Negujmo pričevanje in pričujmo

Odločilni trenutki v življenju so pogosti in nepričakovani, celo v mladosti. Dovolite mi, da vam zgodbo o srednješolskem dijaku Kevinu, ki so ga izbrali, da odpotuje v drugo zvezno državo na dogodek dijaškega sveta, povem z njegovimi besedami.

»Prišel sem na vrsto in na videz zelo uradna uslužbenka za prijave me je vprašala po imenu. Pogledala je na svoj seznam in rekla. ‘Ti si torej fant iz Utaha.’

‘Želite reči, da sem edini?’ sem vprašal.

‘Da, edini.’ Podala mi je tablico z imenom, na kateri je pod mojim imenom pisalo »Utah«. Ko sem si jo pripel, sem dobil občutek, da sem zaznamovan.

Skupaj s še petimi dijaki s podobnimi tablicami z imeni sem se gnetel v hotelskem dvigalu. ‘Hej, prihajaš iz Utaha. Si mormon?’ je vprašal eden od dijakov.

Ob vseh teh dijaških voditeljih iz cele države sem dobil občutek, da nisem na pravem mestu. ‘Da,’ sem obotavljaje priznal.

‘Vi ste tisti, ki verjamete v Josepha Smitha, ki je rekel, da je videl angele. Saj v resnici ne verjamete tega, kajne?’

Nisem vedel, kaj naj rečem. Vsi dijaki v dvigalu so strmeli vame. Šele prispel sem, pa so že vsi mislili, da sem drugačen. Malo sem se branil, nato pa rekel: ‘Vem, da je bil Joseph Smith Božji prerok.’

‘Le od kod se je pojavilo to?’ sem se spraševal. Nisem vedel, da je v meni. A čutil sem, da so besede resnične.

‘Ja, slišal sem, da ste vsi samo verski fanatiki,’ je rekel.

Ob tem je zavladal neprijeten premor in vrata dvigala so se odprla. Ko smo zbrali prtljago, je odšel po hodniku in se smejal.

Nato me je glas za mano vprašal: ‘Hej, mar nimajo mormoni nekakšno drugačno Sveto pismo?’

O, ne! Ne že spet. Obrnil sem se in zagledal Christopherja, drugega dijaka, ki je bil z menoj v dvigalu.

‘Imenuje se Mormonova knjiga,’ sem rekel in želel zaključiti temo. Pobral sem svoje torbe in se odpravil po hodniku.

‘Ali je to knjiga, ki jo je prevedel Joseph Smith?’ je vprašal.

‘Ja, je,’ sem odgovoril. Hodil sem dalje in upal, da se bom izognil zadregi.

‘No, a veš, kako bi jo lahko dobil?’

Nenadoma sem se spomnil verza, ki sem se ga naučil na seminarju. ‘Ne sramujem se evangelija Jezusa Kristusa.’¹ Ko mi je to prišlo na misel, me je bilo sram, ker sem čutil tako zadrego.

Ta verz mi do konca tedna ni šel iz glave. Odgovoril sem na toliko vprašanj o Cerkvi, kot sem mogel, in sklenil veliko prijateljstev.

Ugotovil sem, da sem ponosen na svojo veroizpoved.

Christopherju sem podaril Mormonovo knjigo. Pozneje mi je pisal in mi povedal, da je povabil misijonarje k sebi domov.

Naučil sem se, da mi ni treba biti nerodno pričevati.«²

Kevinov pogum, da pričuje, mi je v navdih. Zvesti člani Cerkve po vsem svetu ta pogum kažejo vsak dan. Ko bom predstavil svoje misli, vas vabim, da razmišljate o teh štirih vprašanjih:

1. Ali vem in razumem, kaj je pričevanje?

2. Ali znam pričevati?

3. Kaj me ovira pri pričevanju?

4. Kako naj ohranim pričevanje?

Vaše pričevanje je nadvse dragocena lastnina in pogosto ga spremljajo globoki duhovni občutki. Ti občutki se običajno pojavijo tiho in so opisani kot glas rahlega šepeta.³ Gre za vaše verovanje oziroma spoznanje o resnici, ki ga kot duhovni dokaz prejmete pod vplivom Svetega Duha. Ko pridobite ta dokaz, se spremenijo vaše besede in vaša dejanja. Ključni elementi vašega pričevanja, ki ga potrdi Sveti Duh, so med drugim:

• Bog je vaš nebeški Oče, vi ste njegov otrok. Ljubi vas.

• Jezus Kristus živi. Je Sin živega Boga in vaš Odrešenik in Odkupitelj.

• Joseph Smith je Božji prerok, ki je bil poklican, da obnovi Cerkev Jezusa Kristusa.

• Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je obnovljena Božja Cerkev na zemlji.

• Obnovljeno Cerkev Jezusa Kristusa vodi današnji živi prerok.

Kadar drugim predstavite svoje duhovne občutke, jim pričujete. Kot član Cerkve imate priložnosti, da z besedami pričujete na uradnih cerkvenih sestankih ali med manj uradnimi pogovori na štiri oči z družino, prijatelji in drugimi.

Pričujete tudi s pravičnim obnašanjem. Vaše pričevanje o Jezusu Kristusu ni samo to, kar govorite, temveč tudi to, kdo ste.

Vsakokrat, ko o svoji zavezanosti, da boste sledili Jezusu Kristusu, spregovorite v pričevanju oziroma jo pokažete z dejanji, povabite druge, naj »pridejo h Kristusu«.⁴

Člani Cerkve so Božje priče vselej, v vsem in povsod.⁵ Priložnosti za to so v digitalnem vesolju brezkončne, saj lahko predstavite lastne navdihujoče vsebine oziroma objavite pozitivne vsebine, ki so jih pripravili drugi. Pričujemo, kadar izkazujemo ljubezen, oznanjamo in vabimo, tudi na spletu. Vaši tviti, neposredna sporočila in objave bodo dobili višji, svetejši namen, če boste uporabljali družbena omrežja tudi zato, da pokažete, kako vam evangelij Jezusa Kristusa oblikuje življenje.

Naša ovira za pričevanje je morda med drugim negotovost glede tega, kaj naj rečemo. Matthew Cowley, eden prvih apostolov, je naslednjo izkušnjo doživel, ko se je s 17-imi leti odpravil na petletni misijon na Novo Zelandijo:

»Nikdar ne bom pozabil očetovih molitev na dan, ko sem odhajal. Še nikoli v življenju nisem slišal lepšega blagoslova. Zadnje besede, ki mi jih je takrat rekel na železniški postaji, so bile: ‘Fant moj, šel boš na misijon, proučeval boš, poskušal se boš pripraviti na pridige, in včasih, ko te bodo povabili, da spregovoriš, boš menil, da si odlično pripravljen, a ko boš vstal, boš imel povsem prazno glavo.’ To sem doživel že večkrat.

Rekel sem: ‘Kaj narediš, ko imaš prazno glavo?’

Rekel je: ‘Postaviš se in z vso gorečnostjo svoje duše pričuješ, da je bil Joseph Smith prerok živega Boga, in misli ti bodo napolnile um in besede usta /…/ in segle bodo v srce vsakemu, ki posluša.’ In tako sem na /…/ misijonu /…/ zaradi večinoma prazne glave dobival priložnosti, da pričujem o največjem dogodku v svetovni zgodovini od Gospodovega križanja. Preizkusite to kdaj tudi sami, fantje in dekleta. Če ne veste, kaj drugega bi rekli, pričujte, da je bil Joseph Smith Božji prerok, in celotna zgodovina Cerkve se vam bo izrisala v mislih.«⁶

Tudi predsednik Dallin H. Oaks je rekel: »Nekatera pričevanja hitreje dobimo stoje, ko pričujemo, kot na kolenih, ko zanje molimo.«⁷ Duh pričuje tako govorniku kot poslušalcu.

Druga ovira, ki jo poudarja Kevinova zgodba, je strah. Pavel je napisal Timoteju:

»Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in preudarnosti. /…/

Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda.«⁸

Občutki strahu ne prihajajo od Gospoda, temveč najpogosteje od nasprotnika. Če boste verovali tako kot Kevin, boste premagali te občutke in odkrito povedali, kaj je v vašem srcu.

Verjamem, da nam je pričevanje prirojeno, a tako kot je učil Alma, moramo svoje pričevanje negovati z veliko skrbnostjo, če ga želimo ohraniti in bolje razviti.⁹ Nato »bo pognalo korenine in zraslo in obrodilo sad«.¹⁰ Drugače »bo ovenelo«.¹¹

Od vsakega dragega člana Prvega predsedstva smo prejeli smernice, kako naj ohranjamo pričevanje.

Predsednik Henry B. Eyring nas je ljubeče učil: »Če želite, da bi vaše pričevanje raslo in uspevalo, se morate gostiti z Božjo besedo, iskreno moliti ter pravilno in nenehno udejanjati poslušnost Gospodovim zapovedim.«¹²

Predsednik Dallin H. Oaks nas je spomnil, da moramo zato, da bomo ohranili pričevanje, »vsak teden vzeti zakrament (gl. Nauk in zaveze 59:9), zato da bomo pripravljeni na dragoceno obljubo, da bo ‘njegov Duh vselej z [nami]’ (Nauk in zaveze 20:77)«.¹³

In predsednik Russell M. Nelson nam je pred kratkim prijazno svetoval:

»Hranite [svoje pričevanje] z resnico. /…/

Hranite se z besedami starodavnih in sodobnih prerokov. Gospoda prosite, naj vas uči, kako bi ga lahko bolje poslušali. Več časa preživite v templju in pri delu z družinsko zgodovino.

/…/ Vaše pričevanje naj bo vaša najvišja prioriteta.«¹⁴

Moji dragi bratje in sestre, ko boste bolje razumeli, kaj je pričevanje, in boste pričevali, vam obljubljam, da boste premagali oviri negotovosti in strahu, in boste tako lahko negovali in ohranili to nadvse dragoceno lastnino, svoje pričevanje.

Blagoslovljeni smo z nešteto primeri starodavnih in sodobnih prerokov, ki so pogumno pričevali.

Peter je po Kristusovi smrti vstal in pričeval:

»Bodi znano vsem vam, /…/ v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih, /…/ stoji ta človek zdrav pred vami. /…/

Zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«¹⁵

Amulek je po Almovi pridigi o veri odločno izjavil: »Sam vam bom pričeval, da so te stvari resnične. Glejte, povem vam, da vem, da bo Kristus prišel med človeške otroke, da bo prevzel prestopke svojega ljudstva in da bo plačal odkupnino za grehe sveta; kajti to je govoril Gospod Bog.«¹⁶

Joseph Smith in Sidney Rigdon sta potem, ko sta bila priči veličastnega videnja vstalega Odrešenika, pričevala:

»In sedaj, po številnih pričevanjih, s katerimi se je pričevalo o njem, je to pričevanje, poslednje od vseh, s katerim pričujeva o njem: Da živí!

Kajti videla sva ga, in sicer na Božji desnici; in slišala sva glas, ki je pričeval, da je Očetov Edinorojeni.«¹⁷

Bratje in sestre, vabim vas, da poiščete priložnosti in pričujete z besedami in dejanji. Takšna priložnost se mi je pred kratkim ponudila v delovnih prostorih župana južnoameriške prestolnice po sestanku z njim in s številnimi uradniki njegovega kabineta. Ko smo ga zaključili z zelo prijateljskimi občutki, sem obotavljaje pomislil, da bi moral pričevati. Sledil sem navdihu in pričeval, da je Jezus Kristus Sin živega Boga in Odrešenik sveta. V tistem trenutku se je vse spremenilo. Duh je nedvomno napolnil prostor. Videti je bilo, da je ganil vse. »Tolažnik /…/ pričuje o Očetu in o Sinu.«¹⁸ Tako sem hvaležen, da sem zbral pogum in pričeval.

Ko napoči tak trenutek, ga zagrabite in sprejmite. Če ga boste, boste v sebi občutili Tolažnikovo toplino.

Pričujem vam: Bog je naš nebeški Oče, Jezus Kristus živi in Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je danes Božja Cerkev na zemlji, ki jo vodi naš dragi prerok, predsednik Russell M. Nelson. V imenu Jezusa Kristusa, amen.