Načelnost: Kristusova lastnost

Jezus Kristus je naš vzornik. Načelno življenje zahteva, da smo zvesti Bogu, drug drugemu in svoji božanski identiteti. Načelnost temelji na prvi veliki zapovedi, naj ljubimo Boga. Ker ljubite Boga, ste mu vselej zvesti. Razumete, da obstaja to, kar je prav in kar je narobe, in da obstaja absolutna resnica – Božja resnica. Načelnost pomeni, da ne spuščate svojih meril ali prilagajate obnašanja, da bi naredili vtis na druge ali da bi vas drugi sprejeli.⁵ Delate, kar je prav in pustite posledicam prosto pot.⁶ Nedavne spremembe v misijonarskem priročniku Pridigajte moj evangelij so na seznam Kristusovih lastnosti opazno dodale načelnost.⁷

Pred nekaj leti je bil starešina Uchtdorf zadolžen, da reorganizira naš kol. Med najinim razgovorom mi je zastavil vprašanje, ki ga nisem pozabil: »Ali je bilo kaj v vašem življenju, kar bi, če bi bila o tem seznanjena javnost, osramotilo vas ali Cerkev?« Presenečen sem v mislih hitro preletel svoje življenje in se skušal spomniti trenutkov, ko mi je morda spodletelo, in se spraševal: »Kaj bi si o meni ali Cerkvi mislili drugi, če bi vedeli za vse, kar sem storil?«

V tistem trenutku sem mislil, da starešina Uchtdorf sprašuje zgolj o osebni vrednosti, a sem doumel, da gre pravzaprav za vprašanje načelnosti. Ali sem bil zvest temu, kar sem izpovedoval? Ali bo svet videl skladnost med mojimi besedami in mojimi dejanji? Ali bodo drugi v mojem ravnanju videli Boga?

Predsednik Spencer W. Kimball je učil: »Načelnost« je naša »voljnost in zmožnost, da živimo po svojih prepričanjih in zavezanosti«.⁸

Načelno življenje zahteva, da smo kot prvo in predvsem zvesti Bogu.

Že od zgodnjega otroštva smo se učili zgodbo o Danielu v levnjaku. Daniel je bil vselej zvest Bogu. Zavistni vrstniki so »iskali vzrok za tožbo proti [njemu]«⁹ in skovali odlok, ki je določal, da se sme moliti samo k njihovim bogovom. Daniel je vedel za odlok, a je šel domov in – pri odprtem oknu¹⁰ – trikrat na dan pokleknil in molil k Izraelovemu Bogu. Zaradi tega je bil Daniel vržen v levnjak. Zjutraj je kralj ugotovil, da je Bog Daniela rešil, in je izdal nov odlok, naj vsi »trepetajo in se bojé Danielovega Boga: Kajti on je živi Bog.«¹¹

Kralj je Boga spoznal zaradi Danielove načelnosti. Drugi Boga vidijo preko naših – besed in dejanj. Če bomo zvesti Bogu, bomo prav kakor Daniel vse bolj odstopali od sveta.

Odrešenik nas opomni: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«¹² Predsednik Russell M. Nelson je v nasvetu dejal: »Premagati svet pomeni, da premagamo skušnjavo, da bi nam bilo za stvari tega sveta več kot za Božje stvari. To pomeni, da zaupamo Kristusovemu nauku bolj kot človeškim filozofijam«.¹³ Podobno se moramo upreti skušnjavi, da bi hodili »po svoji lastni poti in po podobi svojega lastnega boga, čigar podoba je po podobi sveta«.¹⁴

Nasprotovalna privlačna sila tega sveta je bistveni del Božjega načrta odrešitve. Kako se odzovemo na privlačno silo, je bistvo tega, kdo smo – merilo naše načelnosti. Posvetna privlačna sila je lahko tako neposredna, da uniči zvestobo v zakonu, ali komaj opazna, kot če bi objavljali anonimne komentarje, kritične do cerkvenega nauka ali kulture. Udejanjanje načelnosti v naših odločitvah je zunanji odraz notranje predanosti, da sledimo Odrešeniku Jezusu Kristusu.

Prav kakor načelnost temelji na prvi veliki zapovedi, naj ljubimo Boga, pa to, da smo zvesti drug drugemu, temelji na drugi, naj ljubimo svoje bližnje kakor sami sebe. Načelno življenje ni popolno življenje; to je življenje, ko si vsak dan prizadevamo, da bi bili kar najbolj zvesti Bogu in hkrati, da bi bili zvesti drugim. Predsednik Oaks nas opominja: »Zaradi svoje gorečnosti, da bi izpolnjevali to zapoved, ne smemo pozabiti na prvo.«¹⁵

Svet se vedno bolj spopada z načelnostjo, ko vsiljuje pravila obnašanja ali etična pravila, ki urejajo odnose med ljudmi in ustanovami. Čeprav so ta pravila dobra, običajno ne temeljijo na absolutni resnici in se večinoma razvijajo na podlagi kulturnega sprejemanja. Podobno vprašanju, ki ga je postavil starešina Uchtdorf, nekatere organizacije usposabljajo svoje zaposlene, naj razmislijo, kakšne bi bile videti njihove odločitve ali postopek odločanja, če bi bili objavljeni na spletu ali na naslovnici vodilnega časopisa. Ko Cerkev pride iz mraka in teme,¹⁶ moramo tudi mi, kakor Daniel, premagati pričakovanja sveta in postati obraz pravega in živega Boga vselej in povsod.¹⁷

Ni dovolj, če rečemo, da smo načelni, če se naša dejanja ne ujemajo z našimi besedami. Podobno tudi krščanska prijaznost ni nadomestilo za načelnost. Kot ljudstvo zaveze in kot voditelji njegove Cerkve moramo biti brez madeža in usklajeni z merili, ki jih je predpisal Gospod.

Udejanjanje načelnosti gradi vero in zaupanje in drugim zagotavlja, da si zgolj prizadevamo uresničevati Gospodovo voljo. Na naših svetih se upiramo zunanjim vlivom in upoštevamo Gospodov razodeti postopek, ko prosimo za vpoglede vseh žensk in moških in delujemo skladno s prejetim navdihnjenim nasvetom.¹⁸

Osredotočamo se na Odrešenika in pazimo, da se izogibamo dejanjem, ki bi jih lahko kdo razumel, kot da služimo lastnim interesom, delujemo v korist svoje družine ali dajemo prednost nekomu na račun drugega. Zlasti se trudimo, da bi se izognili vsakršni predstavi, da na naša dejanja morda vplivajo človeške časti,¹⁹ da bi prejeli osebno priznanje, pridobili več všečkov, da bi nas citirali ali objavili.

Nazadnje, načelno življenje zahteva, da smo zvesti svoji božanski identiteti.

Vemo za nekatere, ki niso bili. Posebej pomemben je antikrist Korihor, ki je zapeljal srca številnih, ko je vplival na njihovo »meseno mišljenje«.²⁰ Vendar je v zadnjih trenutkih svojega življenja priznal: »Vselej sem vedel, da Bog je.«²¹ Predsednik Henry B. Eyring je učil, da je laganje »v nasprotju z naravo našega duha«,²² z našo božansko identiteto. Korihor je sam sebe prevaral in resnice ni bilo v njem.²³

Nasprotno pa je prerok Joseph Smith samozavestno razglasil: »To sem vedel in vedel sem, da Bog to ve, in tega nisem mogel zanikati.«²⁴

Gospod je ljubil Josephovega brata Hyruma »zaradi integritete njegovega srca«.²⁵ On in Joseph sta do konca ostala zvesta – zvesta svoji božanski identiteti, luči in spoznanju, ki sta ju prejela, in zvesta osebnosti, kakršni sta vedela, da lahko postaneta.

Da bi se spravili »z Božjo voljo«²⁶ in razvili načelnost, Kristusovo lastnost. Da bi sledili našemu vzorniku, Odrešeniku sveta, in se ne odmaknili, ampak živeli zvesti Bogu, drug drugemu in svoji božanski identiteti.

Job je rekel: »Naj me pretehta na pravični tehtnici in Bog bo spoznal mojo popolnost.«²⁷ V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.