sta povečala število svojih talentov in jih poveličala. Nasprotno pa je služabnika, ki je skril svoj edini talent, označil za »neuporabnega«, ter mu je vzel še tega, ki ga je prejel.¹³

Podobno tudi naša vloga skrbnikov zemeljskega stvarstva ne pomeni zgolj ohranjanja oziroma varovanja. Gospod pričakuje, da bomo po navdihu Svetega Duha marljivo delali, da bomo vire, ki nam jih je zaupal, razvijali, pomnožili in izboljšali – ne le v svojo korist, temveč da bomo blagoslovili druge.

Med vsemi človeškimi dosežki se niti eden ne more primerjati z izkušnjo, da postanemo sostvarniki z Bogom, tako da damo življenje otroku oziroma mu pomagamo, da se uči, raste in uspeva – bodisi kot starši, učitelji, voditelji ali v katerikoli drugi vlogi. Ni bolj svetega, bolj nagrajujočega, a obenem bolj zahtevnega skrbništva, kot je partnerstvo z našim Stvarnikom, ko omogočimo njegovim duhovnim otrokom, da prejmejo snovno telo, in jim potem pomagamo, da dosežejo božanski potencial.

Odgovornost sostvarjenja služi kot nenehen opomnik, da sta življenje in telo vsakega posameznika sveta, da ne pripadata nikomur drugemu kot Bogu, in da nas je določil za varuhe, da ju bomo spoštovali, zaščitili in zanju skrbeli. Božje zapovedi, ki urejajo moči ustvarjanja življenja in večnih družin, nas vodijo pri tem svetem skrbništvu, ki je tako ključno v Božjem načrtu.

Moji bratje in sestre, zavedati se moramo, da je Gospodu vse duhovno – tudi najbolj posvetni vidiki našega življenja. Pričujem, da so tistim, ki ljubijo in skrbijo za zemljo in soljudi, moške in ženske, obljubljeni veliki duhovni blagoslovi. Če boste ostali zvesti temu svetemu skrbništvu in boste spoštovali svoje večne zaveze, boste bolje spoznali Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa ter boste v življenju obilneje čutili njuno ljubezen in vpliv. Vse to vas bo pripravilo, da boste v prihodnjem življenju bivali z njima in prejeli dodatno moč stvarjenja.¹⁴

Ob koncu našega obstoja smrtnika nas bo Gospod prosil, naj poročamo o svojem svetem skrbništvu, tudi kako smo skrbeli za njegovo stvarstvo. Molim, da bi takrat slišali njegove ljubeče besede, ki jih bo zašepetal našemu srcu: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«¹⁵ V imenu Jezusa Kristusa, amen.