Nauk o pripadnosti

Rad bi govoril o tem, kar imenujem nauk o pripadnosti Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Ta nauk ima tri dele: Prvič, vloga pripadnosti pri zbiranju Gospodovega ljudstva zaveze, drugič, pomembnost služenja in žrtvovanja pri pripadnosti, in tretjič, osrednje mesto Jezusa Kristusa pri pripadnosti.

V Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni so bili v njenih povojih večinoma beli severnoameriški in severnoevropski sveti z relativno peščico ameriških domorodcev, Afroameričanov in prebivalcev Pacifiških otokov. Zdaj do dvestote obletnice ustanovitve Cerkve manjka še osem let in v Severni Ameriki se je močno povečalo število in raznolikost njenih članov, še bolj pa v preostalem svetu.

Ko bo dolgo prerokovano zbiranje Gospodovega ljudstva zaveze v poslednjih dneh dobilo zagon, bodo Cerkev resnično sestavljali člani iz vsakega naroda, roda, jezika in ljudstva.¹ To ni preračunljiva ali vsiljena raznolikost, temveč spontano nastajajoči fenomen, ki ga je pričakovati ob spoznanju, da se evangelijska mreža zbira v vsakem narodu in v vsakem ljudstvu.

Kako blagoslovljeni smo, ker smo priča dnevu, ko se Sion ustanavlja sočasno na vsaki celini in v naših lastnih soseskah! Kakor je rekel prerok Joseph Smith, je Božje ljudstvo v vsaki dobi radostno in upajoč pričakovalo ta dan in »mi smo Izvoljeno ljudstvo, ki ga je Bog izbral, da bo po prineslo slavo poslednjih dni«.²

Ker nam je bil dan ta privilegij, v Kristusovi cerkvi poslednjih dni ne moremo dopuščati nobenega rasizma, plemenskih predsodkov ali drugih delitev. Gospod nam zapoveduje: »[B]odite eno in če niste eno, niste moji.«³ Bodimo marljivi, da bomo izkoreninili predsodke in diskriminacijo iz Cerkve, iz naših domov in predvsem iz naših src. Ko ljudje v Cerkvi postajajo vse bolj raznoliki, mora biti naša dobrodošlica vse bolj spontana in prisrčna. Drug drugega potrebujemo.⁴

Pavel v Prvem pismu Korinčanom izjavlja, da so vsi, ki se krstijo v Cerkvi, eno v Kristusovem telesu:

»Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus.

V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. /…/

/…/ [D]a v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi telesni deli enako skrbeli drug za drugega.

Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi.«⁵

Občutek pripadnosti je pomemben za naše telesno, duševno in duhovno blagostanje. Vendar je povsem možno, da včasih vsak od nas morda čuti, da ne sodi zraven. V trenutkih malodušja morda čutimo, da nikoli ne bomo izpolnili visokih Gospodovih meril ali pričakovanj drugih.⁶ Morda od drugih – ali celo od sebe – nehote pričakujemo kaj, kar niso Gospodova pričakovanja. Morda po tihem sporočamo, da je cena duše osnovana na določenih dosežkih ali poklicih, toda to niso merila, kakšen je naš položaj v Gospodovih očeh. »Gospod pa vidi v srce.«⁷ Mar mu je za naše žeje in hrepenenja in kaj postajamo.⁸

Sestra Jodi King je o svojih izkušnjah preteklih let zapisala:

»Nikdar nisem čutila, da ne pripadam Cerkvi, dokler se z možem Cameronom nisva začela boriti z neplodnostjo. Otroci in družine, ki so me navadno osrečevali, ko sem jih gledala v cerkvi, so mi zdaj začeli povzročati žalost in bolečino.

Brez otroka na rokah ali torbe s plenicami v roki sem se čutila prazno. /…/

/…/ Najtežja nedelja je bila prva v novem oddelku. Ker nisva imela otrok, so naju spraševali, ali sva mladoporočenca in kdaj načrtujeva družino. Precej dobro mi je že šlo, ko sem odgovarjala na ta vprašanja, ne da bi dovolila, da me prizadenejo – vedela sem, da me ne želijo prizadeti.

Vendar sem prav to nedeljo na ta vprašanja zlasti težko odgovarjala. Ravno sva izvedela, potem ko sva upala, da – spet – nisem zanosila.

Na zakramentni sestanek sem šla potrta in težko mi je bilo odgovarjati na tista tipična ‘spoznavna‘ vprašanja. /…/

A v srcu sem se zlomila šele na Nedeljski šoli. Lekcija – ki naj bi bila o božanski vlogi mater – se je kaj hitro sprevrgla v frustracijo. V srcu sem postala žalostna in po licih so mi tiho spolzele solze, ko sem poslušala ženske, ki so se pritoževale čez blagoslov, za katerega bi sama dala vse.

Stekla sem iz cerkve. Sprva nisem hotela nazaj. Nisem hotela spet izkusiti tistega občutka osamljenja. A tisti večer sva z možem po pogovoru vedela, da bova še naprej hodila v cerkev, ne le zato, ker naju je to prosil Gospod, ampak tudi zato, ker sva oba vedela, da radost, ki izhaja iz obnavljanja zavez in občutenja Duha v cerkvi, presega žalost, ki sem jo čutila tisti dan. /…/

V cerkvi so ovdoveli, ločeni in samski člani; tisti, katerih družinski člani so odpadli od evangelija; ljudje s kroničnimi boleznimi ali finančnimi težavami; člani, ki doživljajo istospolno privlačnost; člani, ki si prizadevajo, da bi premagali zasvojenosti ali dvome, nedavni spreobrnjenci; novi priseljenci; starši, katerih otroci so se odselili; in seznam se nadaljuje. /…/

Odrešenik nas kliče, naj pridemo k njemu – ne glede na naše okoliščine. V cerkev pridemo, da obnovimo zaveze, poglobimo vero, najdemo mir in da delamo, kar je v življenju on delal popolno – služimo tistim, ki čutijo, kakor da ne pripadajo.«⁹

Pavel je pojasnil, da so Cerkev in njegovi uradniki dani od Boga, zato »da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa,

dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti«.¹⁰

Žalostna ironija je, da nekdo, ki čuti, da ne izpolnjuje ideala v vseh pogledih življenja, zaključi, da ne pripada prav tisti organizaciji, ki jo je Bog zasnoval zato, da bi nam pomagal napredovati proti idealu.

Sodbo pustimo v rokah Gospoda in tistih, ki jih je pooblastil, in bodimo zadovoljni, da imamo druge radi in z njimi ravnamo najbolje, kar zmoremo. Prosimo ga, naj nam kaže pot, dan za dnem, da bomo na veliko Gospodov pojedino »pripelj[ali] /…/ uboge in pohabljene, slepe«, se pravi vse.¹¹

Druga plat nauka pripadnosti ima opraviti z našim lastnim doprinosom. Čeprav redko pomislimo na to, veliko našega občutka pripadnosti izhaja iz služenja in žrtev, ki jih naredimo za druge in za Gospoda. Pretirana osredotočenost na osebne potrebe ali lastno udobje ta občutek pripadnosti lahko zmede.

Prizadevamo si živeti po Odrešenikovem nauku:

»[K]dor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik strežnik. /…/

Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje za odkupnino za mnoge.«¹²

Pripadnost se ne zgodi tako, da nanjo čakamo, temveč ko priskočimo na pomoč.

Na žalost danes to, da se posvetiš višjemu cilju ali nekaj žrtvuješ za nekoga drugega, postaja protikulturno. Avtor Rod Dreher je v članku za Deseret Magazine lani pripovedoval o pogovoru z mlado materjo v Budimpešti:

»Sem na budimpeškem tramvaju s … prijateljico v njenih zgodnjih tridesetih letih – imenujmo jo Kristina – na poti na razgovor s starejšo kristjanko, ki je s svojim pokojnim možem prestala preganjanje komunistične države. Ko poskakujemo po mestnih ulicah, Kristina govori, kako težko je v njenih letih iskrena do prijateljev glede težav, s katerimi se sooča kot žena in mati majhnih otrok.

Kristinine težave so povsem običajne za mlado žensko, ki se uči, kako biti mati in žena – vendar je prevladujoča naravnanost njene generacije ta, da življenjske težave ogrožajo osebno blaginjo in se jih ne sme sprejeti. Ali se z možem včasih prepirata? Potem bi ga morala zapustiti, pravijo. Ali ji gredo njeni otroci na živce? Potem bi jih morala poslati v vrtec.

Kristino skrbi, da njeni prijatelji ne doumejo, da so preizkušnje, in celo trpljenje, običajni del življenja – in morda celo del dobrega življenja, če nas to trpljenje uči, kako naj bomo potrpežljivi, prijazni in ljubeči. /…/

»… Christian Smith, verski sociolog z Univerze Notre Dame, je v raziskavi z odraslimi [v starosti] od osemnajst do triindvajset let ugotovil, da jih večina verjame, da družba ni nič drugega kot zgolj ‘zbir neodvisnih posameznikov, ki so, da bi uživali življenje’.«¹³

Po tej filozofiji je vse, kar je za nekoga težko, ‘oblika zatiranja’.«¹⁴

Nasprotno so naši pionirski predniki razvili globok občutek pripadnosti, enotnosti in upanja v Kristusa, ko so se žrtvovali, da so služili misijone, gradili templje, pod prisilo zapustili udobne domove in začeli znova ter marsikako drugače za Sionov cilj žrtvovali sebe in svoja sredstva. Pripravljeni so bili celo žrtvovati svoja življenja, če bi bilo potrebno. In vsi smo koristniki njihove vzdržljivosti. Dandanes velja enako za številne, ki so nemara izgubili družino in prijatelje, ki so jim bile odvzete zaposlitvene priložnosti ali kako drugače trpijo zaradi diskriminacije ali nestrpnosti, kar je posledica tega, da so se krstili. A njihovo plačilo je močan občutek pripadnosti ljudstvu zaveze. Vsaka žrtev, ki jo damo za Gospodov cilj, dodatno okrepi naše mesto pri njem, ki je dal svoje življenje za odkupitev številnih.

Končni in najpomembnejši element nauka pripadnosti je osrednja vloga Jezusa Kristusa. Cerkvi se ne pridružimo zgolj zaradi prijateljev, čeprav je to pomembno. Pridružimo se ji zaradi odkupitve preko ljubezni in milosti Jezusa Kristusa. Pridružimo se ji, da odrešenjske in povzdignjenjske uredbe zagotovimo sebi in tistim, ki jih imamo radi, na obeh straneh tančice. Pridružimo se, da bi sodelovali pri velikem projektu ustanavljanja Siona pri pripravah na Gospodovo vrnitev.

Cerkev je skrbnica odrešenjskih in povzdignjenjskih uredb, ki nam jih Bog ponuja preko uredb svetega duhovništva.¹⁵ Prav s spolnjevanjem teh zavez prejmemo najvišji in najgloblji občutek pripadnosti. Predsednik Russell M. Nelson je nedavno napisal:

»Potem ko vi in jaz z Bogom sklenemo zavezo, naš odnos z njim postane veliko bolj poglobljen kot pred zavezo. Zdaj smo drug z drugim v zavezi. Bog si zato, ker smo z njim v zavezi, nikoli ne bo naveličal prizadevati, da bi nam pomagal, mi pa nikoli ne bomo izčrpali njegove milostne potrpežljivosti do nas. Vsak od nas ima posebno mesto v Božjem srcu. /…/

‘/…/ Jezus [je] tudi postal pôrok boljše zaveze.’« (Gl. Hebrejcem 7:22, 8:6.)¹⁶

Če si bomo to zapomnili, nas bodo visoka Gospodova pričakovanja, ki jih ima do nas, navdihovala, ne nam jemala pogum.

Ko si kot posamezniki in kot skupnost prizadevamo za »mer[o] doraslosti Kristusove polnosti«, lahko občutimo radost.¹⁷ Navzlic razočaranjem in preprekam na poti gre za veliko nalogo. Drug drugega dvignemo in spodbujamo pri tem, da hodimo po višji poti, vedoč, da smo ne glede na stiske in ne glede na zamude pri obljubljenih blagoslovih lahko »dobre volje; [kajti Kristus] je svet premagal«,¹⁸ mi pa smo z njim. Da smo eno z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, je pri pripadnosti nedvomno najvišje.¹⁹

Tako pri nauku o pripadnosti pridemo do tega, da vsak od nas lahko pritrdi: Jezus Kristus je zame umrl; menil je, da sem vreden njegove krvi. Ljubi me in v mojem življenju lahko vse spremeni. Če se bom pokesal, me bo njegova milost spremenila. Z njim sem eno v evangelijski zavezi; pripadam njegovi Cerkvi in kraljestvu; in pripadam njegovemu cilju, da bo odrešitev prinesel vsem Božjim otrokom.

Pričujem, da pripadate, v imenu Jezusa Kristusa, amen.