»Mirujte in vedite, da sem Bog«
Lahko smo mirni in vemo, da je Bog naš nebeški Oče, da smo mi njegovi otroci in da je Jezus Kristus naš Odrešenik.
Na nedavnem dnevu odprtih vrt in medijskem dnevu za novo Gospodovo hišo sem skupino novinarjev vodil skozi to sveto zgradbo. Opisal sem namene templjev v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in odgovoril na njihova številna izvrstna vprašanja.
Preden smo vstopili v celestialno sobano, sem pojasnil, da ta posebna sobana v Gospodovi hiši simbolično predstavlja mir in lepoto nebeškega doma, v katerega se lahko vrnemo po tem življenju. Našim gostom sem nakazal, da v celestialni sobani ne bomo govorili, vendar bom z veseljem odgovoril na vsakršno vprašanje, ko bomo prišli do naslednje postaje našega ogleda.
Ko smo prišli iz celestialne sobane in ko smo se zbrali pri naslednji lokaciji, sem naše goste vprašal, ali bi radi spregovorili o kakšnih svojih opažanjih. Eden od novinarjev je zelo čustveno rekel: »V vsem svojem življenju še nikdar nisem izkusil nič takšnega. Nisem vedel, da takšna tišina v svetu obstaja; preprosto nisem verjel, da je takšna spokojnost možna.«
Ganili sta me iskrenost in ostrost izjave te osebe. In novinarjev odziv je izpostavil en pomemben vidik spokojnosti – premagovanje in izklop nemira našega zunanjega okolja.
Ko sem kasneje premišljeval o novinarjevem komentarju in razmišljal o pogosto norem tempu našega sodobnega življenja – zaposlenosti, hrupu, razvedrilih, zabavi in stranpoteh, za katere se tako pogosto zdi, da zahtevajo našo pozornost – sem se spomnil verza iz svetih spisov: »Mirujte in vedite, da sem Bog.«1
Molim, da bo Sveti Duh razsvetlil vsakega od nas, ko bomo premišljevali o višji in bolj sveti razsežnosti spokojnosti v svojem življenju – o notranji duhovni spokojnosti duše, zaradi katere vemo in se spomnimo, da je Bog naš nebeški Oče, mi njegovi otroci in Jezus Kristus naš Odrešenik. Ta neverjetni blagoslov je na voljo vsem članom Cerkve, ki si zvesto prizadevajo, da bi postali »Gospodovo ljudstvo zaveze«.2
Mirujte
Leta 1833 so bili sveti v Misuriju deležni silovitega preganjanja. Drhal jih je pregnala z domov v okrožju Jackson in nekateri člani Cerkve so se poskusili nastaniti v bližnjih okrožjih. A preganjanje se je nadaljevalo in številnim so grozili s smrtjo. Gospod je v teh težkih okoliščinah preroku Josephu Smithu v Kirtlandu v Ohiu razodel naslednja navodila:
»Srce naj se vam torej potolaži glede Siona, kajti vse meso je v mojih rokah; mirujte in vedite, da sem Bog.«3
Verjamem, da Gospodovo svarilo, naj »mirujemo«, zajema veliko več kot preprosto to, da ne govorimo ali se ne premikamo. Morda je njegov namen za nas ta, da bi se ga spomnili in se zanašali nanj in na njegovo moč »vselej in v vsem in povsod, kjer bi utegnili biti«.4 Zatorej je »mirujte« lahko način, da nas spomni, naj se osredotočimo na Odrešenikovo gotovost kot najvišji vir duhovne spokojnosti duše, ki nas krepi, zato da naredimo in premagamo, kar je težko.
Zidajte na skali
Prava vera je vselej osredotočena v in na Gospoda Jezusa Kristusa – vanj kot božanskega in edinorojenega Sina večnega Očeta ter nanj in na odkupitveno poslanstvo, ki ga je opravil.
»Kajti zadostil je postavi in zahteva vse tiste, ki verujejo vanj; in tisti, ki vanj verujejo, se bodo oklenili vsega dobrega; zatorej zagovarja primer človeških otrok.«5
Jezus Kristus je naš Odkupitelj,6 naš Posrednik7 in naš Zagovornik8 pri večnem Očetu in skala, na kateri bi morali postaviti duhovni temelj svojega življenja.
Helaman je pojasnil: »[P]omnit[e], pomnit[e], da morat[e] [svoje] temelje sezidati na skali našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin; da to, ko bo hudič poslal svoje mogočne vetrove, da, svoje strelice v viharju, da, ko [vas] bosta udarjali vsa njegova toča in njegova močna nevihta, ne bo imelo moči nad vam[i], da bi va[s] povleklo v prepad bede in neskončnega gorja zaradi skale, na kateri st[e] sezidan[i], ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če zidajo na njem.«9
Simbolizem Kristusa kot »skale«, na katerem bi morali postaviti temelj svojega življenja, je nadvse poučen. Prosim, v tem verzu bodite pozorni na to, da Odrešenik ni temelj. Temveč se nas opominja, naj na njem postavimo svoj duhovni temelj.10
Temelj je del zgradbe, ki jo povezuje s tlemi. Močan temelj nudi zaščito pred naravnimi nesrečami in številnimi drugimi uničujočimi silami. Pravilni temelj prav tako razporedi težo zgradbe po večji površini v izogib preobremenitvi spodnje plasti tal in nudi ravno površino za zgradbo.
Močna in zanesljiva povezava med tlemi in temeljem je bistvena, zato da zgradba dolgo časa ostane trdna in stabilna. In za posebne vrste gradnje se lahko uporabi sidrne zatiče in jeklene palice, zato da se temelj zgradbe pritrdi na »trdno osnovo«, trdo, trdno skalo pod materiali na površju, kot sta zemlja in prod.
Podobno mora biti temelj v naših življenjih povezan s Kristusovo skalo, zato da bomo ostali trdni in stanovitni. Svete zaveze in uredbe Odrešenikovega obnovljenega evangelija lahko primerjamo s sidrnimi zatiči in jeklenimi palicami, ki se jih uporablja za povezavo zgradbe s trdno podlago. Vsakič, ko svete zaveze zvesto prejmemo, jih ponovimo, se jih spomnimo in obnovimo, se naša duhovna sidra še močneje in stanovitneje pritrdijo na »skalo« Jezusa Kristusa.
»[Z]atorej lahko, kdor verjame v Boga, zagotovo upa na boljši svet, da, in sicer na mesto na Božji desnici, z upanjem, ki pride z vero, ki je sidro za človeške duše, ki jih bo napravila gotove in stanovitne, da bodo vselej delali obilo dobrih del, da bodo slavili Boga.«11
Postopoma in vedno bolj nam bo »sčasoma«12 »krepost neprestano krasi[la] misli«, »samozaupanje v Božji navzočnosti [se nam bo] okrepilo« in »Sveti Duh bo [naš] stalni spremljevalec«.13 Postanemo bolj prizemljeni, ukoreninjeni, dovršeni in stanovitni.14 Če je temelj našega življenja zgrajen na Odrešeniku, smo blagoslovljeni, da »mirujemo« – da imamo duhovno gotovost, da je Bog naš nebeški Oče, mi njegovi otroci in Jezus Kristus naš Odrešenik.
Sveti časi, sveti kraji in dom
Gospod nam daje tako svete čase kot svete kraje, da bi nam pomagal v duši izkusiti in spoznati to notranjo spokojnost.
Na primer, sabat je Gospodov dan, svet čas, oddeljen, da bi se spominjali in častili Očeta v imenu njegovega Sina, da bi sodelovali pri duhovniških uredbah ter da bi prejeli in obnovili svete zaveze. Gospoda vsak teden častimo, ko doma preučujemo in tudi kot »sodržavljani s svetimi«15 med zakramentom in drugimi sestanki. Na njegov sveti dan so naše misli, dejanja in obnašanje znaki, ki jih damo Bogu, in kazalci naše ljubezni do njega.16 Če hočemo, smo vsako nedeljo lahko spokojni in vemo, da je Bog naš nebeški Oče, da smo mi njegovi otroci in da je Jezus Kristus naš Odrešenik.
Osrednja značilnost našega sabatnega čaščenja je, da gremo »v hišo molitve in daruj[emo] svoje zakramente na [Gospodov] sveti dan«.17 Hiše molitve, v katerih se zberemo ob nedeljah, so zgradbe za bogoslužje in drugi odobreni prostori – sveti kraji spoštljivosti, čaščenja in učenja. Vsaka zgradba za bogoslužje in prostor je posvečen z duhovniškim polnomočjem kot kraj, kjer lahko biva Gospodov Duh in kamor Božji otroci lahko prihajajo, da bi tam »spoznali svojega Odkupitelja«.18 Če bomo hoteli, bomo lahko »mirovali« na naših svetih krajih čaščenja in z vse večjo gotovostjo vedeli, da je Bog naš nebeški Oče, mi njegovi otroci in Jezus Kristus naš Odrešenik.
Tempelj je še en sveti kraj, posebej oddeljen za čaščenje in služenje Bogu in spoznavanje večnih resnic. V Gospodovi hiši mislimo, se obnašamo in smo oblečeni drugače kot kjer koli drugje, kamor hodimo. Če hočemo, smo v njegovi sveti hiši lahko spokojni in vemo, da je Bog naš nebeški Oče, da smo mi njegovi otroci in Jezus Kristus naš Odrešenik.
Glavna načela svetega časa in svetih krajev so natanko ista: da bi svojo pozornost vedno znova usmerili na nebeškega Očeta in njegov načrt, na Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev, na krepilno moč Svetega Duha in na obljube, ki so povezane s svetimi uredbami in zavezami Odrešenikovega obnovljenega evangelija.
Danes ponavljam načelo, ki sem ga doslej že poudaril. Naši domovi bi morali biti najvišja kombinacija svetega časa in svetega kraja, v katerih posamezniki in družine lahko »mirujejo« in vedo, da je Bog naš nebeški Oče, mi njegovi otroci in Jezus Kristus naš Odrešenik. Da odidemo od doma, da bi častili na sabat in v Gospodovi hiši, je zagotovo bistveno. A šele ko se vrnemo domov z duhovnim vpogledom in močjo, ki smo ju prejeli na tistih svetih kraji in pri tistih dejavnostih, lahko ostanemo osredotočeni na osnovne namene življenja smrtnika in premagamo skušnjave, ki tako prevladujejo v našem padlem svetu.
Naše stalne izkušnje na sabat, v templjih in tiste, ki jih imamo doma, bi nas morale utrditi z močjo Svetega Duha, s stalno in močnejšo zavezno povezanostjo z Očetom in Sinom in s »popolnoma svetlim upanjem«19 v večne Božje obljube.
Če se dom in Cerkev združita v eno v Kristusu,20 nas težave lahko oblegajo z vseh strani, a nas v mislih in srcih ne bo skrbelo. Morda bomo zaradi svojih okoliščin in izzivov zbegani, vendar ne bomo zapadli v obup. Morda nas bodo preganjali, vendar se bomo tudi zavedali, da nikdar nismo sami.21 Lahko prejmemo duhovno moč, da postanemo in ostanemo trdni, stanovitni in zvesti.
Obljuba in pričevanje
Obljubljam, da smo lahko, če temelje svojega življenja postavimo na »skali« Jezusa Kristusa, blagoslovljeni s Svetim Duhom, da v duši prejmemo osebno in duhovno spokojnost, zaradi katere lahko vemo in pomnimo, da je Bog naš nebeški Oče, mi njegovi otroci, Jezus Kristus naš Odrešenik, in da smo lahko blagoslovljeni, da lahko delamo in premagamo, kar je težko.
Radostno pričujem, da je Bog naš nebeški Oče, da smo mi njegovi otroci in da je Jezus Kristus naš Odkupitelj in »skala« naše odrešitve. O tem pričujem v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.