Čudeži, angeli in duhovniška moč

Številni danes pravijo, da čudežev ni več, da so angeli izmišljeni in da so nebesa zaprta. Pričujem, da čudeži niso prenehali, angeli so med nami in nebesa so resnično odprta.

Ko je bil naš Odrešenik Jezus Kristus na zemlji, je dal duhovniške ključe svojemu vrhovnemu apostolu Petru.¹ S temi ključi so Peter in drugi apostoli vodili Odrešenikovo Cerkev. A ko so ti apostoli umrli, so bili duhovniški ključe vzeti z zemlje.

Pričujem, da so bili starodavni ključi duhovništva obnovljeni. Peter, Jakob in Janez ter drugi starodavni preroki so se prikazali kot vstala bitja in preroku Josephu Smithu podelili to, kar je Gospod opisal kot »ključe svojega kraljestva in evangelijskega razdobja«.²

Ti isti ključi so se prenašali od preroka do preroka vse do danes. Petnajst mož, ki jih podpiramo kot preroke, vidce in razodevalce, jih uporablja za vodenje Odrešenikove Cerkve. Tako kot v starodavnih časih ima en višji apostol vse duhovniške ključe in je pooblaščen, da jih uporablja. To je predsednik Russell M. Nelson, prerok in predsednik obnovljene Kristusove Cerkve v današnjem času – Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Po Odrešenikovi Cerkvi prejemamo duhovniške blagoslove – vključno z Božjo močjo, ki nam pomaga v življenju. S pooblaščenimi duhovniškimi ključi dajemo Bogu svete obljube in prejemamo svete uredbe, ki nas pripravljajo na življenje v Božji navzočnosti. Začnemo s krstom in potrditvijo ter se nato v templju pomikamo naprej po poti zavez, ki nas vodi nazaj k Bogu.

Ko nam položijo roke na glavo, prejmemo tudi duhovniške blagoslove, vključno z vodenjem, tolažbo, nasveti, zdravljenjem in močjo, da sledimo Jezusu Kristusu. Vse življenje sem bil blagoslovljen s to veliko močjo. Kot je bilo razodeto v svetih spisih, jo imenujemo moč svetega Melkizedekovega duhovništva.³

V mladih letih sem si pridobil veliko spoštovanje do te moči, zlasti ker se je kazala v duhovniških blagoslovih. Ko sem služil kot mlad misijonar v Čilu, so naju z družabnikom aretirali in ločili. Nikdar nama niso povedali, zakaj. To je bil čas velikih političnih pretresov. Vojaška policija je priprla na tisoče ljudi in zanje se ni več nikoli slišalo.

Po zaslišanju sem sedel sam v zaporniški celici in nisem vedel, ali bom še kdaj videl svoje bližnje. Obrnil sem se k nebeškemu Očetu in goreče prosil: »Oče, vedno so me učili, da bdiš nad svojimi misijonarji. Prosim, Oče, nič posebnega nisem, vendar sem bil poslušen in nocoj potrebujem tvojo pomoč.«

Semena te pomoči so bila posejana že veliko let prej. Po krstu sem bil potrjen za člana Cerkve in prejel sem dar Svetega Duha. Ko sem molil, sam, za rešetkami, je Sveti Duh takoj prišel k meni in me potolažil. V spomin mi je priklical zelo poseben odlomek iz mojega patriarhalnega blagoslova, ki je še en duhovniški blagoslov. V njem mi je Bog obljubil, da se bom zaradi svoje zvestobe lahko v templju za čas in večnost pečatil z žensko, polno lepote, vrlin in ljubezni, da bova postala starša dragocenih sinov in hčera ter da bom blagoslovljen in poveličan kot oče v Izraelu.

Te navdihnjene besede o moji prihodnosti so mi dušo navdale z mirom. Vedel sem, da so prišle od ljubečega nebeškega Očeta, ki vedno izpolni svoje obljube.⁴ V tistem trenutku sem dobil potrditev, da bom izpuščen in bom živel in videl, kako se bodo te obljube uresničile.

Približno leto pozneje me je nebeški Oče res blagoslovil z ženo, ki je polna lepote, vrlin in ljubezni. Z Lynette sva se pečatila v templju. Blagoslovljena sva bila s tremi dragocenimi sinovi in štirimi dragocenimi hčerkami. Postal sem oče, vse v skladu z Božjimi obljubami v patriarhalnem blagoslovu, ki sem ga prejel kot 17-letni fant.

»Zatorej, moji ljubljeni bratje, mar čudežev ni več, ker se je Kristus dvignil v nebesa? /…/

Ne, niti niso angeli prenehali služiti človeškim otrokom.«⁵

Pričujem, da se v našem življenju nenehno dogajajo čudeži in služenja, ki so pogosto neposredna posledica duhovniške moči. Nekateri duhovniški blagoslovi se izpolnijo takoj, tako da jih lahko vidimo in razumemo. Drugi se odvijajo postopoma in se v tem življenju ne bodo v celoti uresničili. Toda Bog vedno izpolni vse svoje obljube, kot kaže tale zgodba iz naše družinske zgodovine:

Moj dedek po očetovi strani Grant Reese Bowen je bil zelo veren mož. Živo se spominjam, ko sem ga slišal pripovedovati, kako je prejel patriarhalni blagoslov. V svoj dnevnik je zapisal: »Patriarh mi je obljubil dar zdravljenja. Rekel je: ‘Bolni bodo ozdravljeni. Da, mrtvi bodo obujeni pod tvojimi rokami’«.

Leta pozneje je dedek spravljal seno v kopico, ko je začutil, da se mora vrniti v hišo. Pričakal ga je njegov oče, ki je stopil proti njemu. »Grant, tvoja mati je pravkar umrla,« je rekel oče.

Ponovno navajam citat iz dedkovega dnevnika: »Nisem se ustavil, ampak sem pohitel v hišo in na verando, kjer je ležala na postelji. Pogledal sem jo in videl, da v njej ni več nobenega znaka življenja. Spomnil sem se svojega patriarhalnega blagoslova in obljube, da če bom zvest, bodo po moji veri bolni ozdraveli in mrtvi vstali. Položil sem ji roke na glavo in rekel Gospodu, da če je obljuba, ki mi jo je dal patriarh, resnična, naj jo v tem času razodene in mojo mater ponovno obudi k življenju. Obljubil sem mu, da če bo to storil, ne bom nikoli okleval in bom storil vse, kar je v moji moči, za izgradnjo njegovega kraljestva. Ko sem molil, je odprla oči in rekla: ‘Grant, dvigni me. Bila sem v svetu duš, vendar si me poklical nazaj. Naj bo to vedno pričevanje zate in za ostale člane moje družine.’«

Predsednik Russell M. Nelson nas je učil, naj iščemo in pričakujemo čudeže.⁶ Pričujem, da sta zaradi obnovljenega duhovništva na zemlji Božja moč in polnomočje. S poklici in sveti lahko moški in ženske, mladi in stari, sodelujejo pri delu duhovništva. To je delo čudežev, nad katerim bdijo angeli. To je delo nebes in blagoslavlja vse Božje otroke.

Leta 1989 se je naša sedemčlanska družina vračala z oddelčnega izleta. Bilo je pozno. Lynette je pričakovala najinega šestega otroka. Čutila je močan navdih, naj si pripne varnostni pas, na kar je pred tem pozabila. Kmalu zatem sva zapeljala v ovinek na cesti; nek avtomobil je zapeljal čez črto na najin pas. Pri hitrosti približno 112 km na uro sem zavil, da ne bi trčil v nasproti vozeči avtomobil. Naš kombi se je prevrnil, drsel po avtocesti in zdrsnil s ceste, na koncu pa se je ustavil in pristal s sovoznikovo stranjo v zemlji.

Naslednje, česar se spomnim, je bil Lynettin glas: »Shayne, izstopiti moramo skozi tvoja vrata.« Na varnostnem pasu sem obvisel v zraku. Trajalo je nekaj sekund, da sem se orientiral. Vsakega od otrok sva začela dvigovati iz kombija skozi moje okno, ki je bilo zdaj strop kombija. Jokali so in se spraševali, kaj se je zgodilo.

Kmalu smo ugotovili, da manjka najina 10-letna hčerka Emily. Vpili smo njeno ime, vendar ni bilo odgovora. Člani oddelka, ki so se prav tako vračali domov, so jo na kraju dogodka mrzlično iskali. Bilo je tako temno. Z baterijsko svetilko sem ponovno pogledal v kombi in na svojo grozo zagledal Emilyjino drobno telo, ujeto pod kombijem. Obupano sem zaklical: »Dvigniti moramo kombi z Emily.« Zgrabil sem streho in potegnil nazaj. Dvigovalo je le še nekaj drugih, toda kombi se je čudežno obrnil na kolesa in razkril Emilyjino telo, ki ni kazalo znakov življenja.

Emily ni dihala. Njen obraz je bil temno vijolične barve. Rekel sem: »Moramo ji dati blagoslov.« Dragi prijatelj in član oddelka je pokleknil z mano in s polnomočjem Melkizedekovega duhovništva, v imenu Jezusa Kristusa, sva ji ukazala, naj živi. V tistem trenutku je Emily dolgo in raskavo vdihnila.

Čez čas, ko se je zdelo, da so minile ure, je končno prispelo reševalno vozilo. Emily so hitro odpeljali v bolnišnico. Imela je poškodovana pljuča in pretrgano kito v kolenu. Poškodbe možganov so bile zaskrbljujoče, ker je bila nekaj časa brez kisika. Emily je bila dan in pol v komi. Še naprej smo molili in se postili zanjo. Bila je blagoslovljena s popolnim okrevanjem. Danes sta Emily in njen mož Kevin starša šestih hčera.

Po čudežu so jo vsi drugi odnesli brez poškodb. Otrok, ki ga je nosila Lynette, je bil Tyson. Tudi njemu je bilo prizanešeno in se je rodil februarja naslednje leto. Osem mesecev zatem, ko je Tyson prejel zemeljsko telo, se je vrnil domov k nebeškemu Očetu. Je naš sin angel varuh. Čutimo njegov vpliv v naši družini in se veselimo, da bomo ponovno z njim.⁷

Tisti, ki so dvignili kombi z Emily, so pripomnili, da se je zdelo, da kombi ne tehta nič. Vedel sem, da so se nebeški angeli združili z zemeljskimi angeli, da bi vozilo dvignili z Emilyjinega telesa. Vem tudi, da je Emily priklicala k življenju moč svetega duhovništva.

Gospod je svojim služabnikom razkril to resnico: »[Š]el bom pred vašim obličjem. Na vaši desnici bom in na vaši levici in v vašem srcu bo moj Duh in moji angeli okrog vas, da vas bodo podpirali.«⁸

Pričujem, da je bilo »sveto duhovništvo po redu Božjega Sina«⁹ – Melkizedekovo duhovništvo – s svojimi ključi, polnomočjem in močjo obnovljeno na zemlji v teh poslednjih dneh. Četudi se vse okoliščine ne izidejo tako, kot morda upamo in molimo, vem, da se bodo Božji čudeži vedno zgodili v skladu z njegovo voljo, njegovim časom in njegovim načrtom za nas.

Če si želite blagoslove duhovništva, vključno s čudeži in služenjem angelov, vas vabim, da hodite po poti zavez, ki jo je Bog dal na voljo vsakemu od nas. Člani in voditelji Cerkve, ki vas imajo radi, vam bodo pomagali narediti naslednji korak.

Pričujem, da Jezus Kristus, Božji Sin, živi in vodi svojo Cerkev po živih prerokih, ki imajo in uporabljajo duhovniške ključe. Sveti Duh je resničen. Odrešenik je dal svoje življenje, da bi nas ozdravil, si nas ponovno pridobil in nas pripeljal domov.

Pričujem, da čudeži niso prenehali, angeli so med nami in nebesa so resnično odprta. In o, kako zelo so odprta! V imenu Jezusa Kristusa, amen.