Zaveze in odgovornosti
Cerkev Jezusa Kristusa je znana kot cerkev, ki poudarja sklepanje zavez z Bogom.
»V čem se vaša Cerkev razlikuje od drugih?« Moj odgovor na to pomembno vprašanje se je z mojo zrelostjo in rastjo Cerkve spreminjal. Ko sem se leta 1932 rodil v Utahu, je naše članstvo štelo zgolj okrog sedemsto tisoč članov, zbranih večinoma v Utahu in okoliških državah. Takrat smo imeli samo sedem templjev. Danes Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni šteje več kot sedemnajst milijonov članov v približno sto sedemdesetih državah. Z letošnjim prvim aprilom imamo 189 posvečenih templjev v številnih državah ter še 146 načrtovanih in v gradnji. Začutil sem, da moram spregovoriti o namenu teh templjev in o zgodovini ter vlogi zavez pri našem čaščenju. To bo podprlo navdihnjene nauke predhodnih govornikov.
I.
Zaveza je obvezanost k izpolnjevanju določenih odgovornosti. Osebne obveze so bistvenega pomena za urejanje individualnih življenj in za delovanje družbe. Ta ideja se trenutno sooča z izzivi. Glasna manjšina nasprotuje institucionalni oblasti in vztraja, da morajo biti posamezniki prosti vsakršnih omejitev, ki ovirajo njihovo individualno svobodo. Toda iz tisočletnih izkušenj vemo, da se nekateri individualnim svoboščinam odrečejo, da bi pridobili ugodnosti življenja v organiziranih skupnostih. Takšna opustitev individualnih svoboščin načeloma temelji na obvezah ali zavezah, izraženih ali posrednih.
Sledi nekaj primerov zaveznih odgovornosti v naši družbi: Prvič, sodniki, drugič, vojska, tretjič, zdravstveno osebje in četrtič, gasilci. Vsi, ki opravljajo te znane poklice, se obvežejo – pogosto je to potrjeno z neko uradno prisego ali zavezo – da bodo opravljali dolžnosti, ki so jim dodeljene. Enako velja za naše redne misijonarje. Razpoznavna oblačila ali tablice z imeni naj bi izražale, da je uporabnik pod neko zavezo in ima zato dolžnost, da uči in služi, in v tem služenju bi se ga moralo podpirati. S tem povezan namen je, da uporabnike opomni na njihove zavezne odgovornosti. V njihovih značilnih oblačilih ali simbolih ni nič čarobnega, so zgolj potrebni opomniki glede posebnih odgovornosti, ki so jih prevzeli. To velja tudi za simbola zaročnega in poročnega prstana in njuni vlogi, da opazovalce ali tiste, ki ju nosijo, opominjata na zavezne odgovornosti.
II.
Kar sem rekel o tem, da so zaveze temelj za urejanje posameznikovega življenja, še posebej velja za verske zaveze. Temelj in zgodovina številnih verskih pripadnosti in zahtev temeljita na zavezah. Abrahamova zaveza na primer je bistvenega pomena za več velikih verskih tradicij. Vpelje sveto zamisel o zaveznih obljubah Boga z njegovimi otroki. Stara zaveza pogosto omenja Božjo zavezo z Abrahamom in njegovim potomstvom.1
Prvi del Mormonove knjige, ki je bil napisan v obdobju Stare zaveze, jasno prikazuje vlogo zavez v izraelski zgodovini in čaščenju. Nefiju je bilo rečeno, da so izraelski zapisi iz tega obdobja »zapis Judov, ki vsebuje Gospodove zaveze, ki jih je sklenil z Izraelovo hišo«.2 Nefijevi knjigi pogosto omenjata Abrahamovo zavezo3 in Izrael kot »Gospodovo ljudstvo zaveze«.4 Navada sklepanja zavez z Bogom ali verskimi voditelji je zabeležena tudi v zapisih Mormonove knjige o Nefiju, Jožefu v Egiptu, kralju Benjaminu, Almu in poveljniku Moroniju.5
III.
Ko je nastopil čas za obnovo polnosti evangelija Jezusa Kristusa, je Bog poklical preroka Josepha Smitha. Celotna vsebina prvih navodil, ki jih je temu mlademu preroku dal angel Moroni, nam ni v celoti znana. Vemo, da je Josephu rekel, da ima »Bog [zanj] delo« in da mora obelodaniti »polnost večnega evangelija« in tudi »obljube, dane očetom«.6 Vemo tudi, da so bili sveti spisi, ki jih je mladi Joseph kar najbolj temeljito bral – celo preden mu je bilo naročeno, naj ustanovi cerkev – številni nauki o zavezah, ki jih je prevajal v Mormonovi knjigi. Ta knjiga je v Razodetju glavni vir polnosti evangelija, vključno z načrtom Boga za njegove otroke, v Mormonovi knjigi pa je tudi ogromno referenc o zavezah.
Joseph, ki je Sveto pismo veliko bral, je zagotovo poznal referenco v Pismu Hebrejcem o Odrešenikovem namenu, da bo »z Izraelovo hišo in z Judovo hišo sklenil novo zavezo«.7 Pismo Hebrejcem prav tako omenja Jezusa kot »srednika nove zaveze«.8 Pomembno je, da se svetopisemsko poročilo o Odrešenikovem zemeljskem delovanju imenuje »Nova zaveza«, kar je dobesedno sinonim za novo zavezo.
Zaveze so bile temeljne v obnovi evangelija. To je razvidno iz najzgodnejših ukrepov, katere je Gospod preroku naročil, naj jih povzame pri ustanovitvi njegove Cerkve. Brž ko je bila objavljena Mormonova knjiga, je Gospod usmerjal organizacijo svoje obnovljene Cerkve, ki se bo kmalu imenovala Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.9 Razodetje, dano aprila 1830, navaja, da se bo posameznike, potem ko »pričajo« (kar pomeni sveto pričujejo), »da so se resnično pokesali vseh svojih grehov in so voljni prevzeti ime Jezusa Kristusa in so odločeni, da mu bodo služili do konca«, /…/ »s krstom sprejelo v njegovo cerkev«.10
To isto razodetje navaja, da se v Cerkvi »pogosto sestaja[jo], da vzamejo kruh in vino v spomin na Gospoda Jezusa«. Pomembnost te uredbe je očitna v besedah zaveze, opredeljene za starešino ali duhovnika, ki uredbo izvaja. Ta blagoslovi simbol kruha za »duše vseh tistih, ki od tega jedo, /…/ da [ti] bodo /…/ pričevali, o Bog Večni Oče, da so voljni prevzeti ime tvojega Sina in se ga vselej spominjati in izpolnjevati njegove zapovedi, ki jim jih je dal«.11
Osrednja vloga zavez v novo ustanovljeni Cerkvi je bila ponovno potrjena v uvodu, ki ga je Gospod dal za prvo izdajo svojih razodetij. V njem razglasi, da je poklical Josepha Smitha, ker so prebivalci zemlje »skrenili /…/ od mojih uredb in so prelomili mojo večno zavezo«.12 To razodetje nadalje pojasni, da so njegove zapovedi dane, »da se bo lahko uveljavila moja večna zaveza«.13
Danes razumemo vlogo zavez v obnovljeni Cerkvi in čaščenje njenih članov. Predsednik Gordon B. Hinckley je takole povzel učinek našega krsta in tega, da vsak teden vzamemo zakrament: »Vsak član te Cerkve, ki je stopil v vode krsta, je postal soudeleženec svete zaveze. To zavezo obnovimo vsakič, ko vzamemo zakrament Gospodove večerje.«14
Številni govorniki na tej konferenci so nas spomnili, da predsednik Russell M. Nelson o načrtu odrešitve pogosto govori kot o »zavezni poti«, ki »nas vodi nazaj k [Bogu]« in na kateri »gre za naš odnos z Bogom«.15 Uči o pomembnosti zavez v naših tempeljskih obredih in nas roti, naj od začetka vidimo konec in naj »razmišljamo celestialno«.16
IV.
Zdaj bolj govorim o tempeljskih zavezah. Prerok Joseph Smith je, da bi izpolnil svojo odgovornost in obnovil polnost evangelija Jezusa Kristusa, večino svojih zadnjih let preživel tako, da je vodil gradnjo templja v Nauvooju v Illinoisu. Preko njega je Gospod razodel sveta poučevanja, nauke in zaveze, kako naj njegovi nasledniki služijo v templjih. Tam se je posameznike, ki so prejeli obdaritev, učilo o Božjem načrtu odrešitve in povabilo, naj sklenejo svete zaveze. Tistim, ki so živeli zvesti tem zavezam, je bilo obljubljeno večno življenje, zato »je vse njihovo« in ti »bodo prebivali v navzočnosti Boga in njegovega Kristusa na veke vekov«.17
Obdaritveni obredi v nauvoojskem templju so bili izvedeni, tik preden so bili prvi pionirji izgnani in so začeli svojo zgodovinsko pot preko gorovja na zahodu. Imamo pričevanja številnih pionirjev, da jim je moč, ki so jo prejeli, ker so bili zavezani s Kristusom zaradi svojih obdaritev v nauvoojskem templju, dala zagon, da so se odpravili na epsko potovanje in se ustalili na zahodu.18
Posamezniki, ki so v templju prejeli obdaritev, so odgovorni za nošenje tempeljskih garm, kos oblačila, ki ni viden, ker ga nosimo pod vrhnjimi oblačili. To člane z obdaritvijo spomni na svete zaveze, ki so jih sklenili, in na blagoslove, ki so jim bili obljubljeni v svetem templju. Da bi dosegli ta sveti namen, nam je ukazano, naj tempeljske garme nosimo neprestano, razen izjemoma takrat, ko to očitno ni mogoče. Ker zaveze ne poznajo prostega dneva, lahko to, da si nekdo sleče garme, razumemo kot zavračanje zaveznih odgovornosti in blagoslovov, na katere se nanašajo. Nasprotno pa posamezniki, ki zvesto nosijo garme in spolnjujejo tempeljske zaveze, še naprej potrjujejo svojo vlogo učencev Gospoda Jezusa Kristusa.
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni gradi templje po vsem svetu. Njihov namen je, da bi bili Božji otroci zavez blagoslovljeni s tempeljskim čaščenjem in s svetimi odgovornostmi, močmi in edinstvenimi blagoslovi vezanosti h Gospodu, ki jih prejmejo po zavezi.
Cerkev Jezusa Kristusa je znana kot cerkev, ki poudarja sklepanje zavez z Bogom. Zaveze so neločljivo povezane z vsako odrešenjsko in povzdignjenjsko uredbo, ki jih ta obnovljena Cerkev izvaja. Krstna uredba in z njo povezane zaveze so pogoj za vstop v celestialno kraljestvo. Tempeljske uredbe in povezane zaveze so osnovnei pogoj za povzdignjenje v celestialno kraljestvo, ki je večno življenje, »največje od vseh Božjih darov«.19 To je v središču pozornosti Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Pričujem o Kristusu, ki je na čelu te Cerkve, in kličem njegove blagoslove na vse, ki si prizadevajo spolnjevati svoje svete zaveze. V imenu Jezusa Kristusa, amen.