Močan, krepostni krog Kristusovega nauka

Pred leti smo se z ženo Ruth in hčerko Ashley pridružili drugim turistom na izletu s kajakom v zvezni državi Havaji v Združenih državah Amerike. Kajak je čoln, ki je podoben kanuju in je nizko nad vodo, v katerem veslač sedi obrnjen naprej in z dvolistnim veslom zavesla nazaj na eni in nato na drugi strani. Načrtovali smo, da bomo veslali do dveh majhnih otokov ob obali Oahuja in nazaj. Bil sem samozavesten, saj sem kot fant veslal s kajaki po gorskih jezerih. Samovšečnost nikoli ne prinaša nič dobrega, kajne?

Vodnik nam je dal navodila in nam pokazal oceanske kajake, ki jih bomo uporabljali. Razlikovali so se od tistih, s katerimi sem prej veslal. Sedel naj bi na vrhu kajaka in ne v njem. Ko sem se usedel na kajak, je bilo moje težišče višje, kot sem bil vajen, in v vodi sem bil manj stabilen.

Ko smo začeli veslati, sem veslal hitreje kot Ruth in Ashley. Čez nekaj časa sem bil daleč pred njima. Čeprav sem bil ponosen na svoj junaški tempo, sem prenehal veslati in počakal, da me dohitita. Velik val – približno trinajst centimetrov¹ – je udaril ob bok mojega kajaka in me prevrnil v vodo. Ko sem kajak obrnil navzgor in se s težavo ponovno povzpel nanj, sta me Ruth in Ashley že prehiteli, jaz pa sem bil preveč zasopel, da bi nadaljeval z veslanjem. Še preden sem lahko zajel sapo, je v kajak udaril še en val, ki je bil res ogromen – najmanj dvajset centimetrov² – in me spet prevrnil. Ko mi je uspelo uravnotežiti kajak, sem bil že tako zadihan, da sem se bal, da ne bom mogel splezati na vrh.

Ko je vodnik videl, da sem v težkem položaju, je priveslal do mojega kajaka in ga umiril, tako da sem se lažje povzpel nanj. Ko je videl, da sem še vedno preveč zadihan, da bi veslal sam, je na kajak privezal vlečno vrv in začel veslati, mene pa vlekel za seboj. Kmalu sem prišel do sape in začel sam zadovoljivo veslati. Spustil je vrv in brez nadaljnje pomoči sem dosegel prvi otok. Ob prihodu sem se izčrpan vrgel na pesek.

Ko se je skupina spočila, mi je vodnik tiho rekel: »G. Renlund, če boste še naprej veslali in ohranjali svoj zagon, mislim, da vam bo šlo dobro.« Upošteval sem njegov nasvet, ko smo veslali do drugega otoka in nato nazaj na izhodišče. Dvakrat je vodnik priveslal mimo in mi rekel, da mi gre odlično. Še celo večji valovi so udarjali v moj kajak od strani, a se nisem prevrnil.

Z doslednim veslanjem v kajaku sem ohranil zagon in napredoval ter tako ublažil učinek valov, ki so me zadeli od strani. Enako načelo velja v našem duhovnem življenju. Ranljivi postanemo, ko se upočasnimo, in še posebej, ko se ustavimo.³ Če z nenehnim »veslanjem« proti Odrešeniku ohranjamo duhovni zagon, smo varnejši in bolj zaščiteni, saj je naše večno življenje odvisno od naše vere vanj.⁴

Duhovni zagon se ustvarja »vse življenje, ko se vedno znova oklenemo Kristusovega nauka«.⁵ Predsednik Nelson je učil, da to ustvari »najmočnejši, krepostni krog«.⁶ Elementi Kristusovega nauka, kot so vera v Gospoda Jezusa Kristusa, spreobrnjenje, vstop v zavezni odnos z Gospodom preko krsta, prejem daru Svetega Duha in vztrajanje do konca⁶, namreč niso namenjeni temu, da bi jih doživeli kot enkratne dogodke s seznama, ki jih odkljukamo. Zlasti »vztrajanje do konca« ni zares ločen korak v Kristusovem nauku – kakor če bi končali prve štiri elemente in potem počenili, stisnili zobe in počakali, da umremo. Ne, vztrajanje do konca pomeni, da vedno znova in vedno bolje udejanjamo druge elemente Kristusovega nauka, kar ustvarja močan, krepostni krog, ki ga je opisal predsednik Nelson.⁸

Vedno znova pomeni, da elemente Kristusovega nauka doživljamo znova in znova vse življenje. Vedno bolje pomeni, da se z vsako ponovitvijo nadgrajujemo in izboljšujemo. Čeprav elemente znova ponavljamo, se ne vrtimo le v krogu brez poti naprej. Pravzaprav se z vsakim krogom približujemo Jezusu Kristusu.

Zagon zajema tako hitrost kakor smer.⁹ Če bi s kajakom energično veslal v napačno smer, bi lahko ustvaril precejšen zagon, vendar ne bi dosegel načrtovanega cilja. Podobno moramo v življenju »veslati« proti Odrešeniku, da bomo prišli k njemu.¹⁰

Svojo vero v Jezusa Kristusa je treba vsak dan negovati.¹¹ Negujemo jo, ko vsak dan molimo, vsak dan preučujemo svete spise, vsak dan razmišljamo o Božji dobroti, se vsak dan kesamo in vsak dan upoštevamo šepet Svetega Duha. Tako kot ni zdravo, če vse obroke hrane preložimo na nedeljo in se potem prenajemo s tedenskim obrokom hrane, tudi duhovno ni zdravo, če se pri hranjenju pričevanja omejimo le na en dan v tednu.¹²

Ko prevzamemo odgovornost za svoje pričevanje,¹³ pridobimo duhovni zagon in postopoma razvijemo trdno podlago za vero v Jezusa Kristusa, Kristusov nauk pa postane osrednji življenjski cilj.¹⁴ Podobno se zagon krepi, ko si prizadevamo spolnjevati Božje zakone in se kesati. Kesanje prinaša radost in nam omogoča, da se učimo iz napak in tako večno napredujemo. Nedvomno bodo napočili trenutki, ko se bomo v kajaku prevrnili in se znašli v globoki vodi. S kesanjem se lahko vrnemo na vrh in nadaljujemo ne glede na to, kolikokrat smo padli.¹⁵ Pomembno je, da ne obupamo.

Naslednji element Kristusovega nauka je krst, ki vključuje krst z vodo in s potrditvijo tudi krst s Svetim Duhom.¹⁶ Čeprav je krst enkratni dogodek, ob prejemu zakramenta vedno znova obnovimo krstno zavezo. Zakrament ne nadomešča krsta, ampak povezuje začetne elemente Kristusovega nauka – vero in kesanje – s prejemom Svetega Duha.¹⁷ Ko zavestno vzamemo zakrament, v svoje življenje povabimo Svetega Duha¹⁸ tako kot takrat, ko smo se krstili in so nas potrdili.¹⁹ Ko spolnjujemo zavezo, opisano v zakramentnih molitvah, Sveti Duh postane naš spremljevalec.

Ko ima Sveti Duh večji vpliv na naše življenje, vedno znova in vedno bolje razvijamo krščanske lastnosti. Naše srce se spremeni. Naša nagnjenost k hudobiji se zmanjša. Naša naklonjenost do dobrega se poglablja, dokler si ne želimo samo, da bi »nenehno delali dobro«.²⁰ S tem dostopamo do nebeške moči, potrebne za vztrajanje do konca.²¹ Naša vera se okrepi n pripravljeni smo spet ponoviti močan, krepostni krog.

Duhovni zagon nas naprej spodbuja k sklepanju dodatnih zavez z Bogom v Gospodovi hiši. Več zavez nas približa Kristusu in nas še močneje poveže z njim. Zaradi teh zavez imamo večji dostop do Kristusove moči. Rad bi razjasnil, da krstne in tempeljske zaveze same po sebi niso vir moči. Vir moči je Gospod Jezus Kristus in naš nebeški Oče. S sklepanjem in izpolnjevanjem zavez ustvarjamo kanal za njuno moč v našem življenju. Ko živimo v skladu s temi zavezami, sčasoma postanemo dediči vsega, kar ima nebeški Oče.²² Zagon, ki nastaja z življenjem po Kristusovem nauku, ne poganja le preobrazbe naše božanske narave v našo večno usodo, ampak nas tudi spodbuja, da ustrezno pomagamo drugim.

Pomislite, kako mi je vodič odprave pomagal, ko sem se s kajakom prevrnil. Ni od daleč zakričal nekoristnega vprašanja, na primer: »G. Renlund, kaj počnete v vodi?« Ni priveslal do mene in me okaral z besedami: »G. Renlund, ne bi se znašli v tej situaciji, če bi bili bolje telesno pripravljeni.« Ni začel vleči mojega kajaka, medtem ko sem se ravno trudil, da bi se spravil nanj. In ni me karal pred skupino. Namesto tega mi je nudil pomoč, ki sem jo potreboval, v trenutku, ko sem jo potreboval. Svetoval mi je, ko sem bil dovzeten. In potrudil se je, da me je spodbujal.

Ko služimo drugim, nam ni treba postavljati nekoristnih vprašanj ali navajati, kar je očitno. Večina ljudi, ki se spoprijema s težavami, ve, da se spoprijema z njimi. Ne bi smeli soditi; naše sodbe niso koristne ali dobrodošle in so najpogosteje slabo utemeljene.

Če se primerjamo z drugimi, lahko naredimo hude napake, zlasti če sklepamo, da smo bolj pravični od tistih, ki jim je težko. Taka primerjava je podobna temu, da se brezupno utapljamo v treh metrih²³ vode, vidimo znanca, ki se utaplja v štirih metrih²⁴ vode, ga ob tem presodimo za hujšega grešnika in se pri tem dobro počutimo. Konec koncev se vsak od nas spopada s težavami po svoje. Nihče od nas si ne prisluži odrešitve.²⁵ Nikdar si je ne bomo mogli. Jakob je v Mormonovi knjigi učil: »Pomnite, potem ko se [bomo] spravili z Bogom, da je samo v in zaradi Božje milostljivosti, da [smo] odrešeni.«²⁶ Vsi potrebujemo Odrešenikovo neskončno odkupno daritev, ne le njen del.

Pri sporazumevanju z ljudmi okoli sebe potrebujemo vse svoje sočutje, vživljanje v druge in ljubezen.²⁷ Tisti, ki se spoprijemajo s težavami, morajo doživeti »čisto ljubezen Jezusa Kristusa, ki se odraža v [naših] besedah in dejanjih«.²⁸ Ko skrbno služimo, druge pogosto spodbujamo in jim ponujamo pomoč. Tudi če nekdo ni dovzeten, nadaljujemo s skrbnim služenjem, če nam to dovoli. Odrešeni je učil: »Takemu morate vztrajno služiti; kajti ne veste, ali se bo vrnil in pokesal in v srcu trdno odločen prišel k meni in ga bom ozdravil; in vi boste sredstvo, ki mu bo prineslo odrešitev.«²⁹ Odrešenikovo delo je, da ozdravlja. Naše delo je, da ljubimo – ljubimo in skrbno služimo tako, da druge pritegne k Jezusu Kristusu. To je eden od sadov močnega, krepostnega kroga Kristusovega nauka.

Vabim vas, da vedno znova, vedno bolje in načrtno živite Kristusov nauk in pomagate drugim na njihovi poti. Pričujem, da je Kristusov nauk osrednji del načrta nebeškega Očeta; navsezadnje je to njegov nauk. Ko udejanjamo vero v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev, nas to žene po poti zavez in čutimo motivacijo, da drugim pomagamo postati zvesti učenci Jezusa Kristusa Postanemo lahko dediči v kraljestvu nebeškega Očeta, kar je vrhunec zvestega življenja po Kristusovem nauku. V imenu Jezusa Kristusa, amen.