Snopi in žarki

Svoje sporočilo namenjam tistim, ki so zaskrbljeni zaradi svojega pričevanja, ker niso imeli osupljivih duhovnih izkušenj. Upam, da vas bom nekoliko pomiril in vam vlil samozaupanje.

Obnova evangelija Jezusa Kristusa se je začela z izbruhom svetlobe in resnice! Najstnik v zvezni državi New York z zelo običajnim imenom Joseph Smith vstopi v gaj, da bi molil. Zaskrbljen je zaradi svoje duše in svojega položaja pred Bogom. Trudi se, da bi mu bili odpuščeni grehi. Zbegan je glede tega, kateri cerkvi naj se pridruži. Potrebuje jasnost in mir – potrebuje luč in spoznanje.¹

Ko Joseph poklekne, da bi molil in »Bogu razode[l] želje svojega srca«, se nadenj zgrne gosta tema. Nekaj zlega, utesnjujočega in zelo resničnega ga poskuša ustaviti – zveže mu jezik, da ne more govoriti. Mračne sile postanejo tako močne, da Joseph pomisli, da bo umrl. A »uporabi /…/ vse svoje moči, da [zakliče] k Bogu, naj [ga] reši pred močjo tega sovražnika, ki [ga] je zgrabil«. In nato »prav tisti trenutek, ko [je] pripravljen, da se preda /…/ obupu in se prepusti /…/ pogubi«, ko ne ve več, ali bo še vzdržal, gaj napolni veličasten sij, ki razblini temo in sovražnika njegove duše.²

Nadenj se postopoma spusti »snop svetlobe«, ki je močnejša od sijaja sonca. Pojavi se eno bitje, nato še drugo.³ Njunega »sijaja in slave ni moč opisati«. Prvi, naš nebeški Oče, izgovori njegovo ime, »pokazajoč na drugega – [Joseph!] To je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!«⁴

In s tem neizmernim valom svetlobe in resnice se je začela obnova. Sledila bo prava poplava božanskega razodetja in blagoslovov: novi sveti spisi, obnovljeni duhovniški ključi, apostoli in preroki, uredbe in zaveze ter ponovna ustanovitev Gospodove prave in žive Cerkve, ki bo nekega dne napolnila zemljo z lučjo in pričevanjem Jezusa Kristusa in njegovega obnovljenega evangelija.

Vse to in še veliko več se je začelo z bridko molitvijo nekega fanta in s snopom svetlobe.

Tudi mi imamo svoje bridke potrebe. Tudi mi potrebujemo osvoboditev od duhovne zbeganosti in posvetne teme. Tudi mi potrebujemo svoje spoznanje.⁵ To je med drugim razlog, da nas je predsednik Russell M. Nelson prosil, naj »se poglobimo v veličastno luč obnove«.⁶

Ena od velikih resnic obnove je, da so nebesa odprta – da lahko tudi mi prejmemo svetlobo in znanje z višav. Pričujem, da je to res.

Vendar moramo biti pozorni na duhovno past. Včasih zvesti člani Cerkve postanejo malodušni in se celo oddaljijo, ker niso doživeli osupljivih duhovnih izkušenj – ker niso doživeli svojega snopa svetlobe. Predsednik Spencer W. Kimball je opozoril: »Številni bodo povsem zgrešili stalni tok razodetih sporočil, če bodo vedno pričakovali nekaj spektakularnega.«⁷

Predsednik Joseph F. Smith se je podobno spominjal, da je »Gospod pred menoj, [ko sem bil mlad], skrival čudesa in mi pokazal resnico, vrstico za vrstico, navodilo za navodilom, tu malo in tam malo«.⁸

To je Gospodov tipični vzorec, bratje in sestre. Namesto da bi nam poslal snop svetlobe, nam pošlje žarek svetlobe in nato še enega in še enega.

Ti žarki svetlobe se nenehno izlivajo na nas. Sveti spisi učijo, da je Jezus Kristus »luč in življenje sveta«⁹, da njegov »Duh razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet«¹⁰; (gl. tudi Janez 1:9), in da njegova luč napolnjuje »brezmejnost vesolja« in »daje življenje vsemu«¹¹. Kristusova luč je dobesedno vseokrog nas.

Če smo prejeli dar Svetega Duha in se trudimo, da bi udejanjali vero, se kesali in spoštovali svoje zaveze, potem smo vredni, da nenehno prejemamo te božanske žarke. Z nepozabnim izrazom starešine Davida A. Bednarja – »živimo v razodetju«.¹²

A vendar je vsak od nas drugačen. Niti dva človeka ne doživljata Božje svetlobe in resnice popolnoma enako. Vzemite si nekaj časa in razmislite, kako doživljate Gospodovo luč in Duha.

Morda ste te navale svetlobe in pričevanja doživeli tako, da ste se glede zadeve, ki vas je skrbela, v mislih pomirili¹³.

Ali kot vtis – tihi glas – ki se je naselil »v mislih in v srcu«¹⁴ in vas spodbudil, da naredite nekaj dobrega, na primer nekomu pomagate.

Morda ste bili v razredu v cerkvi – ali na mladinskem taboru – in ste občutili močno željo, da bi sledili Jezusu Kristusu in mu ostali zvesti.¹⁵ Morda ste celo stali in podali pričevanje, za katerega ste upali, da je pristno, in nato začutili, da je pristno.

Ali pa ste morda molili in občutili radostno zagotovilo, da vas Bog ljubi.¹⁶

Morda ste nekoga slišali pričevati o Jezusu Kristusu in se je to dotaknilo vašega srca ter vas preželo z upanjem.¹⁷

Morda ste brali Mormonovo knjigo in vam je določen verz nagovoril dušo, kot da ga je Bog dal tja prav za vas – in potem ste se zavedli, da ga je dal.¹⁸

Morda ste občutili Božjo ljubezen do drugih, ko ste jim služili.¹⁹

Ali pa morda v nekem trenutku težko čutite Duha zaradi depresije ali tesnobe, vendar imate dragoceni dar in vero, da se ozrete nazaj in prepoznate pretekle »Gospodove blage milosti«.²⁰

Hočem povedati, da obstaja veliko načinov, da prejmemo nebeške žarke pričevanja. To je seveda le nekaj od teh. Morda niso dramatični, vendar so vse del naših pričevanj.

Bratje in sestre, nisem videl snopa svetlobe, vendar sem tako kot vi doživel veliko božanskih žarkov. Z leti sem si prizadeval, da bi takšna doživetja skrbno cenil. Ko to počnem, ugotavljam, da jih prepoznavam in se jih spominjam še bolj. Tukaj je nekaj primerov iz mojega življenja. Morda za koga niso preveč osupljivi, a zame so dragoceni.

Spomnim se, da sem bil na krstu kot neotesan najstnik. Ko naj bi se sestanek začel, sem začutil, da me Duh spodbuja, naj se usedem in naj bom spoštljiv. Sedel sem in ostal tiho do konca sestanka.

Pred misijonom sem se bal, da nimam dovolj trdnega pričevanja. Nihče v moji družini ni nikoli služil misijona in nisem vedel, ali bom zmogel. Spominjam se, da sem v stiski proučeval in molil, da bi prejel bolj trdno pričevanje o Jezusu Kristusu. Potem pa sem nekega dne, ko sem se pogovarjal z nebeškim Očetom, začutil močan občutek svetlobe in toplote. In vedel sem. Preprosto sem vedel.

Spomnim se, da me je leta kasneje neke noči prebudil občutek »čiste inteligence«, ki mi je povedal, da me bodo poklicali, naj služim v zboru starešin.²¹ Dva tedna pozneje so me poklicali.

Spominjam se generalne konference, na kateri je ljubljeni član zbora dvanajstih apostolov med pričevanjem izrekel natanko tiste besede, za katere sem rekel prijatelju, da upam, da jih bom slišal.

Spominjam se, kako sem skupaj s stotinami bratov klečal in molil za dragega prijatelja, ki je v majhni, oddaljeni bolnišnici ležal nezavesten, priklopljen na ventilator, potem ko se mu je ustavilo srce. Ko smo združili svoja srca, da bi prosili za njegovo življenje, se je prebudil in si ventilator izvlekel iz grla. Danes služi kot kolski predsednik.

Spomnim se, kako sem se zbudil z močnimi duhovnimi občutki po živih sanjah o dragem prijatelju in mentorju, ki je prezgodaj umrl in v mojem življenju pustil ogromno praznino. Bil je nasmejan in vesel. Vedel sem, da je v redu.

To je nekaj mojih žarkov. Tudi vi ste imeli svoje izkušnje – svoje navale pričevanja, prežete s svetlobo. Ko te žarke prepoznamo, se jih spomnimo in jih zberemo ter osredinimo,²² se začne dogajati nekaj čudovitega in mogočnega. »Svetloba se oprime svetlobe« – »resnica zaobjame resnico«.²³ Resničnost in moč enega žarka pričevanja se okrepi in združi z drugim, nato z drugim in še z enim. Vrstico za vrstico, zapoved za zapovedjo, tu žarek in tam žarek – en majhen, dragocen duhovni trenutek za drugim – v nas raste jedro duhovnih izkušenj, prežetih s svetlobo. Morda noben žarek ni dovolj močan ali svetel, da bi bil popolno pričevanje, vendar lahko skupaj postanejo luč, ki je tema dvoma ne more premagati.

»O potem, mar ni to resnično?« je vprašal Alma. »Povem vam, da, ker je luč.«²⁴

»Tisto, kar je od Boga, je luč,« nas uči Gospod, »in ta, ki luč prejme in ostane v Bogu, prejme več luči, in tista luč postaja svetlejša in svetlejša do popolnega dne.«²⁵

To pomeni, bratje in sestre, da imamo lahko sčasoma in »z veliko marljivostjo«²⁶ tudi mi svoj snop svetlobe – žarek za žarkom. In sredi tega snopa bomo tudi mi našli ljubečega nebeškega Očeta, ki nas kliče po imenu, nam kaže na našega Odrešenika Jezusa Kristusa in nas vabi, naj ga »poslušamo«!

Pričujem o Jezusu Kristusu, da je on luč in življenje vsega sveta – in vašega in mojega osebnega sveta.

Pričujem, da je pravi in živi Sin pravega in živega Boga in da stoji na čelu te prave in žive Cerkve, ki jo vodijo in usmerjajo njegovi pravi in živi preroki in apostoli.

Prepoznajmo in sprejmimo njegovo veličastno luč ter se nato odločimo zanj namesto za temo sveta – vselej in za vedno. V imenu Jezusa Kristusa, amen.