Vse bo v redu zaradi tempeljskih zavez

Moji ljubi bratje in sestre, to zasedanje generalne konference je zame svet čas. Hvaležen sem za zadolžitev, da spregovorim milijonom svetih iz poslednjih dni in našim prijateljem po svetu. Rad vas imam in vem, da vas Gospod ljubi.

Pred več kot petdesetimi leti sem imel privilegij, da sem služil kot predsednik Ricks Collega v Rexburgu v Idahu. Z ženo Kathy sva se 5. junija 1976 dopoldne peljala iz Rexburga v tempelj Idaho Falls, da bi se udeležila pečatenja dobre prijateljice. Tedaj sva imela doma štiri fantiče in seveda sva v tempelj lahko šla samo zaradi pomoči pogumne varuške! Svoje dragocene otroke sva pustila v njenem varstvu in se odpravila na kratko tridesetminutno vožnjo.

Tisti dan je bilo najino doživetje v templju kot vedno čudovito. A po koncu tempeljskega pečatenja – in ko sva se pripravljala na vrnitev domov – sva opazila, da se veliko tempeljskih delavcev in namestnikov živčno pogovarja v tempeljski avli. Čez nekaj trenutkov nam je ena od tempeljskih delavk povedala, da se je zrušil novo zgrajeni jez Teton v vzhodnem Idahu! Več kot 300 milijonov kubičnih metrov vode je steklo skozi jez v 775 kvadratnih kilometrov sosednjih dolin. Večina mesta Rexburg je bila pod vodo, hiše in vozila pa so odnašale poplavne vode. Dve tretjini od 9.000 prebivalcev je bilo nenadoma brezdomcev.¹

Kot si lahko predstavljate, naju je v mislih zaskrbelo za varnost najinih dragih otrok, na stotine študentov in uslužbencev kolidža ter skupnosti, ki sva jo imela rada. Bila sva manj kot 50 kilometrov od doma, a vendar tistega dne, dolgo časa pred mobilnimi telefoni in besedilnimi sporočili, nisva imela možnosti, da bi takoj stopila v stik s svojimi otroki, niti se nisva mogla odpeljati iz Idaho Fallsa nazaj v Rexburg, ker so bile vse ceste zaprte.

Najina edina možnost je bila, da čez noč ostaneva v krajevnem motelu v Idaho Fallsu. S Kathy sva v motelski sobi skupaj pokleknila in nebeškega Očeta ponižno rotila za varnost najinih dragih otrok in na tisoče drugih, ki jih je prizadel tragični dogodek. Spominjam se, kako je Kathy do zgodnjih jutranjih ur zaskrbljeno hodila sem ter tja po sobi v skrbeh za svoje otroke. Navzlic svojim skrbem se mi je uspelo umiriti in zaspati.

Nedolgo zatem me je ljuba večna družabnica zbudila in rekla: »Hal, kako lahko spiš v takem času?«

Tedaj so mi v srce in misli jasno prišle naslednje besede. Ženi sem rekel: »Kathy, karkoli se bo zgodilo, bo vse v redu zaradi tempeljskih zavez. Z Bogom sva sklenila zaveze in pečateni smo kot večna družina.«

V tistem trenutku je bilo, kot bi Gospodov Duh v najinih srcih in mislih potrdil, kar sva oba že vedela, da je res: Uredbe pečatenja, ki jih najdemo samo v Gospodovi hiši in so opravljene s pravim duhovniškim polnomočjem, so naju povezale kot moža in ženo in najini otroci so bili pečateni k nama. Res ni bilo potrebe, da bi naju bilo strah, in bila sva hvaležna, ko sva kasneje izvedela, da so bili najini fantiči na varnem.

Verjetno naslednja izjava predsednika Thomasa S. Monsona najbolje ponazarja, kaj sva s Kathy čutila tisto nepozabno noč. »Ko gremo v tempelj, lahko začutimo duhovne razsežnosti in občutek miru. /…/ Dojeli bomo pravi pomen Odrešenikovih besed, ko je rekel: ‘Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. /…/ Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši [Janez 14:27].’«²

Blagoslovljen sem, da tak mir začutim vsakič, ko vstopim v sveti tempelj. Spominjam se, ko sem šel prvič v tempelj Salt Lake. Bil sem mladenič.

Pogledal sem v bel strop, ki je sobo napravil tako svetlo, da se je zdelo, kot da se odpira v nebo. In v tistem trenutku me je prešinila misel z jasnimi besedami: »Na tem osvetljenem kraju sem že bil.« A takoj za tem so mi v misli, ne z mojim glasom, prišle naslednje besede: »Ne, tu še nikoli nisi bil. Spominjaš se trenutka pred svojim rojstvom. Bil si na podobnem svetem kraju, kamor je lahko prišel Gospod.«

Bratje in sestre, ponižno pričujem, da se, ko pridemo v tempelj, lahko spomnimo večne narave svojega duha, svojega odnosa z Očetom in njegovim božanskim Sinom ter svoje največje želje, da bi se vrnili v svoj nebeški dom.

V nedavnih konferenčnih govorih je predsednik Russell M. Nelson učil:

»Za vas bo duhovno najvarneje, če boste živeli po svojih tempeljskih zavezah.«

»Vse, kar verjamemo, in vse, kar je Bog obljubil svojemu ljudstvu zaveze, se poveže v templju.«³

»Vsak človek, ki sklene zaveze /…/ v templjih – in jih spolnjuje – bolje lahko dostopa do moči Jezusa Kristusa.«⁴

Učil je tudi: »Ko enkrat sklenemo zavezo z Bogom, nikoli več nismo nevtralni. Bog ne bo zapustil tistih, ki so z njim stkali takšno vez. Vsi tisti, ki so z Bogom sklenili zavezo, so dejansko lahko deležni posebne ljubezni in milosti.«⁵

Pod navdihnjenim vodstvom predsednika Nelsona je Gospod pospešil in bo še naprej pospeševal gradnjo templjev po vsem svetu. To bo vsem Božjim otrokom omogočilo priložnost, da bodo prejeli odrešilne in povzdignjenjske uredbe ter sklenili in spolnjevali svete zaveze. Da se pripravimo na prejem svetih zavez, ni enkratno prizadevanje, temveč vseživljenjski vzorec. Gospod je rekel, da moramo to delati z vsem srcem, z vso odločnostjo, umom in močjo.⁶

Pogosto sodelovanje v tempeljskih uredbah lahko ustvari vzorec predanosti Gospodu. Kadar spolnjujete svoje tempeljske zaveze in jih pomnite, prikličete Svetega Duha, da vas spremlja, okrepi in očisti.

Potem lahko doživite občutke svetlobe in upanja, ki pričujejo, da so obljube resnične. Spoznali boste, da je vsaka zaveza z Bogom priložnost, da se z njim zbližate, kar bo potem v vašem srcu oblikovalo željo, da bi spolnjevali tempeljske zaveze.

Obljubljeno nam je bilo: »Bog se zato, ker smo z njim v zavezi, nikoli ne bo naveličal prizadevati, da bi nam pomagal, mi pa nikoli ne bomo izčrpali njegove milostne potrpežljivosti do nas.«⁷

V templju preko zavez pečatenja lahko prejmemo zagotovilo o ljubečih družinskih vezeh, ki se bodo nadaljevale po smrti in bodo trajale večno. Spoštovanje zakonskih in družinskih zavez, ki jih sklenemo v Božjih templjih, bo zagotovilo zaščito pred zlom sebičnosti in ponosa.

Stalna skrb bratov in sester drug za drugega bo prišla samo z vztrajnim trudom, da bi svojo družino vodili na Gospodov način. Otrokom dajte priložnosti, naj molijo drug za drugega. Hitro zaznajte začetke nesoglasja in pozitivno prepoznajte dejanja nesebičnega služenja, še posebej drug drugemu. Če bodo sorojenci molili drug za drugega in služili drug drugemu, se bodo v srcih omehčali in obrnili drug k drugemu in k svojim staršem.

Deloma je to opisal Malahija, ko je napovedal prihod preroka Elija: »[V] srca otrok bo položil obljube, dane očetom, in srca otrok se bodo obrnila k njihovim očetom. Če ne bi bilo tako, bi bila ob njegovem prihodu vsa zemlja povsem razdejana.«⁸

Preizkušnje, izzivi in trpljenje bodo gotovo doleteli vsakega od nas. Nihče od nas ni imun na mesene trne.⁹ Ko pa gremo v tempelj in se spomnimo svojih zavez, se lahko pripravimo, da bomo prejeli osebno Gospodovo vodstvo.

Ko sva se s Kathy poročila in pečatila v loganskem templju v Utahu, je najino pečatenje izvedel tedaj še starešina Spencer W. Kimball. V nekaj besedah, ki jih je izgovoril, nama je svetoval naslednje: »Hal in Kathy, živita tako, da bosta, ko bo prišel klic, zlahka odšla.«

Najprej nisva razumela, kaj za naju pomeni ta nasvet, a sva se trudila po svojih močeh, da bi živela tako, da bova pripravljena oditi in služiti Gospodu, ko bo klic prišel. Potem ko sva bila poročena skoraj 10 let, je prišel nepričakovani klic pooblaščenca cerkvenega izobraževalnega sistema Neala A. Maxwella.

Ljubeči nasvet predsednika Kimballa v templju, naj bova pripravljena, da bova »zlahka odšla«, je postal stvarnost. S Kathy sva dobila poziv, naj zapustiva na videz idilično družinsko situacijo v Kaliforniji, da bi služila v zadolžitvi in v kraju, o katerih nisem vedel nič. Vseeno sva bila z družino pripravljena oditi, ker je prerok v svetem templju, kraju razodetij, videl prihodnji dogodek, na katerega sva bila potem pripravljena.

Moji dragi bratje in sestre, pričujem, da ni nič pomembnejšega od spoštovanja zavez, ki ste jih sklenili ali jih morda boste sklenili v templju. Ne glede na to, kje na poti zavez ste, vas rotim, da se pripravite in izpolnjujte pogoje, da boste lahko šli v tempelj. Obiščite ga tako pogosto, kot bodo dopuščale okoliščine. Z Bogom sklenite svete zaveze in jih spolnjujte. Lahko potrdim isto resnico, ki sem jo povedal Kathy sredi noči pred skoraj petimi desetletji v motelski sobi v Idaho Fallsu: »Ne glede na izid bo vse v redu zaradi tempeljskih zavez.«

Odločno vam pričujem, da Jezus je Kristus. Živi in vodi svojo Cerkev. Templji so Gospodove hiše. Predsednik Russell M. Nelson je živi Božji prerok na zemlji. Rad ga imam in rad imam vsakogar od vas. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.