Ali ste še vedno voljni?

Ko sem se neko nedeljo po večtedenskih zadolžitvah na kolskih konferencah pripravljal, da bom vzel zakrament, se mi je porodila zanimiva in močna misel.

Ko je duhovnik začel blagoslavljati kruh, so mi besede, ki sem jih že tolikokrat slišal, segle globoko v misli in srce. »[I]n ti pričevali, o Bog, Večni Oče, da so voljni prevzeti ime tvojega Sina in se ga vselej spominjati in izpolnjevati njegove zapovedi, ki jim jih je dal, da bo njegov Duh lahko vselej z njimi.«¹ Kolikokrat smo Bogu pričevali, da smo voljni?

Ko sem razmišljal o pomenu teh svetih besed, je beseda voljni name naredila vtis kot še nikoli prej. Val prijetnih in svetih izkušenj mi je preplavil misli in srce z ljubeznijo in hvaležnostjo za Odrešenikovo odkupno žrtvovanje in njegovo ključno vlogo v Očetovem načrtu odkupitve za mojo družino in zame. Potem sem zaslišal in občutil prodorne besede molitve za vodo: »[D]a ti bodo lahko pričevali, /…/ da se ga vselej spominjajo.«² V tistem trenutku sem jasno razumel, da mora biti moje spolnjevanje zavez več kot le dobronamerno.

To, da vzamemo zakrament, ni pasivni verski obred, ki bi nakazoval zgolj na našo privolitev. Močno nas opominja na dejanskost Odrešenikove neskončne odkupne daritve in na potrebo, da se ga vselej spominjamo in spolnjujemo njegove zapovedi. Voljna osredotočenost na Odrešenika je tako bistvena, da je osrednje sporočilo dveh največkrat navajanih svetospisnih odlomkov v Cerkvi: zakramentnih molitev. Razumevanje resnice tega, kar nebeški Oče tako voljno ponuja vsakemu od nas po svojem Edinorojenem Sinu, bi moralo v nas spodbuditi največja prizadevanja, da bi bili v zameno vselej voljni.

Ali je naš duhovni temelj trdo zgrajen na Jezusu Kristusu?

Če je naš duhovni temelj plitek ali površinski, smo morda nagnjeni k temu, da svojo voljnost utemeljimo na analizi družbenih stroškov in koristi ali indeksu osebne neprikladnosti. In če bomo sprejeli mnenje, da ima Cerkev pretežno zastarela ali politično nekorektna družbena pravila, nestvarne osebne omejitve in časovne obveze, potem bodo naši zaključki o voljnosti pomanjkljivi. Ne moremo pričakovati, da bo načelo voljnosti pri influencerjih družbenih medijev ali navdušencih nad TikTokom naletelo na pozitiven odziv. Nauki ljudi redko sovpadajo z božansko resnico.

Cerkev je zbirališče za nepopolne posameznike, ki imajo radi Boga in ki so voljni slediti Gospodu Jezusu Kristusu. Ta voljnost je zakoreninjena v dejanskosti, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga. To božansko resnico lahko poznamo le z močjo Svetega Duha. Zato je naša voljnost neposredno sorazmerna s količino časa, ki ga namenimo temu, da smo na svetih krajih, kjer je prisoten vpliv Svetega Duha.

Dobro bi bilo, če bi več časa preživeli v globokem pogovoru in se o svojih skrbeh pogovarjali z ljubečim Očetom v nebesih in manj časa za pridobivanje mnenj drugih glasov. Prav tako se lahko odločimo, da bomo svoje dnevne vire novic zamenjali s Kristusovimi besedami v svetih spisih in preroškimi besedami njegovih živih prerokov.

Pomembnost, ki jo pripisujemo čaščenju sobotnega dne, plačevanju poštene desetine, veljavni tempeljski dovolilnici, odhodu v tempelj in spoštovanju svetih tempeljskih zavez, vse to je močan pokazatelj naše voljnosti in dokaz naše predanosti. Ali smo v to, da si okrepimo vero v Kristusa, pripravljeni vložiti več kot le površen napor?

Nebeški Oče nas ljubi s popolno ljubeznijo, a ta ljubezen prinaša velika pričakovanja. Pričakuje, da Odrešenika voljno postavimo v samo središče svojega življenja. Odrešenik je naš popoln vzor, ker se je v vsem voljno podredil Očetu. On je »pot, resnica in življenje«.³ Voljno je plačal odkupnino za naše grehe. Voljno nam lajša bremena, pomirja strahove, daje moč in nam takrat, ko smo v stiski ali žalostni, v srce prinaša mir in razumevanje.

Pa vendar je vera v Jezusa Kristusa odločitev. »Četudi ne more[mo] več, kakor da želi[mo] verjeti«,⁴ je rekel Bog, imamo izhodiščno točko, da začnemo oziroma da ponastavimo svoje potovanje vere. Če so njegove besede posejane v naša srce kakor seme in če zanje dobro skrbimo, bodo pognale korenine in naša vera bo prerasla v zagotovilo in postala načelo dejanja in moči. Mormonova knjiga je naš najmočnejši vir za rast in obnovo vere. Voljnost je katalizator vere.

Zemeljsko življenje po božanskem načrtu ni lahko in je včasih lahko neznosno. Vendar »[s]mo, da bi se radostili«.⁵ Osredotočenost na Odrešenika in naše zaveze prinaša trajno radost! Namen zemeljskega življenja je, da dokažemo, da smo voljni. »Velika življenjska naloga [in cena poti Božjega učenca] je, da spoznamo Gospodovo voljo in jo potem uresničujemo.«⁶ Pot pravega Božjega učenca vodi do popolne radosti. Ali smo za to pripravljeni plačati ceno?

Pot zavez ni preprost seznam opravil; je postopek duhovne rasti in poglabljanja zavezanosti Gospodu Jezusu Kristusu. Osrednji namen vsake zapovedi, načela, zaveze in uredbe je, da poglabljamo vero in zaupanje v Kristusa. Odločenost, da se v življenju osredotočamo na Kristusa, mora biti torej dosledna – ne pogojna, situacijska ali površinska. Ne moremo si privoščiti, da bi si vzeli dopust ali nekaj oddiha samo zase od naše voljnosti, da »smo Božje priče vselej, v vsem in povsod«.⁷ Pot učenca ni poceni, zato ker je družabništvo Svetega Duha dragoceno.

Zagotovo je Gospod mislil na naš dan, ko je učil priliko o desetih devicah. O petih, ki so bile modre, je rekel: »Te so si Svetega Duha izvolile za vodiča in niso bile prevarane,«⁸ medtem ko so svetilke nespametnih zaradi pomanjkanja olja »ugašale«.⁹ Morda te nekoč zveste članice Cerkve najbolj opisujejo Nefijeve besede: »In druge bo pomiril in jih zazibal v meseno varnost, da bodo rekli: Vse je dobro v Sionu.«¹⁰

Mesena varnost je prizadevanje in zaupanje v posvetne strani namesto v Kristusa – drugače rečeno, gledanje skozi posvetna očala namesto skozi duhovne oči. Sveti Duh nam omogoča, da vidimo stvari, »kakor v resnici so in … kakor v resnici bodo«.¹¹ Le »z močjo Svetega Duha [lahko] poznamo resnico o vsem«¹² in ne bomo prevarani. Kristusa postavljamo v središče svojega življenja in se zaobljubimo, da smo voljni spolnjevati njegove zapovedi, ne zato ker smo slepi, ampak zato, ker vidimo.¹³

Kaj pa nespametne device? Zakaj niso bile voljne nositi posode z duhovnim oljem? Ali so samo odlašale? Morda so bile preveč ležerne, ker je bilo neprikladno ali ker se je zdelo nepotrebno? Ne glede na razlog so bile glede Kristusove ključne vloge prevarane. To je Satanova temeljna prevara in razlog, zakaj so njihove svetilke pričevanja zaradi pomanjkanja duhovnega olja sčasoma ugasnile. Ta prilika je prispodoba za naš čas. Številni Odrešenika in njegove zaveze zapustijo, še preden zapustijo njegovo Cerkev.

Živimo v času brez primere, ki so ga davno tega napovedali starodavni preroki, v dneh, ko Satan besni »v srcih človeških otrok in jih podžiga k jezi zoper to, kar je dobro«.¹⁴ Veliko preveč jih živi v virtualnem svetu, polnem zabave in sporočil, sovražnih do božanske istovetnosti in verovanja v Kristusa.

Najmočnejši duhovni vpliv v življenju otroka je pravičen zgled ljubečih staršev in starih staršev, ki zvesto spolnjujejo svete zaveze. Ozaveščeni starši učijo svoje otroke vero v Gospoda Jezusa Kristusa, zato da bodo tudi oni »lahko vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov«.¹⁵ Ležerno in nedosledno spolnjevanje zavez vodi v duhovno ležernost. Največjo duhovno škodo pogosto utrpijo naši otroci in vnuki. Starši in stari starši, ali smo še vedno voljni?

Predsednik Russell M. Nelson je posvaril: »V prihodnjih dneh duhovno ne bo mogoče preživeti brez stalnega vpliva Svetega Duha, ki nas vodi, usmerja in tolaži.«¹⁶ To nas jasno in nezmotljivo svari, naj si prižgemo svetilke in povečamo zaloge duhovnega olja. Ali smo še vedno voljni slediti živim prerokom? Kakšen je delež duhovnega olja v vaši svetilki? Katere spremembe v vašem zasebnem življenju bi vam omogočile, da bi pogosteje imeli vpliv Svetega Duha?

Kakor v Jezusovem času bodo tudi danes ljudje, ki bodo obrnili hrbet, ker niso voljni sprejeti cene Kristusovega učenca. Ker na Odrešenikovo Cerkev in tiste, ki Odrešeniku sledijo, vse pogosteje letijo ostre in sovražne kritike, bo naša pot učenca terjala več voljnosti, da si uravnamo in utrdimo duhovno hrbtenico in jim ne prisluhnemo.¹⁷

Če je naš duhovni temelj trdno zgrajen na Jezusu Kristusu, ne bomo padli in se nam ni treba bati.

»Glejte, Gospod zahteva srce in voljan um; in voljni in poslušni bodo v teh poslednjih dneh jedli dobrote dežele Sion.«¹⁸

Da bi bili vselej voljni. V svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.