Tlenje skritega ognja

Bratje in sestre, odkar sem oktobra 2022 nazadnje stal za tem govorniškim pultom, sem se naučil bolečo lekcijo. Ta lekcija se glasi: Če nimaš sprejemljivega govora, ti je lahko prepovedano govoriti na naslednjih nekaj konferencah. Saj vidite, da sem na tem prvem zasedanju zgodaj na sporedu. Ne vidite pa, da stojim na loputnih vratih z zelo kočljivim zapahom. Če ta govor ne bo potekal dobro, vas ne bom videl še nekaj konferenc.

V duhu te čudovite hvalnice, ki jo je zapel ta čudoviti zbor, sem se res pred kratkim naučil nekaj lekcij, o katerih bi vam z Gospodovo pomočjo rad govoril danes. Zaradi tega bo to zelo oseben govor.

Od vseh nedavnih izkušenj je bila najbolj osebna in boleča izguba moje ljubljene žene Pat. Bila je najčudovitejša ženska, kar sem jih kdaj poznal – popolna žena in mati, da njene neomadeževanosti, daru izražanja in duhovnosti niti ne omenjam. Nekoč je imela govor z naslovom »Kako izpolniti namen svojega stvarjenja«. Zdi se mi, da je namen svojega stvarjenja izpolnila uspešneje, kot bi kdo sploh lahko sanjal, da je mogoče. Bila je popolna Božja hči, vzorna Kristusova ženska. Bil sem najsrečnejši moški, da sem z njo preživel šestdeset let. Če se izkažem za vrednega, najino pečatenje pomeni, da bom lahko z njo živel vso večnost.

Druga učna izkušnja se je pričela oseminštirideset ur po pogrebu moje žene. Tistikrat so me zaradi akutnih zdravstvenih težav sprejeli v bolnišnico. Potem sem prve štiri od šestih tednov preživel na oddelku za intenzivno nego in izven njega ter zavesten in nezavesten.

Vse moje doživljanje v bolnišnici v prvem obdobju se mi je tako rekoč izbrisalo iz spomina. Spominjam pa se potovanja zunaj bolnišnice, do tja, kar se je zdelo rob večnosti. Tukaj o tej izkušnji ne morem govoriti v celoti, lahko pa povem, da je bilo tisto, kar sem prejel, spodbuda, naj se k svojemu delovanju vrnem z več vneme, več predanosti, več osredotočenosti na Odrešenika in več vere v njegove besede.

Nisem si mogel pomagati, da ne bi čutil, da prejemam osebno različico razodetja, ki so ga pred skoraj dvesto leti prejeli dvanajsteri.

»In pričeval boš o mojem imenu /…/ in mojo besedo razpošlji na konce zemlje. /…/

Jutro za jutrom; in dan za dnem naj se širi tvoj svarilni glas; in ko pride noč, ne pusti prebivalcem zemlje mirno spati zaradi svojega govora. /…/

»Vstanite, /…/ vzemite svoj križ [in] hodite za menoj.«¹

Moje ljubljene sestre in bratje, od te izkušnje dalje se bolj iskreno trudim, da bi vzel svoj križ, bolj odločno, da bi videl, kje lahko povzdignem apostolski glas topline in svarila zjutraj, podnevi in zvečer.

To me vodi do tretje resnice, ki sem jo prejel v teh mesecih izgube, bolezni in stiske. To je bilo obnovljeno pričevanje in neskončna hvaležnost za odločne molitve te Cerkve – vaše molitve – ki sem jih bil deležen. Večno bom hvaležen za priprošnje tisoče ljudi, ki so se kakor vztrajna vdova² neprestano obračali k nebesom za posredovanje v moje dobro. Prejel sem duhovniške blagoslove in videl, kako so se moji sošolci iz srednje šole, pa tudi več naključnih oddelkov po vsej Cerkvi, postili zame. In moje ime je bilo najbrž na molitvenem seznamu skoraj vseh templjev v Cerkvi.

Globoko hvaležen za vse to se pridružujem G. K. Chestertonu, ki je nekoč rekel, da je »zahvala najvišja oblika misli, /…/ hvaležnost pa je sreča, podvojena s čudenjem.«³ S »srečo, podvojeno s čudenjem«, se zahvaljujem vsem vam, Očetu v nebesih pa se zahvaljujem, ker je slišal vaše molitve in mi blagoslovil življenje.

Bratje in sestre, pričujem, da Bog sliši vsako molitev, ki jo izrečemo, in na vsako odgovori glede na pot, ki jo je začrtal za našo popolnost. Zavedam se, da jih je približno ob istem času tako veliko molilo, da bi se mi povrnilo zdravje, enako število – vključno z mano – pa jih je molilo, da bi se zdravje povrnilo moji ženi. Pričujem, da je božansko sočutni nebeški Oče slišal in odgovoril na obe molitvi, četudi molitve za Pat niso bile uslišane, kot sem prosil. Samo Bog pozna razloge, zakaj so odgovori na molitve drugačni, kot upamo – vendar obljubljam, da so slišane in so odgovorjene glede na njegovo neomajno ljubezen in kozmični urnik.

Če ne »prosimo neprimerno«,⁴ ni nobenih omejitev glede tega kdaj, kje ali o čem naj molimo. V skladu z razodetji moramo vselej moliti.⁵ Amulek je rekel, da bi morali moliti za tiste, »ki so okrog vas«,⁶ s prepričanjem, da ima »dejavna molitev pravičnega«⁷ veliko moč. Moliti bi morali na glas, ko smo na samem, da to storimo.⁸ Če to ni uresničljivo, bi jih morali izrekati tiho v svojem srcu.⁹ Pojemo, da so naše molitve »tlenje skritega ognja«¹⁰, ki bi jih, glede na Odrešenika samega, vselej morali darovati Bogu Večnemu Očetu v imenu njegovega edinorojenega Sina.¹¹

Moji ljubi prijatelji, naše molitve so naša sladka ura,¹² naša najbolj iskrena želja,¹³ naša najpreprostejša, najčistejša oblika čaščenja.¹⁴ Moliti bi morali sami, v svojih družinah in v občestvih vseh velikosti.¹⁵ Molitev bi morali uporabiti kot oklep pred skušnjavami¹⁶ in če kdaj ne čutimo potrebe po molitvi, smo lahko gotovi, da omahljivost ne prihaja od Boga, ki vselej hrepeni po komunikaciji s svojimi otroki. Nekatera prizadevanja, ki nas odvračajo od molitve, resnično prihajajo od nasprotnika.¹⁷ Ko ne vemo, kako ali za kaj točno naj molimo, bi morali začeti in nadaljevati, dokler nas Sveti Duh ne vodi v molitev, ki bi jo morali izreči.¹⁸ To utegne biti pristop, ki ga moramo uporabiti, ko molimo za svoje sovražnike in tiste, ki nas kruto zlorabljajo.¹⁹

Navsezadnje si lahko za zgled vzamemo Odrešenika, ki je molil tako zelo, zelo pogosto. A vedno se mi je zdelo zanimivo, da je Jezus sploh čutil potrebo po molitvi. Mar ni bil popoln? O čem bi Jezus moral moliti? No, spoznal sem, da je tudi Gospod tako kot mi želel »iskati Očetov obraz, verjeti njegovim besedam in zaupati v njegovo milostljivost«.²⁰ Vedno znova se je iz družbe umikal na samo, preden se je v molitvi zatekel k nebesom.²¹ Spet drugič je molil v družbi nekaj spremljevalcev. Potem se je obračal k nebesom za dobro množic, ki so prekrile vrh gore. Včasih je molitev poveličala njegova oblačila.²² Včasih je poveličala njegovo obličje.²³ Včasih je molil stoje, včasih kleče in vsaj enkrat je padel na obraz in molil.²⁴

Luka opiše, kako se je Jezus spustil v pokoro, kot da od njega zahteva, naj moli »bolj goreče«.²⁵ Kako lahko nekdo, ki je bil popoln, moli bolj goreče? Predvidevamo, da so bile vse njegove molitve goreče, pa vendar je takrat, ko je izpolnjeval svojo odkupno žrtvovanje, in v bolečinah, ki so spremljale ta edinstven dosežek, čutil, da mora moliti še bolj roteče, ko je teža njegovega žrtvovanja nenazadnje povzročila, da je krvavel iz vsake pore.

V ozadju Kristusove zmage nad smrtjo in njegovega nedavnega daru, ki mi je prinesel nekaj več tednov ali mesecev zemeljskega življenja, svečano pričujem o resničnosti večnega življenja in tem, da je potrebno, da ga resno načrtujemo.

Ko bo Jezus prišel, pričujem, da nas mora prepoznati – ne kot nominalne člane, vpisane na zbledelem krstnem zapisu, ampak kot v celoti predane, zvesto verujoče zgledne člane. Za vse nas je to nujno, da ne bi s pretresljivim obžalovanjem zaslišali: »Nikoli vas nisem poznal«²⁶ oziroma kakor je Joseph Smith prevedel ta stavek: »Nikoli me niste poznali.«²⁷

Na srečo imamo za to nalogo pomoč – veliko pomoči. Verjeti moramo v angele, čudeže in obljube svetega duhovništva. Verjeti moramo v dar Svetega Duha, vpliv dobrih družin in prijateljev in v moč čiste Kristusove ljubezni. Verjeti moramo v razodetje in preroke, vidce in razodevalce in v predsednika Russella M. Nelsona. Verjeti moramo, da se z molitvijo in priprošnjo ter osebno pravičnostjo resnično lahko dvignemo na »goro Sion, /…/ mesto živega Boga, na [nebeški] kraj, najsvetejši od vseh«.²⁸

Bratje in sestre, ko se pokesamo svojih grehov in drzno stopimo do»prestola milosti«²⁹ in tam pred njim pustimo svojo miloščino in srčne priprošnje, bomo iz dobrohotnih rok našega večnega Očeta in njegovega ubogljivega, popolnoma čistega Sina prejeli milost in sočutje in odpuščanje. Potem bomo z Jobom in z vsemi prečiščenimi zvestimi videli svet »prečudovit«,³⁰ da bi ga lahko razumeli. V imenu Jezusa Kristusa, amen.