Srečno in večno

Prijatelji, dragi bratje in sestre, ali se spomnite, kako ste verjeli oziroma ste hoteli verjeti v »in živela sta srečno do konca svojih dni«?

Potem se zgodi življenje. »Odrastemo.« Odnosi se zapletejo. Ta svet je hrupen, prenatrpan, priganjajo nas, pride do pretvarjanja in postavljanja. Kljub temu »globoko v srcu«¹ verjamemo oziroma hočemo verjeti, da je srečno in večno nekje, nekako resnično in možno.

»Srečno in večno« ni nekaj izmišljenega iz pravljic. Prava, trajna radost in večnost s tistimi, ki jih imamo radi, sta sámo bistvo Božjega načrta sreče. Zaradi njegove ljubeče pripravljene poti je naše večno potovanje lahko srečno in večno.

Zaradi marsičesa lahko proslavljamo in smo hvaležni. Vendar nihče od nas ni popoln, niti ni nobena družina. Naši odnosi vključujejo ljubezen, druženje in osebnost, pogosto pa tudi trenja, bolečine, včasih bolečine zaradi ponosa.

»Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.«² Biti živ v Jezusu Kristusu vključuje nesmrtnost – njegov dar našega fizičnega vstajenja. Ko živimo verno in poslušno, biti živ v Kristusu lahko vključuje tudi radosti polno večno življenje z Bogom in tistimi, ki jih imamo radi.

Gospodov prerok nas neverjetno zbližuje z Odrešenikom, tudi tako, da so nam svete tempeljske uredbe in zaveze na več krajih vse bližje. Imamo enkratno priložnost in dar, da v času in večnosti odkrijemo novo duhovno razumevanje, ljubezen, kesanje ter odpuščanje drugim in svoji družini.

Z dovoljenjem bom spregovoril o dveh svetih, nenavadno duhovno neposrednih izkušnjah, ki sta ju prijateljica in prijatelj povedala o Jezusu Kristusu, ki je združil družini, tako da je pozdravil celó medgeneracijski spor.³ Ker je odkupna daritev Jezusa Kristusa »neskončna in večna«,⁴ »močnejša od spon smrti«,⁵ nam lahko pomaga prinesti mir naši preteklosti in upanje naši prihodnosti.

Ko sta se moja prijateljica in njen mož pridružila Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, sta radostno izvedela, da ni treba, da bi bili družinski odnosi »dokler vas smrt ne loči«. V Gospodovi hiši so družine lahko združene za večno (pečatene).

A moja prijateljica se ni hotela pečatiti k svojemu očetu. »Moji mami ni bil dober mož. Svojim otrokom ni bil dober oči,« je rekla. »Moj oče bo moral počakati. Nobene želje nimam, da bi zanj opravila tempeljsko delo in se k njemu pečatila za večno.«

Eno leto se je postila, molila, se z Gospodom veliko pogovarjala o svojem očetu. Naposled je bila pripravljena. Tempeljsko delo za njenega očeta je bilo zaključeno. Kasneje je rekla: »Oče se mi je v spanju prikazal v sanjah, ves oblečen v belo. Spremenil se je. Rekel je: ‘Poglej me. Ves sem čist. Hvala, ker si zame v templju opravila delo.’« Dodal je: »Vstani in se vrni v tempelj; tvoj brat te čaka, da se bo krstil.«

Prijateljica je rekla: »Moji predniki in tisti, ki so stopili na drugo stran, navdušeno čakajo, da bo njihovo delo opravljeno.«

»Zame,« pravi, »je tempelj kraj ozdravljenja, učenja in potrditve odkupne daritve Jezusa Kristusa.«

Druga izkušnja. Drugi prijatelj je marljivo raziskoval svojo družinsko zgodovino. Hotel je najti svojega pradeda.

Rekel je, da je nekega zgodnjega jutra začutil duhovno navzočnost nekega moškega v sobi. Moški je hotel, da ga najde in da ga njegova družina spozna. Čutil je obžalovanje za napako, za katero se je zdaj pokesal. Ta moški je mojemu prijatelju pomagal ugotoviti, da moj prijatelj nima DNK povezave z osebo, za katero je mislil, da je njegov praded. »Drugače rečeno,« je rekel moj prijatelj, »odkril sem svojega pradeda in izvedel, da on ni tista oseba, za katero so naši družinski zapisi govorili, da je naš praded.«

Njegovi družinski odnosi so se razjasnili; moj prijatelj je rekel: »Počutim se osvobojeno, mirno. Čisto drugače je, ker vem, kdo je moja družina.« Moj prijatelj razmišlja: »Upognjena veja ne pomeni, da je drevo slabo. Kakšni pridemo na ta svet, je manj pomembno od tega, kdo smo, ko odidemo.«

Sveti spisi in svete izkušnje osebnega ozdravljenja in miru, vključno s tistimi živimi v svetu duš, poudarjajo pet doktrinarnih načel.

Prvič: V Božjem načrtu odkupitve in sreče je osrednji Jezus Kristus, ki nam preko svoje odkupne daritve obljublja, da bo združil našega duha in telo, da »nikdar več ne bosta ločena, da bodo lahko prejeli polnost radosti«.⁶

Drugič: Odkupna daritev – eno v Kristusu – pride, ko udejanjamo vero in obrodimo sad za kesanje.⁷ Kakor v tem življenju tako po njem. Tempeljske uredbe nas, oziroma tistih v svetu duš, same po sebi ne spremenijo. A te božanske uredbe omogočijo posvetitvene zaveze z Gospodom, ki lahko prinesejo skladnost z njim in z drugimi.

Naša radost postane izpolnjena, ko občutimo milost in odpuščanje Jezusa Kristusa do nas. In ko drug drugemu ponudimo čudež milosti in odpuščanja, milost, ki jo prejmemo, in milost, ki jo izkažemo, lahko pomagata, da se življenjske krivice izravnajo.⁸

Tretjič: Bog nas popolnoma pozna in ljubi. »Bog se ne pusti zasmehovati,«⁹ niti ga ni moč prevarati. S popolno milostjo in pravico s svojimi varnimi rokami objame ponižne in spokorjene.

Prerok Joseph Smith je v kirtlandskem templju v videnju videl svojega brata Alvina, k je bil odrešen v celestialno kraljestvo. Čudil se je, ker je Alvin umrl, preden je prejel odrešilno krstno uredbo.¹⁰ Gospod mu je tolažeče pojasnil zakaj: Gospod nam bo »sodil po [naših] delih, po željah [našega] srca«.¹¹ Naše duše pričujejo o naših delih in željah.

Hvaležni smo, ker vemo, da bodo živi in »[m]rtvi, ki se pokesajo, /…/ odkupljeni zaradi poslušnosti uredbam Božje hiše«¹² in Kristusove odkupne daritve. V svetu duš bodo celo tisti v grehu in prestopkih imeli priložnost, da se bodo pokesali.¹³

Nasprotno bo tistim, ki se namerno odločijo za hudobijo, ki zavestno odlašajo s kesanjem ali ki naklepno ali vedoč kršijo zapovedi, ker načrtujejo láhko kesanje, sodil Bog in se bodo »jasno /…/ spomnili vse svoje krivde«.¹⁴ Ne moremo zavestno grešiti na soboto, nato pa pričakovati, da nam bo samo po sebi odpuščeno, s tem ko v nedeljo vzamemo zakrament. Misijonarji ali drugi, ki pravijo, da slediti Duhu pomeni, da ni treba biti poslušen misijonarskim merilom ali zapovedim, prosimo, pomnite, da poslušnost misijonskim merilom in zapovedim pritegne Duha. Nihče od nas ne bi smel odlašati s kesanjem. Blagoslovi kesanja se začnejo, ko se začnemo kesati.

Četrtič: Gospod nam daje božansko priložnost, da mu postanemo bolj podobni, ko ponudimo namestniške odrešilne tempeljske uredbe, ki jih drugi potrebujejo, a jih sami ne morejo narediti. Bolj celoviti in izpopolnjeni postanemo,¹⁵ ko postanemo »rešitelji na gori Sion«.¹⁶ Ko služimo drugim, Sveti Duh obljube lahko prizna uredbe in posveti tako dajalca kakor prejemnika. Tako dajalec kot prejemnik lahko skleneta in poglobita preobražajoče zaveze in sčasoma prejmeta blagoslove obljubljene Abrahamu, Izaku in Jakobu.

In še petič: Kakor uči zlato pravilo,¹⁷ posvečujoča simetrija med kesanjem in odpuščanjem vsakega od nas vabi, naj drugim ponudimo, kar potrebujemo in želimo sami.

Včasih naša pripravljenost, da bi odpustili drugemu, omogoči obema, tako nam kakor drugemu, da verjamemo, da se lahko pokesamo in da nam je lahko odpuščeno. Včasih pripravljenost, da se pokesamo, in zmožnost, da odpustimo, prideta ob različnih časih. Naš Odrešenik je naš Posrednik pri Bogu, a nam pomaga, da se tudi vrnemo k sebi in drug k drugemu, ko pridemo k njemu. Zlasti ko so poškodbe in bolečine globoke, je težko popraviti odnose in pozdraviti srca, morda za nas same nemogoče. A nebesa nam lahko dajo moč in modrost, ki presega našo, da vemo, kdaj vztrajati in kdaj izpustiti.

Ko se zavemo, da nismo sami, samo manj sami. Odrešenik vedno razume.¹⁸ Z njegovo pomočjo Bogu lahko predamo svoj ponos, ranjenost, grehe. Kakor koli se morda počutimo, ko začnemo, postanemo bolj zdravi, ko mu zaupamo, da bo ozdravil naše odnose.

Gospod, ki popolnoma vidi in razume, odpusti, komur ga je volja; mi (ki smo nepopolni) moramo odpustiti vsem. Ko pridemo k Odrešeniku, se manj osredotočamo nase. Manj sodimo in bolj odpuščamo. Če v njegove zasluge, milost in usmiljenje zaupamo,¹⁹ se lahko osvobodimo sporov, jeze, zlorab, zanemarjanja, nepravičnosti ter telesnih in duševnih izzivov, ki včasih v svetu smrtnikov spremljajo snovno telo. Srečno in večno ne pomeni, da bo vsak odnos srečen in večen. A tisočletnica, ko bo Satan zvezan,²⁰ nam lahko da potrebni čas in presenetljive načine, da bomo ljubili, razumeli in razreševali stvari, ko se pripravljamo na večnost.

Nebeško družbo najdemo drug v drugem.²¹ Božje delo in slava vključujeta to, da se zgodi srečno in večno.²² Večno življenje in povzdignjenje pomenita, da poznamo Boga in Jezusa Kristusa, da bomo po božanski moči tam, kjer sta onadva.²³

Dragi bratje in sestre, Bog, naš nebeški Oče, in njegov ljubljeni Sin živita. Ponujata nam mir, radost in ozdravljenje vsakemu sorodstvu in jeziku, vsakemu od nas. Gospodov prerok vodi pot. Razodetja se v poslednjih dneh nadaljujejo. Da bi se z Odrešenikom zbliževali v njegovi sveti hiši in da bi nas on zbližal z Bogom ter drug z drugim, ko se naša srca prepletajo s krščanskim sočutjem, resnico in milostjo v vseh naših rodovih – v času in večnosti, srečno in večno! V Jezusu Kristusu je mogoče; v Jezusu Kristusu je resnično. O tem pričujem v njegovem svetem imenu, Jezusa Kristusa, amen.