Vzorci poti Kristusovega učenca

Najina dva otroka in trije vnuki v Severni Ameriki in približno polovica sveta so danes zjutraj videli svetlobo sonca, ki se je v veličastju dvignilo na vzhodu. Drugi trije otroci in sedem vnukov v Afriki in druga polovica sveta so videli, kako se je nadnje počasi prikradla tema, ko se je sonce na zahodu potopilo za obzorje.

Ta brezčasna nespremenljivost nastopa dneva in noči nas vsak dan spomni na dejanskosti, ki vladajo v našem življenju in jih ne moremo spremeniti. Ko upoštevamo te večne dejanskosti in svoja dejanja uskladimo z njimi, izkusimo notranji mir in ubranost. Če tega ne storimo, čutimo negotovost in stvari ne gredo po naših pričakovanjih.

Dan in noč sta primer vzorcev, ki jih je dal Bog vsakemu, ki je kdaj živel na zemlji, o stvareh, kakršne so v resnici. To je absolutna resnica našega človeškega obstoja, o kateri se ne moremo pogajati po naših željah in se ji izogniti. Na to se spomnim vsakokrat, ko priletim iz Afrike na generalno konferenco in moram biološko uro v enem dnevu ponastaviti za deset ur nazaj.

Kadarkoli smo na to pozorni, opazimo, da nam je nebeški Oče dal zadosti dokazov o resnici, ki vodi naše življenje, da ga bomo spoznali in prejeli blagoslove miru in radosti.

Gospodov Duh nam po Josephu Smithu potrjuje: »In spet, v vsem vam bom dal vzorec, da ne boste prevarani, kajti Satan hodi po deželi in gre dalje zavajajoč narode.«¹

Antikrist Korihor je nasedel taki prevari in ni verjel v obstoj Boga in Kristusov prihod. Prerok Alma mu je pričeval: »Vse nakazuje, da Bog je; da, in sicer zemlja in vse, kar je na obličju te, da, in njeno gibanje, da, in tudi vsi planeti, ki se gibljejo v svojih ustaljenih poteh, pričujejo, da Najvišji Stvarnik je.«²

Ko je Korihor vztrajal, da mora dobiti znamenje, preden bi lahko verjel, je Alma povzročil, da je onemel. Korihor je zaradi stiske postal ponižen in je odkrito priznal, da ga je prevaral hudič.

Ni nam treba, da bi bili prevarani. Čudež inteligentnega življenja nam je nenehno pred očmi. Že kratek pogled na čudesa v nebesih, ki jih zagrinja nešteto zvezd in galaksij, in razmišljanje o tem dušo verujočega srca zgane, da oznani: »Moj Bog, kako velik si!«³

Da, Bog, naš nebeški Oče, živi in se nam ves čas razodeva na številne načine.

A da Boga priznavamo, verjamemo vanj in vztrajamo v njem, mora biti naše srce dovzetno za Duha resnice. Alma je učil, da je za vero potrebna ponižnost.⁴ Mormon je dodal, da je nemogoče, da bi nekdo, ki ni »krotak in ponižen v srcu«, veroval in upal in prejel Božjega Duha.⁵ Kralj Benjamin je oznanil, da je vsakdo, ki daje prednost posvetni slavi, »sovražnik Bogu«.⁶

Jezus Kristus je s tem, ko se je dal krstiti, da bi izpolnil vso pravičnost, četudi je bil pravičen in svet, pokazal, da je ponižnost pred Bogom temeljna lastnost njegovih učencev.⁷

Vsi novi učenci morajo z uredbo krsta pokazati ponižnost pred Bogom. Tako se bo »vse tiste, ki pred Bogom postanejo ponižni in se želijo krstiti in priti strtega srca in skesanega duha, /…/ s krstom sprejelo v njegovo cerkev«.⁸

Ponižnost učenčevo srce obrne h kesanju in poslušnosti. Božji Duh lahko resnico nato ponese v srce in bo sprejeta.⁹

Prav pomanjkanje ponižnosti je glavni razlog za izpolnitev prerokbe apostola Pavla v teh poslednjih dneh:

»Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti,

brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega.«¹⁰

Odrešenikovo vabilo, naj se učimo od njega, je vabilo, naj se odvrnemo od zapeljivosti posvetnosti in postanemo takšni, kot je on – krotki in ponižni v srcu, blagi. Nato lahko prevzamemo njegov jarem in ugotovimo, da je lahek – da pot učenca ni breme, temveč radost, kakor nas tako prepričljivo in vedno znova uči predsednik Nelson.

Učenje o Kristusu in njegovih poteh nas vodi, da ga spoznavamo in ljubimo.

Z zgledom nam je pokazal, da nam ponižna drža res omogoči, da spoznamo in vzljubimo Boga Očeta z vsem svojim bitjem, in da lahko ljubimo druge kot same sebe, brez zadržkov. Z delom na zemlji, pri katerem je na oltar položil svojo voljo in telo, je dal vzorec, kako naj uporabimo ti načeli, na katerih temelji evangelij. Obe načeli sta usmerjeni navzven in se nanašata na naš odnos do drugih in ne na iskanje lastnega zadovoljstva oziroma slave.

Čudežna ironija tega je, da kadar se po svojih najboljših močeh osredotočimo na ljubezen do Boga in drugih, odkrijemo svojo pravo božansko dragocenost Božjih sinov in hčera ter popoln mir in radost, ki jo ta izkušnja prinaša.

Z ljubeznijo in služenjem postanemo eno z Bogom in drug z drugim. Nato prejmemo po Svetem Duhu pričevanje o tej čisti ljubezni, o sadu, ki je po Lehijevih besedah »najslajši od vsega, kar [je] kdaj prej okusil«.¹¹

Krona, ki jo je prejel Kristus, ko je dal in storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi postavil vzorec o ljubezni do Očeta in ljubezni do nas, je bila, da je prejel vso moč, celo vse, kar ima Oče, torej povzdignjenje.¹²

Naša priložnost, da v duši gojimo trajno ljubezen do Boga in do naših bližnjih, se začne doma s svetimi navadami vsakodnevnega povezovanja z Očetom z osebno in družinsko molitvijo v imenu njegovega edinorojenega Sina, s skupnim učenjem o njiju med osebnim in družinskim proučevanjem svetih spisov, s skupnim spoštovanjem sabatnega dne in z veljavno tempeljsko dovolilnico vsakega posameznika, ki jo skupaj uporabimo čim pogosteje.

Ko vsak posamezno poglabljamo znanje in ljubezen do Očeta in Sina, poglabljamo hvaležnost in medsebojno ljubezen. Močno se poveča naša sposobnost, da ljubimo ljudi izven doma in jim služimo.

Kar počnemo doma, je pravi talilnik trajne, radostne poti Kristusovega učenca. Najdražji blagoslovi obnovljenega evangelija, ki sva jih z ženo Gladys deležna v najini družini, izvirajo iz tega, da smo se doma učili spoznavati in spoštovati Boga in da sva o Božji ljubezni učila svoje potomce.

Ljubezen do Boga in medsebojno služenje, ki ju gojimo doma, in služenje ljudem izven doma sčasoma prerastejo v dobrotljiv značaj.

To se sklada z vzorcem posvečenega služenja v Božjem kraljestvu, ki nam ga kažejo Gospodovi živi preroki in apostoli. Z njimi postanemo eno.

Nato se lahko, preko njih, h Gospodu oziramo »v vsaki misli«, tako da ne bomo dvomili, niti se ne bomo bali.¹³

Prav kot Gospodovi živi preroki in apostoli lahko gremo naprej, tako da nas »do obisti /…/ navdaja dobrotljivost do vseh ljudi in do domačih po veri, in /…/ [nam] krepost neprestano krepi misli; [in se naše] samozaupanje v Božji prisotnosti [krepi]; in nauk duhovništva [kaplja] v [našo] dušo kakor rosa z neba«.

Skupaj z Gospodovimi živimi preroki in apostoli se lahko tudi mi pridružimo krogu pravičnosti in vere, in nas lahko okrepi posvečeno služenje, pri katerem je »Sveti Duh /…/ [naš] stalni spremljevalec, [naše] žezlo nespremenljivo žezlo pravičnosti in resnice; in [naše] gospostvo večno gospostvo, in [k nam bo] pritekalo brez sredstev prisile na veke vekov«.¹⁴ Kajti to je obljuba Očetovega načrta. V imenu Jezusa Kristusa, amen.