Zapis o tem, kar sem tako videl kot slišal

Ko sem končal pravno fakulteto, sva se z ženo Marcio odločila, da se pridruživa odvetniški pisarni, ki je bila specializirana za sodno pravo. Ko sem se začel usposabljati na delovnem mestu, sem večino časa preživel s pripravo prič za pričanje na sojenju. Kaj hitro sem spoznal, da so se v sodni dvorani dejstva določila, ko so priče pod prisego pričale o resničnosti tega, kar so tako videle kot slišale. Ko so priče pričale, so njihove besede zapisali in shranili. Pomembnost verodostojnih prič je bila vedno v ospredju mojih priprav.

Ni trajalo dolgo, da sem spoznal, da sem iste izraze, ki sem jih vsak dan uporabljal kot odvetnik, uporabljal tudi v pogovorih o evangeliju. »Priča« in »pričevanje« sta izraza, ki ju uporabljamo, ko posredujemo svoje znanje in občutke o verodostojnosti evangelija Jezusa Kristusa.

Ko so me potrdili kot novega področnega sedemdeseterega, sem odprl svete spise, da bi se poučil o svojih dolžnostih, in prebral Nauk in zaveze 107:25, kjer piše: »Sedemdeseteri so tudi poklicani, /…/ da so posebne priče drugim narodom in po vsem svetu.« Kot si lahko predstavljate, me je pritegnil izraz »posebne priče«. Postalo mi je jasno, da imam odgovornost pričevati – o imenu Jezusa Kristusa – kjer koli po svetu sem potoval.

V svetih spisih je veliko primerov tistih, ki so bili očividci in so pričevali o tem, kar so tako videli kot slišali.

Starodavni prerok Mormon začne svoj zapis z besedami: »In sedaj jaz, Mormon, napravim zapis o tem, kar sem tako videl kot slišal, in to imenujem Mormonova knjiga.«¹

Odrešenikova apostola Peter in Janez sta v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta ozdravila nekega moža.² Ko so jima ukazali, naj ne govorita v Jezusovem imenu, sta odgovorila:

»Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?

Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.«³

Še eno prepričljivo pričevanje prihaja od svetih iz Mormonove knjige, ki so bili priča prihodu Odrešenika Jezusa Kristusa. Prisluhnite, kako so opisali svoje pričevanje: »In takole pričujejo: Oko še nikoli ni videlo niti ni uho prej slišalo tako velikih in čudovitih stvari, kakor smo videli in slišali Jezusa govoriti Očetu.«⁴

Bratje in sestre, danes pričujem in zapisujem o tem, kar sem tako videl kot slišal med svojim svetim služenjem kot sedemdeseteri Gospoda Jezusa Kristusa. S tem vam pričujem o ljubečem nebeškem Očetu in njegovem dobrohotnem Sinu Jezusu Kristusu, ki je trpel, umrl in ponovno vstal, da bi Božjim otrokom ponudil večno življenje. Pričujem o čudovitem in čudežnem delu⁵ in o tem, da je Gospod ponovno iztegnil svojo roko, da bi po svojih živih prerokih in apostolih obnovil svoj evangelij na zemlji.⁶ Pričujem, da na podlagi tega, kar sem tako videl kot slišal, še nikoli ni bilo boljšega časa za članstvo v Cerkvi Jezusa Kristusa kot danes. To vem na podlagi svojega lastnega znanja, neodvisno od drugih virov, zaradi tega, kar sem tako videl kot slišal.

V zadnjem letniku srednje šole sem moral zato, da bi zaključil seminar, prepoznati vseh petnajst templjev Cerkve. Slika vsakega templja je bila spredaj v učilnici, jaz pa sem moral poznati lokacijo vsakega. Zdaj, leta pozneje, bi bil velikanski izziv – ob 335 odprtih in napovedanih templjih – prepoznati vsakega od njih. Osebno sem videl številne od teh Gospodovih hiš in pričujem, da Gospod svoje blagoslove in uredbe ponuja vedno večjemu številu svojih otrok po vsem svetu.

Prijatelji pri FamilySearchu so mi pojasnili, da vsak dan v FamilySearch dodajo več kot milijon novih imen. Če svojega prednika niste našli včeraj, vas predlagam, da ga ponovno iščete jutri. Ko gre za zbiranje Izraela na drugi strani tančice, še nikoli ni bilo boljšega časa za članstvo v Cerkvi Jezusa Kristusa kot danes.

Ker sva otroke vzgajala v Twin Fallsu v Idahu, je bil najin pogled na svetovno Cerkev omejen. Ko so me poklicali za generalnega voditelja, so naju z Marcio zadolžili, da sva služila na pacifiškem območju, kjer še nikoli nisva bila. Z veseljem sva ugotovila, da so koli od vrha do dna Nove Zelandije in da je bil leta 1958 posvečen tempelj. To je bil eden od tistih petnajstih, ki sem se jih moral na seminarju naučiti na pamet. Templje sva našla v vseh večjih avstralskih mestih, kole pa po vsej celini. Zadolžitve sva imela na Samoi, kjer je petindvajset kolov, in na Tongi, kjer je skoraj polovica prebivalstva pripadnikov Cerkve. Zadolžitve sva imela na otoku Kiribati, kjer sva našla dva kola. Zadolžitve sva imela, da obiščeva kole v Ebeyeu na Marshallovih otokih in Daru na Papui Novi Gvineji.

Po služenju na tihomorskih otokih so naju zadolžili za služenje na Filipinih. Na moje presenečenje je Cerkev Jezusa Kristusa na Filipinih rasla veliko bolj, kot sem si predstavljal. Zdaj je tam sto petindvajset kolov, triindvajset misijonov in trinajst delujočih oziroma napovedanih templjev. Bil sem priča cerkvi z več kot 850 tisoč člani. Le kako sem nekdaj spregledal ustanavljanje Kristusove Cerkve po vsem svetu?

Po treh letih na Filipinih so me prosili, naj služim v misijonarskem oddelku. Moja zadolžitev naju je vodila v misijone po vsem svetu. Moj pogled na Odrešenikovo svetovno Cerkev se je skokovito razširil. Z Marcio sva bila zadolžena, da obiščeva misijone v Aziji. V Singapurju sva našla čudovito kolsko središče z neverjetnimi in zvestimi člani. Obiskala sva člane in misijonarje v kapeli v kraju Kota Kinabalu v Maleziji. Srečala sva se z misijonarji v Hongkongu in sodelovala na čudoviti kolski konferenci z zvestimi, predanimi svetimi.

Ta izkušnja se je ponovila, ko sva se srečala z misijonarji in člani po Evropi, v Latinski Ameriki, na Karibih in v Afriki. Cerkev Jezusa Kristusa v Afriki doživlja izjemno rast.

Sem očividec neprekinjene obnove evangelija Jezusa Kristusa in izpolnjevanja prerokbe Josepha Smitha, da se bo Božja resnica »pogumno, plemenito in neodvisno nadaljevala, dokler ne bo prišla na vsako celino, v vsako podnebje, prečesala vsake dežele in odzvanjala v vsakem ušesu«.⁷

Naši čudoviti misijonarji, ki pokrivajo ves svet, so zdaj številčno močni: štiriinsedemdeset tisoč jih je. V sodelovanju s člani vsak mesec krstijo več kot dvajseti tisoč ljudi. V zadnjem času so osemnajstletni, devetnajstletni in dvajsetletni fantje in dekleta z Gospodovo pomočjo ustvarili ta mogočni čudež zbiranja. Ta dekleta in fante najdemo v majhnih vaseh Vanuatuja in v velikih mestih, kot so New York, Pariz in London. Opazoval sem jih, kako učijo o Odrešeniku v oddaljenih občestvih na Fidžiju in na večjih zborovanjih na področjih, kot so Teksas, Kalifornija in Florida.

Misijonarje boste našli na vseh koncih zemlje, govorijo šestdeset različnih jezikov in izpolnjujejo Odrešenikovo veliko nalogo iz 28. poglavja Mateja: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.«⁸ Spoštujem pretekle in sedanje misijonarje Cerkve ter naš odraščajoči rod spominjam na prošnjo predsednika Russella M. Nelsona, naj pride in zbere Izrael.⁹

Danes pričujem, da sem to korenito obnovo Odrešenikovega evangelija opazoval na lastne oči in slišal na lastna ušesa. Sem priča Božjega dela po vsem svetu. Še nikoli ni bilo boljšega časa za članstvo v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni kot danes.

Morda ste najbolj navdihujoč čudež obnove, ki sem mu bil priča, vi, zvesti člani Cerkve v vseh deželah. Vas, svete iz poslednjih dni, opisuje Nefi v Mormonovi knjigi, ko je videl naš dan in pričeval: »In zgodilo se je, da sem jaz, Nefi, videl moč Božjega Jagnjeta, ki se je spustila na svete iz Jagnjetove cerkve in na Gospodovo ljudstvo zaveze, ki je bilo razkropljeno po vsem obličju Zemlje; in oborožili so se s pravičnostjo in z močjo Boga v veliki slavi.«¹⁰

Pričujem, da sem na lastne oči videl to, kar je videl Nefi – vas, svete v vseh deželah, ki ste sklenili zaveze in ste oboroženi s pravičnostjo in Božjo močjo. Ko sem bil za govorniškim pultom v eni od teh velikih svetovnih držav, mi je Gospod vtisnil v misli nekaj, kar je kralj Benjamin učil v 2. poglavju Mozije v Mormonovi knjigi. Brent, »želel [bi], da bi pretehtal /…/ blagoslovljeno in srečno stanje tistih, ki izpolnjujejo Božje zapovedi. Kajti glej /…/, v vsem so blagoslovljeni tako posvetno kot duhovno.«¹¹

Pričujem vam, da sem to videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa, ko sem se po vsej zemlji srečeval z vami, zvestimi Božjimi svetimi, ki spolnjujete zapovedi. Vi ste Očetovi otroci zaveze. Ste učenci Jezusa Kristusa. Tudi vi veste to, kar vem jaz, ker ste prejeli osebno pričevanje o verodostojnosti obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa. Odrešenik je učil: »Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!«¹²

Z Gospodovim vodstvom ter vodstvom njegovih prerokov in apostolov bomo še naprej pripravljali misijonarje, sklepali in spolnjevali svete zaveze, utrjevali Kristusovo Cerkev po vsem svetu in prejemali blagoslove, ki jih prinaša spolnjevanje Božjih zapovedi. Enotni smo. Smo Božji otroci. Poznamo ga in ga imamo radi.

Pridružujem se vsem vam, moji prijatelji, ko enotno pričujemo, da je to res. Pišemo zapis o tem, kar smo tako videli kot slišali. Vi in jaz smo priče, ki pričujejo. Z močjo tega združenega pričevanja bomo še naprej napredovali z vero v Gospoda Jezusa Kristusa in njegov evangelij. Pričujem, da Jezus Kristus živi. On je naš Odrešenik in Odkupitelj. V imenu Jezusa Kristusa, amen.