Večno načelo ljubezni

Večno načelo ljubezni se kaže z življenjem po dveh velikih zapovedih: Ljubi Boga iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.¹

Spominjam se svoje prve zime tukaj v Utahu – vsepovsod je bil sneg. Prihajam iz Sonorske puščave in prve dni sem v snegu užival, po nekaj dneh pa sem spoznal, da moram prej vstati, da ga odstranim z dovoza.

Nekega jutra sredi snežnega viharja sem se potil pri kidanju snega in čez cesto zagledal soseda, ki je odprl svojo garažo. Ker je starejši od mene, sem pomislil, da mu lahko pomagam, če bom hitro končal. Zato sem ga glasno vprašal: »Brat, ali potrebuješ pomoč?«

Nasmehnil se je in rekel: »Hvala, starešina Montoya.« Potem je iz garaže povlekel snežni puhalnik, vključil motor in v nekaj minutah odstranil ves sneg izpred svoje hiše. Potem je prišel čez cesto s svojim strojem in me vprašal: »Starešina, ali potrebuješ pomoč?«

Z nasmehom sem rekel: »Da, prosim.«

Drug drugemu sva pripravljena pomagati, ker se imava rada, in bratove potrebe postanejo moje potrebe in moje postanejo njegove. Ne glede na to, kateri jezik govori oziroma iz katere države prihaja, se imava rada, ker sva brata, otroka istega Očeta.

Predsednik Russell M. Nelson je potem, ko je bilo objavljeno skrbno služenje, rekel: »Vpeljali bomo nov, svetejši pristop glede tega, kako bomo bdeli nad drugimi in zanje skrbeli.«² Zame svetejši pomeni bolj oseben, globlji pristop, ki je bolj podoben Odrešenikovemu: »[M]ed seboj ime[jte] ljubezen,«³ vsak za vsakega.

Ni dovolj, da se izogibamo temu, da bi bili drugim kamen spotike; ni dovolj, da na cesti opazimo človeka v stiski in gremo mimo. Izkoristimo vsako priložnost, da pomagamo bližnjemu, četudi je to prvič in edinkrat, ko ga srečamo v tem življenju.

Zakaj je ljubezen do Boga prva velika zapoved?

Mislim, da zaradi tega, kaj nam Bog pomeni. Smo njegovi otroci, nadzira našo blaginjo, od njega smo odvisni in njegova ljubezen nas varuje. Njegov načrt vključuje svobodno voljo; zato bomo verjetno naredili nekaj napak.

Dopušča, da imamo preizkušnje in skušnjave. A bodisi delamo napake oziroma podležemo skušnjavi, načrt priskrbi Odrešenika, da smo lahko odkupljeni in se vrnemo v Božjo navzočnost.

Nasprotovanje v našem življenju lahko povzroči dvom o izpolnitvi obljube, ki nam je bila dana. Prosim, zaupajte v našega Očeta. Vedno izpolni svoje obljube in lahko se naučimo, kar nas želi naučiti.

Tudi kadar delamo, kar je prav, se okoliščine v naših življenjih lahko spremenijo iz dobrih v slabe, iz sreče v žalost. Bog odgovarja na naše molitve glede na svojo neskončno milost in ljubezen in ob svojem času.

• Potok v katerem je Elija pil vodo, je usahnil.⁴

• Nefijev lok iz žlahtnega jekla se je zlomil.⁵

• Do fanta so bili pristranski in so ga izključili iz šole.

• Dolgo pričakovani otrok je umrl nekaj dni po rojstvu.

Okoliščine se spreminjajo.

Kadar se okoliščine spremenijo iz dobrih in pozitivnih v slabe in negativne, smo še vedno lahko srečni, ker sreča ni odvisna od okoliščin, temveč od našega odnosa do teh okoliščin. Predsednik Nelson je o tem dejal: »Radost, ki jo občutimo, ima le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo.«⁶

Lahko se usedemo in čakamo, da se bodo okoliščine same spremenile, ali pa si prizadevamo in ustvarimo nove okoliščine.

• Elija je šel v Sarepto, kjer mu je vdova dala hrano in pijačo.⁷

• Nefi je naredil lesen lok in lovil živali za hrano.⁸

• Fant je sedel, poslušal in si delal zapiske ob oknu, danes pa je osnovnošolski učitelj.

• Par je razvil veliko vero v Odrešenika Jezusa Kristusa in zaupanje v načrt odrešitve. Njuna ljubezen do dolgo pričakovanega otroka, ki je nenadoma umrl, je večja kot njuna bridkost.

Kadar slišim vprašanji: »Nebeški Oče, si res tam nekje? Ali uslišiš res otrok molitve vse?«⁹ rad odgovorim: »On je vedno bil, je in vedno bo tukaj za vas in zame. Sem njegov sin, on je moj Oče in učim se, da bom dober oče, kakršen je on.«

Z ženo vedno skušava biti v oporo najinim otrokom v vsakem trenutku, pod vsakim pogojem in z vsemi sredstvi. Vsak otrok je edinstven; za Boga so veliko vredni in ne glede na izzive, grehe in slabosti, ki jih imajo, jih Bog ljubi in prav tako midva.

Ko so me poklicali za generalnega voditelja, so se na zadnji dan, preden sva odpotovala v Salt Lake, vsi moji otroci in njihove družine zbrali v najinem domu na družinskem večeru, kjer sva jim izrazila svojo ljubezen in hvaležnost. Po lekciji sem vsakemu od svojih otrok dal duhovniški blagoslov. Vsi smo bili v solzah. Po blagoslovih je moj najstarejši sin v imenu vseh z besedami izrazil hvaležnost za veliko ljubezen, ki sva jim jo dala od dneva, ko so se rodili, do tedaj.

Blagoslavljajte svoje otroke bodisi so stari 5 ali 50 let. Bodite z njimi, stojte jim ob strani. Čeprav je skrb za otroke odgovornost po božanskem načrtu, ne smemo pozabiti preživljati radostnih trenutkov z njimi.

Ljubezen nebeškega Očeta do vsakega njegovih otrok je resnična. Oče je v oporo vsem. Ne vem kako, a je. S svojim Prvorojenim sta eno pri opravljanju dela in slavi Očeta, da uresničita »človekovo nesmrtnost in večno življenje«.¹⁰ Poslala sta nam Svetega Duha, da nas vodi, da nas opozarja in da nas tolaži, če je potrebno.

Svojemu ljubljenemu Sinu je naročil, naj ustvari to prelepo zemljo. Adama in Evo je poučil in jima dal svobodno voljo. Leta in leta pošilja glasnike, da lahko prejmemo njegovo ljubezen in njegove zapovedi.

Bil je v svetem gaju v odgovor na Josephovo iskreno vprašanje in ga poklical po imenu. Rekel je: »To je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!«¹¹

Verjamem, da je najvišji odraz Božje ljubezni do nas to, kar se je zgodilo v Getsemaniju, kjer je Sin živega Boga molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«¹²

Opazil sem, da delček tega, kar lahko razumem o odkupni daritvi Jezusa Kristusa, poveča mojo ljubezen do Očeta in njegovega Sina, zmanjša mojo željo, da bi grešil in da bi bil neposlušen, in poveča mojo željo, da bi bil boljši in bi delal bolje.

Jezus je šel v Getsemani brez strahu in dvoma, z zaupanjem v Očeta, vedoč, da mora sam mastiti v čebru. Vzdržal je vse bolečine in vse ponižanje. Obtožili so ga, mu sodili in ga križali. Jezus se je v svojih bolečinah in med trpljenjem na križu osredotočil na potrebe svoje matere in svojega ljubega učenca. Daroval je svoje življenje.

Tretji dan je vstal od mrtvih. Grob je prazen; stoji na Očetovi desnici. Upata, da se bomo odločili, da bomo spolnjevali svoje zaveze in se vrnili v njuno navzočnost. To drugo stanje ni naše poslednje; ne pripadamo temu zemeljskemu domu, temveč smo večna bitja, ki doživljajo začasne izkušnje.

Jezus je Kristus, Sin živega Boga. On živi in zato, ker živi, bodo vsi Božji otroci živeli večno. Zahvaljujoč njegovemu odkupnemu žrtvovanju, bomo lahko vsi živeli skupaj z njima. V imenu Jezusa Kristusa, amen.