Zavezno zaupanje preko Jezusa Kristusa

Moji ljubi bratje in sestre, molim, da nas bodo navdihnjena sporočila naših voditeljev ta konec tedna duhovno poživila in da se bomo radostili tega, kar rad imenujem »zavezno zaupanje preko Jezusa Kristusa«. To zaupanje je tiho, vendar gotovo zagotovilo, da bomo prejeli blagoslove, ki jih Bog obljublja tistim, ki spolnjujejo svoje zaveze, in ga tako zelo potrebujemo sredi spreminjajočih se okoliščin današnjih dni.

Gradnja novih Gospodovih hiš po svetu pod navdihnjenim vodstvom predsednika Russella M. Nelsona botruje velikemu veselju med člani Cerkve in pomeni pomemben simbol širjenja Gospodovega kraljestva.

Ko sem razmišljal o svoji osupljivi izkušnji ob posvetitvi featherriverskega templja v Kaliforniji prejšnji oktober, se sprašujem, ali se morda včasih ne izgubimo v navdušenju nad tem, da imamo v svojih mestih in skupnostih nove templje, in zanemarimo bolj sveti namen svetih zavez, ki jih nudijo templji.

Na sprednjem pročelju vsakega templja je spoštljiv napis: »Svetost Gospodu.«¹ Te navdihnjene besede so jasno povabilo, naj se, ko vstopimo v Gospodovo hišo, podamo na sveto potovanje učenja, kako postati višji in bolj sveti Kristusovi učenci. Ko v svetosti pred Bogom sklenemo zaveze in se zavežemo, da bomo sledili Odrešeniku, prejmemo moč, da se v srcu spremenimo, poživimo svojega duha in poglobimo svoj odnos z Gospodom. Takšno prizadevanje nas v duši posvečuje in ustvarja sveto vez z Bogom in Jezusom Kristusom, ki obljubljata, da lahko podedujemo dar večnega življenja.² Rezultat tega svetega potovanja je, da prejmemo bolj sveto in višje zaupanje za vsakdanje življenje v svojih zavezah, ki smo jih sklenili preko Jezusa Kristusa.

Takšno zaupanje je vrhunec naše božanske povezanosti z Bogom in nam lahko pomaga, da smo še bolj predani in še bolj hvaležni za Jezusa Kristusa in njegovo odkupno žrtvovanje. To okrepi našo zmožnost, da druge ljubimo in jim služimo, in nas v duši okrepi, da živimo v nesvetem svetu, ki je vse bolj mračen in nas vse bolj plaši. Daje nam moč, da premagamo seme dvoma in obupa, strahu in razočaranj, gorja in brezupa, ki nam jih sovražnik vse resnice poskuša zasaditi globoko v srca, zlasti ko je življenje naporno, preizkušnje dolge, okoliščine pa težke. Svetopisemski verz ponuja dober nasvet vsakemu od nas, ko se zoperstavimo bičajočemu vetru današnjih posvetnih sprememb: »Ne zavrzite torej svoje zaupnosti.«³

Dragi bratje in sestre, tisti, ki pridobijo iskreno zaupanje v zaveze, ki so jih sklenili v Gospodovi hiši preko Jezusa Kristusa, posedujejo eno najmočnejših sil, do katerih lahko pridemo v tem življenju.

Ko smo letos preučevali Mormonovo knjigo po priročniku Pridi in hodi za menoj, smo bili priča temu, kako je Nefi lepo poosebljal moč tovrstne zavezne samozavesti zaradi svoje zvestobe, ko se je soočal z ovirami in izzivi, denimo da bi dobil plošče, kar mu je zapovedal Gospod. Nefi je kljub temu, da mu je bilo silno hudo zaradi strahu in pomanjkanja vere Lamuela in Lemuela, ostal odločen in je zaupal, da jim bo Gospod plošče izročil. Bratoma je rekel: »Kakor živí Gospod in kakor živimo mi, ne bomo šli k očetu v divjino, dokler ne bomo dovršili tega, kar nam je Gospod zapovedal.«⁴ Ker je Nefi zaupal v Gospodove obljube, je izkusil čudež in je lahko izvršil, kar mu je bilo zapovedano narediti.⁵ Nefi je kasneje v videnju videl vpliv tovrstnega zaupanja in zapisal: »[J]az, Nefi, [sem] videl moč Božjega Jagnjeta, da se je spustila na svete v Jagnjetovi cerkvi in na Gospodovo ljudstvo zaveze, /…/; in oboroženi so bili s pravičnostjo in z močjo Boga v veliki slavi.«⁶

Iz prve roke sem videl, kako so Gospodove ljubeče obljube in moč pritekale v življenja Božjih otrok in jih krepile, da so se lahko soočili z življenjskimi okoliščinami. Ko se je žena zadnjič vrnila domov s čaščenja v templju, mi je povedala, kako globoko jo je ganilo, kar je tam doživela. Ko je vstopila v Gospodovo hišo, je zagledala moškega na invalidskem vozičku, ki se je zelo počasi premikal, in žensko s palico, ki je silno težko hodila, oba pa sta pogumno prišla častit v Gospodovo hišo. Ko je žena vstopila v prostor za uvodne uredbe, je zagledala ljubečo sestro brez ene roke – in le z delom druge roke – kako je lepo in celestialno izvajala vsakršno nalogo, ki ji je bila dana.

Ko sva se z ženo pogovarjala o tej izkušnji, sva zaključila, da je bilo le zaradi čistega in iskrenega zaupanja v večne obljube, ki nam jih Bog daje preko svetih zavez, možno, da so ti čudoviti Kristusovi učenci tistega silno mrzlega dne odšli od doma navzlic svojim osebnim okoliščinam.

Moji dragi prijatelji, če bi lahko posedovali eno samo stvar – in predali svojim otrokom in vnukom eno samo stvar, ki bi vsakemu od njih pomagala pri testih in preizkušnjah pred njimi – bi bilo to zaupanje v zaveze, ki so jih sklenili preko Jezusa Kristusa. Če bodo posedovali nekaj tako božanskega, bodo lažje živeli, kar je Gospod obljubil svojim zvestim privržencem: »[M]oji učenci bodo stali na svetih krajih in se ne bodo premaknili.«⁷

Kako pridobimo takšno zaupanje preko Jezusa Kristusa? Pride s ponižnostjo, če se v svoji ljubezni osredotočimo na Odrešenika, če živimo po načelih evangelija Jezusa Kristusa, prejmemo odrešenjske in povzdignjenjske uredbe in spoštujemo zaveze, ki smo jih z Bogom sklenili v njegovi sveti hiši.

Naš dragi prerok nas je v svojih zaključnih besedah na oktobrski generalni konferenci leta 2019 spomnil na pomemben korak pri doseganju zaveznega zaupanja, rekoč: »Osebna vrednost za vstop v Gospodovo hišo zahteva veliko lastnih duhovnih priprav. Osebna vrednost zahteva popolno spreobrnitev uma in srca, da smo bolj podobni Gospodu, da smo pošteni državljani, da smo boljši zgled in da smo svetejši.«⁸ Če se bomo torej osredotočili na svoje priprave, da bi šli v tempelj, bomo spremenili svoje izkušnje v templju, ki bodo preobrazile naša življenja izven templja. »[N]ato se ti bo samozaupanje v Božji navzočnosti okrepilo; in nauk duhovništva bo kapljal v tvojo dušo kakor rosa z neba.«⁹

Škof, ki ga poznam, najstarejšega razreda v Osnovni ne imenuje razred »Osnovne«, temveč razred »za priprave na tempelj«. Škof januarja člane razreda in njihove učitelje povabi v svojo pisarno, kjer se pogovarjajo, kako bodo vse leto namenili pripravam za vstop v tempelj. Škof si vzame čas, da gre skozi ustrezna vprašanja na razgovoru za tempeljsko dovolilnico, ki so kasneje vključena v lekcije v Osnovni. Otrokom predlaga, naj se pripravijo, zato da bodo, ko bodo čez eno leto prišli v škofovo pisarno, samozavestni, samozavestni glede zavez, pripravljeni prejeti tempeljsko dovolilnico in vstopiti v Gospodovo hišo. Letos je škof imel štiri deklice, ki so bile tako navdušene, pripravljene in samozavestne, da bodo šle v tempelj, da so hotele, da škof njihove tempeljske dovolilnice natisne na novoletni dan ob 00.01.

Priprave niso samo za tiste, ki gredo v tempelj prvič. Vsi bi se morali stalno pripravljati, da bomo šli v Gospodovo hišo. Neki kol, ki ga poznam, je sprejel moto: »Osredotočeni na dom, s podporo Cerkve in tempeljsko zavezanostjo.« Zavezan¹⁰ je zanimiva beseda v tem smislu, da pomeni osredotočen na smer, vendar tudi pomeni pritrjen oziroma zavarovan, razrešen in odločen, gotov. Če smo zavezani templju, smo zajamčeni Odrešeniku, kar nam da pravilno smer in stabilnost, ko nam zagotavlja, da imamo zavezno samozavest preko Jezusa Kristusa. Zatorej bi vsak od nas moral namerno okrepiti takšno povezavo, tako da bi začrtal naslednji sestanek z Gospodom v njegovi sveti hiši, najsi je tempelj blizu ali daleč stran.¹¹

Naš dragi prerok, predsednik Russell M. Nelson, nas na ta bistvena načela spomni, ko pravi: »Tempelj je osrednjega pomena za to, da si krepimo vero in duhovno trdnost, ker sta Odrešenik in njegov nauk samo bistvo templja. Vse, kar se v templju učimo z navodili in z Duhom, krepi naše razumevanje Jezusa Kristusa. Njegove ključne uredbe nas vežejo nanj s svetimi duhovniškimi uredbami. Če spolnjujemo zaveze, nas potem obdari s svojo zdravilno, krepilno močjo. In o, kako bomo potrebovali njegovo moč v dneh, ki so pred nami!«¹²

Odrešenik želi, da postanemo pripravljeni, da bomo zelo jasno točno razumeli, kako ravnati, ko sklenemo zaveze z nebeškim Očetom v njegovem imenu. Želi, da smo pripravljeni, da izkusimo svoje privilegije, obljube in odgovornosti; da smo pripravljeni, da bomo prejeli duhovni vpogled in prebujenje, ki ju potrebujemo v tem življenju. Vem, da nas bo Gospod, ko vidi le iskrico želje ali tren pravičnih prizadevanj v naši pripravljenosti, da bi se v življenju osredotočili nanj ter na uredbe in zaveze, ki jih sklenemo v njegovi hiši, blagoslovil na popoln način, s čudeži in blagimi milostmi, ki jih potrebujemo.

V Gospodovi hiši se lahko preobrazimo na višje in svetejše načine. Ko torej pridemo iz templja, preobraženi zaradi svojega upanja v obljube zavez, oboroženi z močjo z višave, tempelj vzamemo s seboj domov in v svoje življenje. Zagotavljam vam, da nas to, če imamo v sebi Duha Gospodove hiše, celovito spremeni.

Zaradi templja tudi vemo, da če hočemo, da bo Gospodov Duh v naših življenjih neoviran, preprosto ne moremo in ne smemo gojiti neprijaznih občutkov do nikogar. Če bomo v srcih ali mislih dopuščali neprijazne občutke ali misli, bo to privedlo do neprijaznih besed in dejanj bodisi na družbenih omrežjih bodisi doma, zaradi česar se bo Gospodov Duh umaknil iz naših src. Zatorej prosim, ne zavrzite zaupanja, temveč naj se vam zaupanje raje krepi.

Stalna in pospešena gradnja templjev nas bo še naprej navduševala, navdihovala in blagoslavljala. Še pomembneje, če se bomo torej osredotočili na svoje priprave, da bi šli v tempelj, bomo spremenili svoje izkušnje v templju, ki bodo preobrazile naša življenja izven templja. Naj nas ta preobrazba napolni z zaupanjem v naše svete zaveze, ki smo jih sklenili z Bogom preko Jezusa Kristusa. Bog živi, Jezus je naš Odrešenik in to je njegova obnovljena Cerkev na zemlji. Vse te resnice ponižno izjavljam v svetem imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, amen.