Zaupajte v Gospoda

V naši družini se včasih igramo igro, ki jo imenujemo »Nora vaja zaupanja«. Morda se jo igrate tudi vi. Dva igralca stojita nekaj metrov narazen, eden je s hrbtom obrnjen proti drugemu. Na znak igralca zadaj igralec spredaj pade vznak v prijateljeve razprte roke.

Zaupanje je temelj vseh odnosov. Začetno vprašanje za vsak odnos se glasi: »Ali lahko zaupam drugemu človeku?« Odnos se vzpostavi le, če so ljudje pripravljeni zaupati drug drugemu. To, da nekdo popolnoma zaupa, drugi pa ne, ni odnos.

Vsak od nas je ljubljeni duhovni sin ali hči ljubečega nebeškega Očeta.¹ Čeprav ta duhovni rodovnik nudi temelj, pa sam po sebi ne ustvarja pristnega odnosa z Bogom. Odnos lahko zgradimo le, če se odločimo zaupati vanj.

Nebeški Oče želi z vsakim od svojih duhovnih otrok vzpostaviti tesen, osebni odnos.² Jezus je to željo izrazil, ko je molil: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju.«³ Odnos, za katerega si Bog prizadeva z vsakim duhovnim otrokom, je tako tesen in oseben, da bo vse, kar ima, in vse, kar je, lahko dal vsakemu od nas.⁴ Tovrstni globok, trajni odnos se lahko razvije le, če temelji na popolnem, nespornem zaupanju.

Kar zadeva nebeškega Očeta, si že od samega začetka prizadeva posredovati svoje popolno zaupanje v božanski potencial vsakega od svojih otrok. Zaupanje je temelj načrta, ki ga je pred našim prihodom na zemljo predstavil za našo rast in napredek. Učil nas je večnih zakonov, ustvaril zemljo, nam priskrbel umrljivo telo, nam dal dar, da se bomo sami odločali, in nam dovolil, da se bomo učili in rasli tako, da bomo sprejemali lastne odločitve. Želi, da se odločimo upoštevati njegove zakone in se vrnemo, da bomo deležni večnega življenja z njim in njegovim Sinom.

Ker je vedel, da ne bomo vselej sprejemali dobrih odločitev, je pripravil tudi pot, da se bomo izognili posledicam slabih odločitev. Priskrbel nam je Odrešenika – svojega Sina Jezusa Kristusa – da bo odkupil naše grehe in nas pod pogojem, da se bomo pokesali, spet očistil.⁵ Vabi nas, naj dragoceni dar kesanja redno uporabljamo.⁶

Vsak starš ve, kako težko je otroku dovolj zaupati in mu dovoliti, da se sam odloča, še posebej če ve, da bo otrok verjetno delal napake in zaradi tega trpel. Vendar nam nebeški Oče dopušča, da sprejemamo odločitve, zaradi katerih bomo lažje uresničili svoj božanski potencial! Starešina Dale G. Renlund je učil: »[Njegov] cilj /…/ kot starša ni, da bi svoje otroke pripravil, da bodo delali, kar je prav; pač pa, da bi svoje otroke pripravil, da bi se odločili, da bodo delali, kar je prav, in nazadnje postali kakor on.«⁷

Ne glede na Božje zaupanje v nas se bo naš odnos z njim razvil le toliko, kot smo mu pripravljeni zaupati. Izziv je v tem, da živimo v padlem svetu in da smo vsi izkusili izdajo zaupanja zaradi nepoštenja, manipulacije, pritiska drugih ali drugih okoliščin. Ko smo enkrat prevarani, morda težko spet zaupamo. Te negativne izkušnje zaupanja z nepopolnimi smrtniki lahko celo vplivajo na našo pripravljenost, da zaupamo v popolnega nebeškega Očeta.

Pred leti sta moja prijatelja, Leonid in Valentina, izrazila zanimanje, da bi postala člana Cerkve. Ko je Leonid začel spoznavati evangelij, mu je bilo težko moliti. V svojih ranih letih je trpel zaradi manipulacije in nadzora nadrejenih ter razvil nezaupanje v avtoriteto. Te izkušnje so vplivale na njegovo zmožnost, da bi odprl svoje srce in nebeškemu Očetu izrazil osebne občutke. Leonid je sčasoma in s preučevanjem pridobil boljše razumevanje Božjega značaja in občutil Božjo ljubezen. Sčasoma je molitev zanj postala samoumevna za izražanje zahvale in ljubezni, ki jo je čutil do Boga. Njegovo vse večje zaupanje v Boga je sčasoma privedlo do tega, da sta z Valentino sklenila svete zaveze, da bi okrepila svoj odnos z Bogom in drug z drugim.

Če vam predhodna izguba zaupanja preprečuje, da bi zaupali Bogu, prosim posnemajte Leonidov zgled. Potrpežljivo se še naprej učite o nebeškem Očetu, njegovem značaju, njegovih lastnostih in njegovih namenih. Bodite pozorni na izkušnje, ko ste v življenju občutili njegovo ljubezen in moč, in jih zabeležite. Današnji prerok, predsednik Russell M. Nelson, je učil, da bolj bomo spoznavali Boga, lažje mu bomo zaupali.⁸

Včasih se Bogu najbolj naučimo zaupati tako, da mu preprosto zaupamo. Tako kot pri »Nori vaji zaupanja« moramo biti včasih pripravljeni pasti vznak in dovoliti Bogu, da nas ujame. Naše zemeljsko življenje je preizkušnja. Izzivi, ki močno presegajo naše sposobnosti, so pogosti. Ko sta naše spoznanje in razumevanje nezadostna, je jasno, da iščemo vire, ki nam bodo pomagali. V informacijsko nasičenem svetu ne manjka virov, ki oglašujejo svoje rešitve na naše izzive. Vseeno pa preprost, preizkušen nasvet v Pregovorih ponuja najboljši nasvet: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem.«⁹ Zaupanje v Boga pokažemo tako, da se v življenjskih izzivih najprej obrnemo k njemu.

Ko sem končal pravno fakulteto v Utahu, smo se z družino znašli pred pomembno odločitvijo, kje bomo delali in si ustvarili dom. Potem ko smo se posvetovali med seboj in z Gospodom, smo občutili vodstvo, naj z družino odidemo v vzhodni del Združenih držav, daleč od staršev in sorojencev. Sprva je šlo vse dobro in čutili smo potrditev naše odločitve. Potem pa so se stvari spremenile. V odvetniškem podjetju je prišlo do zmanjševanja števila zaposlenih in grozilo mi je, da bom ostal brez službe in zavarovanja ravno, ko se je rodila hči Dora, ki je imela resne zdravstvene težave in dolgoročne posebne potrebe. Medtem ko sem se soočal s temi izzivi, sem bil poklican k služenju, ki bi zahtevalo veliko časa in predanosti.

Še nikoli se nisem znašel pred takšnim izzivom in bil sem nemočen. Začel sem dvomiti v odločitev, ki smo jo sprejeli, in v njeno potrditev. Zaupali smo v Gospoda in vse naj bi se izšlo. Padel sem vznak in zdaj se je zdelo, da me nihče ne bo ujel.

Nekega dne so mi na misel in v srce jasno prišle besede: »Ne vprašaj zakaj, vprašaj, kaj želim, da se naučiš.« Zdaj sem bil še bolj zmeden. V trenutku, ko sem se mučil s svojo prejšnjo odločitvijo, me je Bog prosil, naj mu še bolj zaupam. Ko se ozrem nazaj, je bila to kritična točka v mojem življenju – to je bil trenutek, ko sem spoznal, da se Bogu najbolj naučimo zaupati tako, da mu preprosto zaupamo. V naslednjih tednih sem osupel opazoval, ko je Gospod čudežno odvijal svoj načrt, da bi blagoslovil našo družino.

Dobri učitelji in trenerji vedo, da intelektualni razvoj in telesno moč lahko dosežemo le z naprezanjem uma in mišic. Podobno nas Bog vabi, naj rastemo, tako da zaupamo njegovemu duhovnemu poduku preko izkušenj, ki razširjajo dušo. Zato smo lahko prepričani, da je ne glede na zaupanje, ki smo ga Bogu morda izkazali v preteklosti, pred nami še kakšna izkušnja, ki krepi zaupanje. Bog se osredotoča na našo rast in napredek. On je veliki učitelj, popoln trener, ki nas vselej žene, da bi nam pomagal uresničiti več našega božanskega potenciala. To bo vselej zajemalo prihodnje povabilo, naj mu samo malce bolj zaupamo.

Mormonova knjiga uči o vzorcu, ki ga Bog uporablja, da nas žene, zato da bi lahko vzpostavil trden odnos z nami. V priročniku Pridi in hodi za menoj smo nedavno preučevali, kako je bilo Nefijevo zaupanje v Boga preizkušeno, ko je bilo njemu in njegovim bratom zapovedano, naj se vrnejo v Jeruzalem po medeninaste plošče. Po prvih neuspelih poskusih so njegovi bratje obupali in so se bili pripravljeni vrniti brez plošč. A Nefi se je odločil, da bo povsem zaupal v Gospoda, in uspelo mu je dobiti plošče.¹⁰ Ta izkušnja je verjetno okrepila Nefijevo zaupanje v Boga, ko se mu je zlomil lok in se je družina soočala z lakoto v divjini. Nefi se je spet odločil, da bo zaupal v Boga, in družina je bila rešena.¹¹ Zaradi teh dveh zaporednih izkušenj je še bolj zaupal v Boga glede velikanske naloge, ki je bila pred njim, ki je prekalila njegovo vero, ko je gradil ladjo.¹²

Nefi je s temi izkušnjami okrepil svoj odnos z Bogom tako, da mu je vztrajno in neprekinjeno zaupal. Bog uporablja isti vzorec z nami. Osebno nas vabi, naj okrepimo in poglobimo svoje zaupanje vanj.¹³ Vsakič, ko povabilo sprejmemo in se nanj odzovemo, poglobimo svoje zaupanje v Boga. Če se za povabilo ne zmenimo ali ga zavrnemo, se naš napredek ustavi, dokler se nismo pripravljeni odzvati na novo povabilo.

Dobra novica je, da se ne glede na zaupanje, ki smo ga v preteklosti izrazili v Boga oziroma ga nismo, lahko odločimo zaupati v Boga danes in vsak dan po tem. Obljubljam, da nas bo Bog, vsakič ko bomo to storili, ujel in naš odnos zaupanja bo vse močnejši do dneva, ko bomo postali eno z njim in njegovim Sinom. Potem lahko razglasimo kakor Nefi: »O Gospod, zaupal sem vate in vate bom vekomaj zaupal.«¹⁴ V imenu Jezusa Kristusa, amen.