Srčna zavzetost
Morali bi biti Jezusovi privrženci, ki so na svoji poti učenca radostni in srčno zavzeti.
Včasih pomaga, če vemo, kaj pričakovati.
Jezus je proti koncu svojega delovanja apostolom rekel, da bodo napočili težki časi. Rekel pa je tudi: »Glejte, da se ne vznemirite!«1 Da, odšel je, toda ni jih pustil samih.2 Poslal je svojega Duha, da bi se lažje spominjali, ostali neomajni in našli mir. Odrešenik izpolnjuje svojo obljubo, da bo z nami, svojimi učenci, vendar se moramo nenehno obračati k njemu po pomoč, da bi prepoznali njegovo navzočnost in uživali v njej.
Kristusovi učenci so vselej doživljali težke trenutke.
Draga prijateljica mi je poslala star članek z dne 9. julija 1857 iz časopisa Nebraska Advertiser, ki je izhajal v srednjezahodnem delu ZDA. V njem je pisalo: »Danes zgodaj zjutraj je skupina mormonov šla tu mimo na poti v Salt Lake. Ženske (resda ne preveč krhke) so kot živali vlekle cize, neka [ženska] je padla v to črno blato, kar je nekoliko zaustavilo kolono, majhni otroci so pešačili poleg v [čudnih] nenavadnih oblačilih, na pogled prav tako odločni kot njihove matere.«3
Veliko sem razmišljala o tej ženski, prekriti z blatom. Zakaj je cizo vlekla sama? Ali je bila mati samohranilka? Kaj ji je vlivalo notranjo moč, odločnost, vztrajnost, da je zmogla tako mukotrpno potovanje skozi blato, ko je s cizo vlekla vse svoje imetje proti neznanemu domu sredi puščave – občasno ob zasmehovanju opazovalcev?4
Predsednik Joseph F. Smith je govoril o notranji moči teh pionirk, rekoč: »Ali bi katero od teh žensk lahko odvrnili od njenih prepričanj o Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni? Ali bi jim lahko očrnili misli glede poslanstva preroka Josepha Smitha? Ali bi jih lahko zaslepili glede božanskega poslanstva Jezusa Kristusa, Božjega Sina? Ne, za nič na svetu tega ne bi mogli narediti. Zakaj? Ker so vedele. Bog jim je to razodel, razumele so in nobena moč na zemlji jih ni mogla odvrniti od tega, kar so vedele, da je res.«5
Bratje in sestre, naš notranji klic v današnjih dneh je, da smo takšni moški in ženske – učenci, ki globoko kopljejo, da bi našli moč in še naprej vlekli, ko so poklicani na pot skozi divjino, učenci s prepričanji, ki nam jih je razodel Bog, Jezusovi privrženci, ki so radostni in srčno zavzeti na svoji poti učenca. Kot učenci Jezusa Kristusa verjamemo v tri pomembne resnice in jih lahko vse bolj živimo.
Prvič, zavez se lahko držimo, tudi ko ni enostavno
Ko so na preizkušnji vera, družina in prihodnost – ko se sprašujete, zakaj je življenje tako težko, ko pa se po najboljših močeh trudite, da bi živeli evangelij – se spomnite, da nam je Gospod povedal, naj pričakujemo težave. Težave so del načrta in ne pomenijo, da ste zapuščeni; so del tega, kar pomeni, da smo Gospodovi.6 Navsezadnje je bil »mož potrtosti /…/ in pozna gorje«.7
Spoznavam, da nebeškega Očeta bolj zanima moja rast učenke Jezusa Kristusa kot moje lagodje. Morda si ne želim vedno, da bi bilo tako – vendar je!
Lagodno življenje ne prinaša moči. Moč, ki jo potrebujemo, da se zoperstavimo dandanašnji vročici, je Gospodova moč, njegova moč pa priteka iz naših zavez z njim.8 Ko se naslonimo na vero, kadar se soočamo s čelnim vetrom – ko se vsak dan iskreno trudimo, da bi delali, kar smo se z Odrešenikom zavezali, da bomo delali, celo in zlasti takrat, kadar smo utrujeni, zaskrbljeni in se spopadamo s težkimi vprašanji in zadevami – pomeni, da postopoma prejemamo Odrešenikovo luč, ljubezen, Duha in mir.
Smisel hoje po poti zavez je, da se približamo Odrešeniku. On je razlog in ne naš popolni napredek. Ne gre za tekmo in svojega potovanja ne smemo primerjati s potovanji drugih. Ob nas je tudi, ko pademo.
Drugič, lahko ravnamo v veri
Kot učenci Jezusa Kristusa razumemo, da vera vanj narekuje dejanja – zlasti v težkih časih.9
Pred veliko leti so se moji starši odločili, da bodo po hiši položili nove talne obloge. Na večer pred prihodom nove talne obloge je mama prosila moja brata, da premakneta pohištvo in iztrgata talno oblogo v spalnici, da bosta lahko položila novo. Moja takrat sedemletna sestra Emily je že spala. Medtem ko je spala, sta torej tiho premaknila vse pohištvo razen postelje iz njene sobe, ter nato iztrgala talno oblogo. No, kot to včasih počnejo starejši bratje, sta se odločila za potegavščino. Iz omare in s sten sta odstranila njene preostale stvari in tako je soba ostala prazna. Nato sta napisala sporočilce in ga zataknila na steno: »Draga Emily, preselili smo se. Čez nekaj dni ti bomo pisali, kje smo. Pozdravček, tvoja družina.«
Naslednje jutro, ko Emily ni prišla na zajtrk, sta jo šla brata iskat – našla sta jo vso žalostno in samo za zaprtimi vrati. Emily je kasneje opisala misli ob tej izkušnji: »Bila sem strta. A kaj bi se zgodilo, če bi le odprla vrata? Kaj bi slišala? Kakšne vonjave bi zaznala? Zavedla bi se, da nisem sama. Zavedla bi se, da sem zares ljubljena. Niti približno me ni prešinilo, da bi kaj ukrenila glede situacije. Preprosto sem obupala, ostala sem v svoji sobi in jokala. A ko bi preprosto samo odprla vrata!«10
Moja sestra je sklepala na podlagi tega, kar je videla, a to ni odražalo dejanskega stanja. Mar ni zanimivo, da tudi nas, kakor Emily, lahko žalost ali prizadetost ali malodušje ali skrb ali osamljenost ali jeza ali razočaranje tako obremenijo, da niti ne pomislimo, da bi preprosto nekaj ukrenili, da bi odprli vrata, da bi ukrepali z vero v Jezusa Kristusa?
Sveti spisi so polni primerov moških in žensk, Kristusovih učencev, ki so ob soočanju z nemogočim preprosto nekaj ukrenili – dvignili so se z vero in se odpravili.11
Kristus je gobavcem, ki so želeli ozdraveti, rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom! In med potjo so bili očiščeni.«12
Šli so se pokazat duhovnikom, kot da bi bili že ozdravljeni, in med tem so bili ozdravljeni.
Prav tako želim reči, da če se vam zdi misel, da bi med bolečino ukrepali, nemogoča, prosim, ukrepajte tako, da prosite za pomoč – prijatelja, družinskega člana, cerkvenega voditelja, strokovnjaka. To je lahko prvi korak do upanja.
Tretjič, v svoji predanosti smo lahko srčno zavzeti in radostni13
Ko napočijo težki trenutki, se skušam spomniti, da sem se že pred prihodom na zemljo odločila, da bom sledila Kristusu, ter da so moji izzivi z vero, zdravjem in vztrajnostjo del razloga, da sem tukaj. In zagotovo ne bi niti pomislila, da moja današnja preizkušnja postavlja pod vprašaj Božjo ljubezen do mene, ali dovolila, da mi to poraja dvom v mojo vero. Preizkušnje ne pomenijo, da je načrt spodletel; so del načrta, ki naj bi mi pomagal pri iskanju Boga. Kadar potrpežljivo vztrajam, postajam bolj kakor Gospod; in upam, da kadar sem v agoniji, še iskreneje molim – kot Gospod.14
Jezus Kristus je bil popoln zgled, kako ljubiti Očeta z vsem srcem – kako spolnjevati njegovo voljo ne glede na ceno.15 Želim posnemati njegov zgled in početi enako.
V navdih mi je srčno zavzeta, z vso dušo predana pot Kristusove učenke – vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Dala je vse, kar je imela.16
Jezus Kristus je prepoznal njen velikodušni dar vsega, kar je imela, medtem ko so drugi videli le, kako malo je to bilo. To velja tudi za vsakega od nas. V naših primanjkljajih ne vidi neuspeha, temveč priložnost, da udejanjamo vero in rastemo.
Zaključek
Součenci Jezusa Kristusa, z vsem srcem sem se odločila, da bom stala ob Gospodu. Odločila sem se, da bom stala ob njegovih izvoljenih služabnikih – predsedniku Russellu M. Nelsonu in njegovih soapostolih – saj govorijo za Gospoda in so skrbniki uredb in zavez, ki me vežejo z Odrešenikom.
Ko se bom opotekla, bom vedno znova vstala in se zanašala na milost in krepilno moč Jezusa Kristusa. Ostala bom v zavezi z njim in svoja vprašanja reševala s proučevanjem Božje besede, z vero in z zaupanjem v vodstvo Svetega Duha. Vsak dan se bom trudila za njegovega Duha, tako da bom delala majhne in preproste stvari.
To je moja pot Kristusove učenke.
In do dne, ko se bodo zacelile vsakdanje rane umrljivosti, bom čakala na Gospoda in mu zaupala – njegovemu urniku, njegovi modrosti, njegovemu načrtu.17
Z roko v roki z vami mu želim za večno stati ob strani. S srčno zavzetostjo. Vedoč, da kadar ljubimo Jezusa Kristusa z vsem srcem, nam v zameno daje vse.18 V imenu Jezusa Kristusa, amen.