Pričevanje o Jezusu
Vabim vas, da zdaj ukrepate in si zagotovite mesto kot nekdo, ki hrabro pričuje o Jezusu.
Leta 1832 sta Joseph Smith in Sidney Rigdon prejela izjemno videnje o večni usodi Božjih otrok. To razodetje je govorilo o treh nebeških kraljestvih. Predsednik Dallin H. Oaks je o teh »kraljestvih slave« govoril prejšnji oktober1 in omenil, da bodo »zaradi zmagoslavja in slave Jagnjeta«2 vsi, razen sorazmerno redkih posameznikov, na koncu odkupljeni v enega od teh kraljestev »glede na želje, ki so jih izkazali s svojimi odločitvami«.3 Božji načrt odkupitve predstavlja edinstveno priložnost za vse njegove otroke, ki so kadarkoli in kjerkoli živeli na zemlji.
Medtem ko slava celo najmanjšega od treh kraljestev, telestialnega, »presega vse razumevanje«,4 naš Oče upa, da se bomo odločili – in zaradi milostljivosti njegovega Sina izpolnili pogoje – za najvišje in najveličastnejše od teh kraljestev, celestialno, kjer bomo lahko uživali večno življenje kot »sodediči s Kristusom«.5 Predsednik Russell M. Nelson nas je rotil, naj razmišljamo »celestialno« in si za večni cilj izberemo celestialno kraljestvo, nato pa pozorno premislimo, kje se bomo zaradi svojih odločitev, ko smo še tukaj na zemlji, znašli v naslednjem svetu.6
V celestialnem kraljestvu so »tisti, ki so prejeli pričevanje o Jezusu, /…/ ki so pravični ljudje, ki so postali popolni preko Jezusa, posrednika nove zaveze«.7 Prebivalci drugega oziroma terestrialnega kraljestva so opisani kot načeloma dobri, tudi kot »častivredni ljudje zemlje, ki jih je zaslepila človeška zvitost«. Predvsem jih omejuje lastnost, da »niso hrabri v pričevanju o Jezusu«.8 Prav nasprotno pa tisti, ki so v nižjem, telestialnem kraljestvu, »niso sprejeli evangelija, niti pričevanja o Jezusu«.9
Upoštevajte, da je razpoznavna značilnost prebivalcev vsakega kraljestva njihov odnos do »pričevanja o Jezusu«, in sicer od prvič, srčno zavzetega, do drugič, ne preveč hrabrega, in tretjič, odkrito odklonilnega. Vsak posameznik si s svojim odzivom kuje večno prihodnost.
I.
Kaj je pričevanje o Jezusu?
To je pričevanje Svetega Duha, da je Jezus božanski Božji Sin, Mesija in Odkupitelj. To je Janezovo pričevanje, da je bil Jezus na začetku z Bogom, da je Jezus Stvarnik nebes in zemlje, in v njem je bil evangelij in evangelij je bil življenje in življenje je bilo luč ljudem.10 To je »pričevanje apostolov in prerokov, /…/ da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan spet vstal in se dvignil v nebesa«.11 To je spoznanje, da »ni drugega imena, po katerem [pride odrešitev]«.12 To je »pričevanje, poslednje od vseh«, ki ga je dal prerok Joseph Smith: »Da živi! /…/ [D]a je Očetov edinorojeni – da so bili z njim in preko njega in zaradi njega ustvarjeni svetovi in prebivalci le-teh so sinovi in hčere, rojeni Bogu.«13
II.
Ob tem pričevanju se postavlja vprašanje: Kaj bomo storili glede tega?
Dediči celestialnega kraljestva »prejmejo« pričevanje o Jezusu v polni meri, ko se krstijo, prejmejo dar Svetega Duha in ko premagujejo z vero.14 Načela in resnice evangelija Jezusa Kristusa usmerjajo njihove prioritete in odločitve. Pričevanje o Jezusu se kaže v tem, kaj so in kaj postajajo. Njihov motiv je dobrotljivost, »čista Kristusova ljubezen«.15 Osredotočajo se na to, da bi prišli »do mere doraslosti Kristusove polnosti«.16
Vsaj nekateri od tistih, ki se bodo prav tako znašli v terestrialnem kraljestvu, sprejemajo pričevanje o Jezusu, vendar se razlikujejo v tem, česar glede tega ne storijo. To, da nekdo ni hraber v pričevanju o Odrešeniku, kaže na določeno stopnjo otopelosti ali ležernosti – mlačnosti17 – za razliko od Amoncev v Mormonovi knjigi, ki so se na primer »razlikovali po svoji gorečnosti do Boga«.18
Prebivalci telestialnega kraljestva so tisti, ki zavračajo pričevanje o Jezusu, kakor tudi njegov evangelij, njegove zaveze in njegove preroke. Abinadi jih je takole opisal: »In hodili so glede na svoja lastna mesena hotenja in poželenja; in nikoli niso klicali h Gospodu, ko so jim bile podane roke milosti; kajti roke milosti so jim bile podane, pa niso hoteli.«19
III.
Kaj pomeni biti hraber v pričevanju o Jezusu?
Pri odgovarjanju na to vprašanje obstaja več možnosti, ki bi jih lahko upoštevali. Omenil jih bom nekaj. To, da hrabro pričujemo o Jezusu, zagotovo vključuje negovanje in krepitev pričevanja. Pravi učenci ne zanemarjajo navidezno majhnih stvari, ki podpirajo in krepijo njihovo pričevanje o Jezusu, denimo molitve, preučevanja svetih spisov, čaščenja sabata in prejemanja zakramenta, kesanja, skrbnega služenja in čaščenja v Gospodovi hiši. Predsednik Nelson nas opominja: »Če pričevanja ne negujemo vsak dan ‘z dobro Božjo besedo’ [Moroni 6:4], ga lahko izgubimo z zastrašujočo hitrostjo. Zato /…/ moramo [vsak dan] častiti Gospoda in preučevati njegov evangelij.« Potem je dodal: »Prosim vas, dopustite, da v vašem življenju zmaga Bog. Namenite mu pravičen delež svojega časa. Ob tem opazujte, kaj se bo zgodilo z vašim pozitivnim duhovnim zagonom.«20
Biti hraber prav tako pomeni biti odprt in javen glede svojega pričevanja. S krstom potrdimo, da smo voljni »pričevati o Bogu vselej in v vsem in povsod, kjer bi utegnili biti, prav do smrti«.21 V tem velikonočnem času še posebej radostno, javno in brez zadržkov oznanjamo svoje pričevanje o vstalem, živem Kristusu.
En vidik tega, da hrabro pričujemo o Jezusu, je, da prisluhnemo njegovim glasnikom. Bog nas ne sili na boljšo pot, zavezno pot, ampak svoje preroke pouči, naj poskrbijo, da se bomo povsem zavedali posledic svojih odločitev. In to ne velja samo za člane njegove Cerkve. Preko svojih prerokov in apostolov ljubeče prosi ves svet, naj prisluhne resnici, ki jih bo osvobodila,22 jim prihranila nepotrebno trpljenje in jim prinesla trajno radost.
To, da hrabro pričujemo o Jezusu, pomeni, da spodbujamo druge z besedami in zgledom, naj bodo podobno pogumni, zlasti svoje družinske člane. Starešina Neal A. Maxwell je nekoč nagovoril »načeloma ‘častivredne’ člane Cerkve, ki lebdijo na površju, namesto da bi se poglabljali v svojo vlogo učenca, in ki si občasno prizadevajo, namesto da bi si ‘goreče prizadevali’ (Nauk in zaveze 76:75, 58:27)«.23 Ob upoštevanju, da se vsi lahko svobodno odločamo, je starešina Maxwell potožil: »Ko se nekateri odločijo za ohlapnost, se na žalost ne odločijo samo zase, ampak za vse naslednje rodove. Majhne dvoumnosti pri starših lahko povzročijo velika odstopanja pri otrocih! Prejšnji rodovi so v družini morda odražali predanost, medtem ko nekateri v sedanjem rodu kažejo dvoumnost. Na žalost se v naslednjem nekateri morda odločijo za razdor, ko spodkopavanje terja svoj davek.«24
Pred leti je starešina John H. Groberg povedal zgodbo o mladi družini, ki je na začetku 20. stoletja živela v majhni veji na Havajih. Bili so člani že približno dve leti, ko je ena od hčera zbolela za neznano boleznijo in so jo odpeljali v bolnišnico. Naslednjo nedeljo v cerkvi sta oče in sin pripravljala zakrament, kot sta to počela večino tednov, a ko je mladi oče pokleknil, da bi blagoslovil kruh, je predsednik veje, ki je nenadoma doumel, kdo je za zakramentno mizo, skočil pokonci in zaklical: »Nehajta! Ne smeta se dotakniti zakramenta. Tvoja hči ima neznano bolezen. Takoj odidita, medtem pa bo nekdo drug pripravil nov zakramentni kruh. Tukaj ne moreta biti. Pojdita.« Osupli oče je vprašujoče pogledal predsednika veje in potem občestvo in ker je zaznal globoko tesnobo in zadrego vseh, je pokimal svoji družini in tiho so zapustili kapelo.
Niti besede niso spregovorili, ko so potrti hodili po poti do svojega majhnega doma. Posedli so se v krog in oče je rekel: »Prosim, bodite tiho, dokler ne bom pripravljen govoriti.« Mlajši sin se je spraševal, kako se bodo maščevali za sramoto, ki so jo pretrpeli: ali bodo zaklali prašiče predsednika veje ali požgali njegovo hišo ali se bodo pridružili drugi cerkvi? Minilo je pet, deset, petnajst, petindvajset minut v tišini.
Očetovi stisnjeni pesti sta začeli popuščati in pritekle so solze. Mati je začela jokati in kmalu je vsak od otrok tiho hlipal. Oče se je obrnil k ženi in rekel: »Ljubim te« in potem vsakemu od otrok povedal, kako zelo ga ima rad. »Vse vas imam zelo rad in želim, da smo za večno skupaj kot družina. To pa lahko dosežemo le tako, da smo dobri člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in da se pečatimo s svetim duhovništvom v templju. To ni cerkev predsednika veje. To je Cerkev Jezusa Kristusa. Ne bomo dovolili, da bi nam kateri človek ali bolečina ali zadrega ali ponos preprečil, da bi bili skupaj za večno. Naslednjo nedeljo se bomo vrnili v cerkev. Sedeli bomo sami, dokler ne izvemo, katero bolezen ima najina hči, toda vrnili se bomo.«
Vrnili so se, njuna hči je ozdravela in družina se je pečatila v laiejskem templju na Havajih, ko je bil dokončan. Danes več kot sto duš blagruje svojega očeta, dedka in pradedka, ker je bil z očmi osredotočen na večnost.25
Še zadnji vidik o hrabrem pričevanju o Jezusu, ki ga bom omenil, je naše individualno prizadevanje za osebno svetost. Jezus je naš bistveni Odkupitelj26 in prosi: »Pokesajte se, vsi vi konci zemlje, in pridite k meni in se krstite v mojem imenu, da boste posvečeni s prejemom Svetega Duha, da boste lahko poslednji dan stali brezmadežni pred menoj«.27
Prerok Mormon opiše skupino svetih, ki so pri tem vztrajali kljub temu, da so se prebijali »skozi veliko stisko«:28
»Vendar so se često postili in molili in postajali vse bolj ponižni in vse trdnejši v veri v Kristusa, tako da sta jim dušo navdala radost in uteha, da, in sicer do očiščenja in posvetitve srca, do posvetitve, ki pride zaradi predajanja srca Bogu.«29 Ta mogočna sprememba srca – predajanje srca Bogu in da bi bili duhovno prerojeni zaradi Odrešenikove milosti, je tisto – kar iščemo.30
Vabim vas, da zdaj ukrepate in si zagotovite mesto kot nekdo, ki hrabro pričuje o Jezusu. Ker je kesanje morda potrebno, »ne odlašajte z dnevom svojega kesanja«,31 kajti »ob uri, ko si ne boste mislili, bo poletje minilo in se bo žetev končala in vaše duše neodrešene«.32 Goreče spolnjujte zaveze z Bogom. Ne bodite »užaljeni [zaradi] strogosti besede«.33 Pomnite Kristusovo »ime ohranjati vselej zapisano v srcu, /…/ da boste [morda] slišali in poznali glas, s katerim boste poklicani, in tudi ime, s katerim vas bo poklical«.34 Nazadnje, se v srcu odločite, da boste delali to, kar vas bo Jezus učil in vam zapovedal.35
Oče želi, da bi vsi otroci, ki si to želijo, uživali večno življenje z njim v njegovem celestialnem kraljestvu. Da bi to omogočil, je Jezus trpel, umrl in vstal od mrtvih. Kristus se je »dvignil v nebesa in se je usedel na Božjo desnico, da je od Očeta zahteval svoje pravice do milosti, ki jo ima do človeških otrok«.36 Molim, da bomo vsi blagoslovljeni z gorečim pričevanjem o Gospodu Jezusu Kristusu, se radostili in o tem hrabro pričevali ter v življenju nenehno uživali sadove njegove milosti. V imenu Jezusa Kristusa, amen.