Vzdignjen na križ
Vsak, ki želi slediti Jezusu Kristusu, mora včasih nositi breme in iti tja, kjer je žrtev potrebna in je trpljenje neizogibno.
Pred leti me je na podiplomski razpravi o ameriški verski zgodovini sošolec vprašal: »Zakaj sveti iz poslednjih dni niste sprejeli križa, ki ga drugo kristjani uporabljajo kot simbol svoje vere?«
Ker so takšna vprašanja o križu pogosto vprašanje o naši predanosti Kristusu, sem mu nemudoma povedal, da Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni odkupno žrtvovanje Jezusa Kristusa obravnava kot osrednje dejstvo, ključni temelj, glavni nauk in najvišji izraz božanske ljubezni v velikem Božjem načrtu za odrešitev Božjih otrok.1 Pojasnil sem, da je odrešujoča milost, ki je neločljivo povezana s tem dejanjem, bistvena in vsesplošno dana celotni človeški družini od Adama in Eve do konca sveta.2 Navedel sem preroka Josepha Smitha, ki je rekel: »Vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, je le dodatek« k odkupni daritvi Jezusa Kristusa.3
Potem sem mu prebral, kar je Nefi zapisal šeststo let pred Jezusovim rojstvom: »In /…/ angel /…/ [mi je] spregovoril /…/: Poglej! In pogledal sem in videl Božje Jagnje, /…/ [ki] je bil[o] vzdignjen[o] na križ in umorjen[o] za grehe sveta.«4
V svoji veliki vnemi, usmerjeni v »ljubezen, razdajanje in povabilo«, sem zdaj prestavil v višjo prestavo in nadaljeval z branjem! Nefijcem v Novem Svetu je vstali Kristus rekel: »[M]oj Oče me je poslal, da bom vzdignjen na križ; /…/ da bi /…/ lahko pritegnil vse ljudi k sebi, /…/ in zaradi tega sem bil vzdignjen.«5
Ravno sem nameraval navesti apostola Pavla, ko sem v prijateljevih očeh opazil, da je bil z mislimi nekje drugje. Hiter pogled na zapestno uro ga je očitno spomnil, da mora biti nekje drugje – kjerkoli – in odhitel je na svoj namišljeni sestanek. Tako se je končal najin pogovor.
Odločen sem, da to dopoldne, kakšnih petdeset let kasneje, to dokončno pojasnim – pa četudi bo prav vsak od vas začel pogledovati na svojo zapestno uro. Ko bom poskušal pojasniti, zakaj na splošno ne uporabljamo ikonografije križa, želim jasno izraziti naše globoko spoštovanje in veliko občudovanje za motive, polne vere, in predano življenje tistih, ki to uporabljajo.
Eden od razlogov, zakaj ne poudarjamo simbola križa, izhaja iz naših svetopisemskih korenin. Ker je bilo križanje eno najbolj mučnih oblik usmrtitve v rimskem cesarstvu, so se številni zgodnji Jezusovi privrženci odločili, da ne bodo poudarjali tega brutalnega orodja trpljenja. Pomen Kristusove smrti je zagotovo v središču njihove vere, toda kakšnih tristo let so svojo evangelijsko istovetnost običajno skušali izraziti drugače.6
V četrtem in petem stoletju je bil križ kot simbol vpeljan v splošno krščanstvo, vendar mi nismo »splošno krščanstvo«. Nismo ne katoliki ne protestanti, ravno nasprotno, smo obnovljena cerkev, obnovljena novozavezna Cerkev. Naše poreklo in polnomočje tako segata v čas pred koncili, veroizpovedmi in ikonografijo.7 V tem smislu je odsotnost simbola, ki je kasneje postal splošno uporaben, še en dokaz, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni obnova pravih krščanskih začetkov.
Še en razlog, zakaj ne uporabljamo križa, je naš poudarek na popolnem čudežu Kristusovega poslanstva – njegovem veličastnem vstajenju kakor tudi njegovem žrtvenem trpljenju in smrti. S poudarjanjem te povezave opozarjam na dve umetniški deli,8 ki Prvemu predsedstvu in zboru dvanajstih apostolov služita kot ozadje na njihovih svetih rednih tedenskih četrtkovih tempeljskih sestankih v Salt Lake Cityju. Ti upodobitvi nas nenehno opominjata na ceno, ki je bila plačana, in zmago, ki jo je dosegel Kristus, čigar služabniki smo.
Bolj javna predstavitev Kristusovega dvodelnega zmagoslavja je naša uporaba te majhne Thorvaldsenove podobe vstalega Kristusa, ki se je iz groba v slavi prikazal s še vedno vidnimi ranami križanja.9
In zadnje, spomnimo se, da je predsednik Gordon B. Hinckley nekoč učil: »Življenja naših ljudi morajo biti simbol naše [vere].«10 Ta razmišljanja – zlasti slednje – me pripeljejo do morda najpomembnejšega od vseh odlomkov v svetih spisih v zvezi s križem. To nima nič opraviti z obeski ali nakitom, z zvoniki ali kažipoti. Ima pa opraviti z integriteto, ki je trdna kot skala, in neomajno moralno hrbtenico, ki bi jo kristjani morali uporabiti pri poklicu, ki ga je Jezus dal vsakemu od svojih učencev. V vsaki deželi in dobi nam vsem govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«11
To govori o križih, ki jih prenašamo, in ne o križih, ki jih nosimo okrog vratu. Vsak, ki želi slediti Jezusu Kristusu, mora včasih nositi breme – svojega ali od nekoga drugega – in iti tja, kjer je žrtev potrebna in je trpljenje neizogibno. Pravi kristjan ne more slediti Učeniku le v tistih zadevah, s katerimi soglaša. Ne. Sledimo mu povsod, če je potrebno tudi na prizorišča, polna solz in težav, kjer smo včasih morda tako zelo sami.
Poznam ljudi, znotraj in zunaj Cerkve, ki ravno tako zvesto sledijo Kristusu. Poznam otroke z resnimi telesnimi okvarami in poznam starše, ki zanje skrbijo. Razumem, da vsi včasih delajo do popolne izčrpanosti, prosijo za moč, varnost in nekaj trenutkov radosti, ki ne pridejo nikakor drugače. Poznam veliko samskih odraslih, ki hrepenijo po ljubečem družabniku, po čudoviti zakonski zvezi in domu, polnem otrok, in si to zaslužijo. Nobena želja ne bi mogla biti bolj pravična, a leto za letom se takšna sreča še vedno ne uresniči. Poznam ljudi, ki se borijo z raznovrstnimi duševnimi boleznimi, ki prosijo za pomoč, ko molijo, hrepenijo in segajo po obljubljeni deželi čustvene stabilnosti. Poznam ljudi, ki živijo v vse večji revščini, a kljubujejo obupu, prosijo le za priložnost, da bi izboljšali življenje svojim ljubljenim in ljudem v stiski okrog sebe. Poznam številne, ki se borijo s težkimi vprašanji istovetnosti, spola in spolnosti. Jočem zanje in jočem z njimi, vedoč, kako pomembne bodo posledice njihovih odločitev.
Vse to so le nekatere od številnih napornih okoliščin, s katerimi se v življenju nemara soočamo, ki nas resno opominjajo, da ima pot učenca svojo ceno. Kralj David je Arávnu, ki mu je hotel podariti vole in les za odkupno daritev, rekel: »Nikakor, ampak to hočem kupiti od tebe za kupno ceno. Gospodu, svojemu Bogu, nočem darovati, /…/ [kar] me nič ne stan[e].«12 Tako pravimo tudi vsi mi.
Ko vzamemo svoj križ in mu sledimo, bi bilo zares tragično, če zaradi teže svojih izzivov ne bi postali bolj sočutni in bolj pozorni do bremen, ki jih nosijo drugi. Eden največjih paradoksov križanja je, da so bile Odrešenikove roke na široko razprte in potem tam pribite, kar nevede, a točno ponazarja, da vsak moški, ženska in otrok v vsej človeški družini ni le dobrodošel, ampak vabljen v njegov odrešilni, povzdigujoč objem.13
Kakor je mučnemu križanju sledilo veličastno vstajenje, tako se vsakovrstni blagoslovi izlijejo na tiste, ki so, kakor je rekel Jakob, prerok iz Mormonove knjige, voljni verjeti v Kristusa in gledati njegovo smrt in prenašati njegov križ. Včasih ti blagoslovi pridejo prej, včasih pa pridejo kasneje, toda čudovit zaključek naše osebne vie dolorose14 je obljuba samega Učenika, da pridejo in bodo prišli. Da bi bili deležni takšnih blagoslovov, mu sledimo – neomajno, da ne bomo nikoli omahovali niti bežali, da se ne bomo nikoli ustrašili naloge, ne, ko bodo naši križi morda težki, in ne, ko se bo morda na poti za trenutek zmračilo. Osebno se vam zahvaljujem za moč, zvestobo in ljubezen. Danes kot apostol pričujem o njem, ki je bil »vzdignjen«15, in o večnih blagoslovih, ki jih daje tistim, ki so »vzdignjeni« z njim, in sicer o Gospodu Jezusu Kristusu, amen.