Kliči, ne padi

Danes bi rad najprej pričeval, da sem v srcu v celoti prepričan, da Bog sliši naše molitve in nanje odgovarja vsakemu posebej.

V svetu, ki doživlja negotovosti, bolečine, razočaranja, srčne bolečine, se morda bolj zanašamo na osebne sposobnosti in želje, kakor tudi na znanje in varnost, ki ju nudi svet. Zaradi tega bi v ozadje lahko odrinili resnični vir pomoči in podpore, ki se lahko spopadeta z izzivi življenja smrtnikov.

Spomnim se, da sem bil nekoč v bolnišnici zaradi bolezni in sem težko zaspal. Ko sem ugasnil luči in se je v sobi stemnilo, sem na stropu pred seboj zagledal odsev napisa, ki se je glasil: »Kliči, padca ne uresniči!« Na svoje presenečenje sem naslednji dan opazil, da se je isto sporočilo ponovilo na več mestih v sobi.

Zakaj je bilo to sporočilo tako pomembno? Ko sem o tem vprašal sestro, je rekla: »S tem bi radi preprečili, da bi se udarili, zaradi česar bi vas še bolj bolelo, kot vas že.«

To življenje po svoji naravi prinaša boleče izkušnje; nekatere so neločljivo povezane s snovnim telesom, nekaterim botrujejo naše šibkosti ali stiske, nekaterim to, kako drugi uporabljajo svobodno voljo, nekaterim pa to, kako svobodno voljo uporabljamo sami.

Ali je kdo obljubil več kakor sam Odrešenik, ko je izjavil: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli!« ali kličite »in se vam bo odprlo!«¹

Molitev je sredstvo za sporazumevanje z nebeškim Očetom, ki nam omogoča, da »kličemo in ne pademo«. Vendar bi v nekaterih okoliščinah morda mislili, da klic ni bil slišan, ker ne dobimo takojšnjega odgovora ali takšnega, kakršnega pričakujemo.

To včasih vodi v tesnobnost, žalost in razočaranje. Vendar se spomnite Nefijevega izraza vere v Gospoda, ko je rekel: »[K]ako to, da ne more poučiti mene, da zgradim ladjo?« Zdaj pa jaz vprašam vas: Kako to, da vas Gospod ne more poučiti, da ne bi padli?

Zaupanje v Gospodove odgovore vključuje to, da sprejmemo, da njegove poti niso naše poti³ in da »se mora [vse] zgoditi ob svojem času«.⁴

To, da zagotovo vemo, da smo otroci ljubečega in usmiljenega nebeškega Očeta, bi nas moralo spodbuditi, da bi »klicali« v pobožni molitvi, tako da bi »vselej moli[li] in ne opeša[li], /…/ da bo [naše] izvajanje lahko za blaginjo [naše] duše«.⁵ Predstavljajte si, kako se počuti nebeški Oče, ko v vsaki molitvi prosimo v imenu njegovega Sina Jezusa Kristusa. Kakšna moč in nežnost, verjamem, se pokažeta, ko to naredimo!

V svetih spisih je ogromno primerov tistih, ki so klicali Boga, da ne bi padli. Ko so se Helaman in njegovi vojaki soočali s stiskami, so klicali Boga, pri čemer so v molitvi izlili svoje duše. Prejeli so tolažbo, mir, vero in upanje, kar jim je dajalo pogum in odločenost, dokler niso dosegli cilja.⁶

Predstavljajte si, kako je Mojzes klical in zaklical h Gospodu, ko se je znašel med Rdečim morjem in Egipčani, ki so se približevali, da bi jih napadli, ali Abraham, ki je bil poslušen ukazu, naj žrtvuje svojega sina Izaka.

Prepričan sem, da ste vsi imeli in boste imeli izkušnje, ko bo »kliči« odgovor na »padca ne uresniči«.

Ko sva se z ženo pred tridesetimi leti pripravljala na civilno poroko in na tempeljsko poroko, sva prejela klic, v katerem so naju obvestili, da so civilne poroke zaradi stavke odpovedane. Klic sva prejela tri dni pred predvideno poročno slovesnostjo. Po več poizkusih v drugih uradih in ko nisva mogla dobiti prostega termina, sva postajala zaskrbljena in sva začela dvomiti, da se bova res lahko poročila, kot sva načrtovala.

Z zaročenko sva »klicala« in v molitvi Bogu izlila svoji duši. Naposled nama je nekdo povedal za urad v nekem mestecu na obrobju mesta, kjer je bil župan najin znanec. Brez oklevanja sva ga obiskala in ga vprašala, ali bi bilo možno, da bi naju poročil. Na najino radost je privolil. Njegova tajnica nama je posebej naročila, da morava v tem mestu pridobiti dovoljenje in vse dokumente prinesti pred poldnevom naslednjega dne.

Naslednji dan sva se preselila v mestece in odšla na policijsko postajo, da bi zaprosila za potrebni dokument. Na najino presenečenje je uradnik rekel, da nama ga ne bo izdal, ker veliko mladih parov pobegne od svojih družin, da bi se skrivaj poročili v tem mestu, za kar seveda ni šlo v najinem primeru. Ponovno sta naju prevzela strah in žalost.

Spominjam se, kako sem tiho klical k nebeškemu Očetu, da ne bi padel. V mislih sem jasno začutil ponavljajoči se besedi: »Tempeljska dovolilnica, tempeljska dovolilnica.« Nemudoma sem izvlekel tempeljsko dovolilnico in jo na osuplost svoje zaročenke izročil uradniku.

Kako sva bila presenečena, ko sva uradnika slišala reči: Zakaj mi nista povedala, da sta iz Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni? Vajino cerkev dobro poznam.« Nemudoma je začel pripravljati dokument. Še bolj naju je presenetilo, ko je uradnik šel iz pisarne, ne da bi kaj rekel.

Minilo je petdeset minut, a se ni vrnil. Bilo je že 11.55 dopoldan, dokumente pa sva morala prinesti pred opoldnevom. Nenadoma se je pojavil z lepim pasjim mladičem in nama rekel, da je to poročno darilo, ter nama ga dal skupaj z dokumentom.

Z dokumentom in novim psom sva stekla v županov urad. Potem sva zagledala uradno vozilo, ki se nama je približevalo. Stopil sem predenj. Vozilo se je ustavilo in v njem sva zagledala tajnico. Ko naju je videla, je rekla: »Žal mi je; rekla sem do opoldneva. Opraviti moram nekaj drugega.«

Tiho sem postal ponižen in z vsem srcem klical nebeškega Očeta in ga prosil, naj mi vnovič pomaga, da »ne padem«. Nenadoma se je zgodil čudež. Tajnica nama je rekla: »Kako lepega psa imata. Kje bi lahko našla takšnega za sina?«

»Za vas je,« sva nemudoma odgovorila.

Tajnica naju je presenečeno pogledala in rekla: »Prav, pojdimo v pisarno in stvari uredimo.«

S Carol sva se čez dva dni poročila civilno, kakor sva načrtovala, nato pa sva se pečatila v limskem templju v Peruju.

Seveda ne smemo pozabiti, da je klicanje stvar vere in dejanj – vere, da uvidimo, da imamo nebeškega Očeta, ki na naše molitve odgovarja glede na svojo neskončno modrost, in nato dejanj, ki so skladna s tem, za kar smo prosili. To, da molimo – kličemo – je lahko znamenje našega upanja. A če po molitvi preidemo k dejanjem, je to znamenje, da je naša vera resnična –vera, ki je preizkušena v trenutkih bolečin, strahov ali razočaranj.

Predlagam, da razmislite o naslednjem:

1. O Gospodu vselej razmišljajte kot o svoji prvi možnosti pomoči.

2. Kličite, padca ne uresničite. K Bogu se obračajte v iskreni molitvi.

3. Po molitvi naredite vse, kar lahko, da boste prejeli blagoslove, za katere ste prosili.

4. Postanite ponižni, zato da boste odgovor prejeli ob Gospodovem času in na Gospodov način.

5. Ne odnehajte! Ko čakate na odgovor, stopajte dalje po poti zavez.

Morda je prav zdaj nekje nekdo, ki zaradi okoliščin čuti, da je tik pred tem, da bo padel, in bi rad klical, kakor je Joseph Smith, ko je zaklical: »O Bog, kje si? /…/ Kako dolgo boš zadrževal svojo roko?«⁷

Celo v okoliščinah, kakršne so te, molite z »duhovnim zagonom«, kakor je učil predsednik Russell M. Nelson,⁸ kajti vaše molitve so vselej slišane!

Spomnite se naslednje hvalnice:

Ko molimo, lahko občutimo objem nebeškega Očeta, ki je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi nam olajšal bremena, kajti če kličemo k Bogu, pričujem, da ne bomo padli. V imenu Jezusa Kristusa, amen.