Na poti svojih dolžnosti

Leto 1947 je zaznamovala stota obletnica prihoda prvih pionirjev svetih iz poslednjih dni v Dolino Slanega jezera. Tega leta so potekale številne nepozabne slovesnosti in izrečenih je bilo nešteto izrazov hvaležnosti za predane učence Jezusa Kristusa, ki so utrli poti, zgradili domove, zasejali poljščine v nerodovitno puščavo in naselili skupnosti.

Predsednik J. Reuben Clark, prvi svetovalec v Prvem predsedstvu, je na oktobrski konferenci leta 1947 tem zvestim pionirjem namenil enega najbolj nepozabnih in ganljivih poklonov.

V svojem sporočilu je predsednik Clark na kratko počastil dobro znane voditelje, ki so vodili preseljevanje na zahod, denimo Brighama Younga, Heberja C. Kimballa, Wilforda Woodruffa, Parleya P. Pratta in številne druge. Vendar njegov glavni namen ni bil pripovedovati o dosežkih teh omembe vrednih posameznikov. Nasprotno, v svojih besedah se je osredotočil na zveste duše, katerih imena niso niti znana niti uradno zabeležena v zgodovini Cerkve. Poučen naslov njegovega sporočila se glasi: »Oni na zadnjem vozu.«¹

Predsednik Clark je zelo podrobno opisal značilnosti in izzive, s katerimi so se soočili priseljenci, ki so potovali na zadnjem pokritem vozu v vsaki od dolgih karavan vozov, ki so šle čez planjave. Občudoval je te neimenovane in neslavljene junake, ki so se dan za dnem, teden za tednom in mesec za mesecem dušili v prahu, ki so ga dvigovali vozovi pred njimi – in ki so premagali neizprosne ovire, na katere so naleteli na poti.

Predsednik Clark je izjavil »Oni na zadnjem vozu so vztrajali, izčrpani in utrujeni, z ranjenimi stopali, včasih skoraj obupani, a podpirala jih je vera, da jih Bog ljubi, da je obnovljeni evangelij pravi in da Gospod vodi in usmerja brate pred njimi.«²

Svoje sporočilo je zaključil z naslednjim ganljivim priznanjem: »Tem ponižnim dušam, velikim v veri, velikim v delu, velikim v pravičnem življenju, velikim v oblikovanju naše neprecenljive dediščine, ponižno izkazujem svojo ljubezen, svoje spoštovanje, svoj spoštljiv poklon.«³

Leta 1990 je predsednik Howard W. Hunter, tedanji predsednik zbora dvanajstih apostolov, podal sporočilo o nepogrešljivih doprinosih neštetih članov Cerkve, ki služijo marljivo in zvesto in ki prejmejo malo ali nič javnega priznanja ali pohvale.

Predsednik Hunter je pojasnil:

»O mladem in hrabrem poveljniku Moroniju je bilo rečeno:

‘[Č]e bi vsi ljudje bili in so bili in kdaj koli bodo kakor Moroni, glejte, bi se same sile pekla za vekomaj zamajale; da, hudič ne bi nikoli imel moči nad srci človeških otrok.’ (Alma 48:17)

Kakšen poklon slavnemu in mogočnemu človeku. /…/ Dva verza naprej je izjava o Helamanu in njegovih bratih, ki so imeli manj opazno vlogo kot Moroni, ki se glasi:

‘Sedaj glejte, Helaman in njegovi bratje niso bili nič manj uslužni do ljudstva, kakor je bil Moroni.’ (Alma 48:19)«

Predsednik Hunter je nadaljeval: »Drugače rečeno, četudi Helaman ni bil tako viden ali opazen kot Moroni, je bil ravno tako uslužen; to je, bil je tako ustrežljiv ali koristen kot Moroni.«⁴

Predsednik Hunter je potem svetoval vsem nam, naj ne bomo nič manj uslužni. Rekel je: »Če menite, da vas večina tega, kar počnete letos ali v prihodnjih letih, ne naredi zelo slavne, ne obupajte. Večina najboljših ljudi, ki so kdaj živeli, tudi niso bili prav slavni. Služite in osebnostno rastite, zvesto in tiho.«⁵

Hvaležen sem za milijone članov Cerkve, ki danes prihajajo k Odrešeniku⁶ in vztrajajo na poti zavez na zadnjih vozovih naše sodobne karavane vozov – in ki zares niso nič manj uslužni. Vaša trdna vera v nebeškega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa in vaša skromna, posvečena življenja me navdihujejo, da sem boljši človek in učenec.

Rad vas imam. Občudujem vas. Zahvaljujem se vam. In izrekam vam pohvalo.

Moje občutke do vas najbolje povzame izjava Samuela Lamanca v Mormonovi knjigi:

»[D]a bi uvideli, da je večji del njih na poti svojih dolžnosti in budno stopajo pred Bogom in pozorno spolnjujejo njegove zapovedi in zakone in sodbe. /…/

Da, povem vam, da to počne večji del med njimi in z neutrudno marljivostjo se trudijo, da bi k spoznanju resnice privedli preostale svoje brate.«⁷

Verjamem, da besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje tankočutne brate in sestre, ki poiščejo ljudi, ki so na cerkvenih sestankih in na različnih drugih krajih osamljeni, in sedejo poleg njih. Nenehno si prizadevajo »tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo«,⁸ ne da bi pričakovali priznanje ali hvalo.

Besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje zakonce in otroke, ki podpirajo življenjskega sopotnika, starša ali otroka, ki služi na voditeljskem položaju v obnovljeni Gospodovi Cerkvi. S svojim stalnim, tihim in običajno nepriznanim trajnim vplivom blagoslavljajo številne posameznike in družine tako, da bo povsem znano šele v večnosti.

Besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje posameznike, ki so se odvrnili od Boga, a se ponižno spet obračajo nanj,⁹ se kesajo svojih grehov in si prizadevajo za očiščujočo in zdravilno moč Odrešenikove odkupne daritve. To, da pridejo h Kristusu,¹⁰ ko se z grešnih stranpoti na »prepovedane poti«¹¹ vrnejo na pot zavez, je duhovno bistveno in upravičeno zahtevno. Ko se prebijajo naprej v veri in se ne naveličajo delati dobro, v svojem življenju polagajo temelj velikega dela¹² »za vse rodove in večnost«.¹³

Besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje pravične posameznike, ki hrepenijo po tem, da bi se preko pooblaščenih zavez in uredb njegovega evangelija vpregli v jarem z Odrešenikom – a jim dejavniki, nad katerimi nimajo nadzora, to morda prepovedujejo. Obljubljam, da bo vaša stiska olajšana, vaša poslušnost in zvestoba, da svojo voljo potrpežljivo podvržete Bogu, pa bosta nagrajeni ob »Gospodovem lastnem času«.¹⁴ »[Z]večer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje.«¹⁵

Besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje navdihnjene prevajalce in tolmače po svetu, ki Gospodu služijo tako, da pomagajo prijateljem in članom, da »polnost evangelija [slišijo] v svoji govorici in v svojem jeziku«.¹⁶ Njihovi glasovi, tolmačenje v znakovni jezik in prevedeni dokumenti posredujejo večne resnice, a le malo nas pozna njihova imena ali jim kdaj izrazi hvaležnost. Prevajalci in tolmači z darom jezika, s katerim so blagoslovljeni, marljivo, nesebično in najpogosteje anonimno služijo, da bi ljudje z branjem in poslušanjem Božje besede lažje prejeli duhovni dar vere.¹⁷

Besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje zveste poročene moške in ženske, ki spoštujejo svojo zavezno odgovornost, da se množijo in napolnijo zemljo, in ki so blagoslovljeni z močjo in vzdržljivostjo, da se na zakramentnem sestanku borijo s svojimi otroki. V vse bolj zmedenem svetu, prepolnem nadlog in napačno postavljenih prioritet, se te pogumne duše ne menijo za posvetne glasove, ki poveličujejo egocentričnost; spoštujejo svetost in pomembnost življenja v načrtu sreče, ki ga je nebeški Oče pripravil za svoje otroke.

Veliko poročenih parov zaupa v Boga tudi, ko se pravične želje njihovega srca ne uresničijo tako ali takrat, ko so to upali ali želeli. »Čakajo na Gospoda«¹⁸ in ne zahtevajo, da se drži njihovih zemeljskih rokov. »Kajti od začetka sveta ljudje niso ne slišali ne zaznali z ušesom, niti ni nobeno oko videlo, o Bog, razen tebe, kako velike stvari si pripravil zanj, ki čaka nate.«¹⁹

Besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje na tisoče in tisoče voditeljev v jaslih in učiteljev v Osnovni, ki imajo radi otroke v Cerkvi in jih poučujejo vsako nedeljo.

Pomislite na večni vpliv služenja, ki ga opravijo ti predani člani – in na čudovite blagoslove, obljubljene tistim, ki služijo otrokom.

In Jezus je »vzel /…/ otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel:

‘Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal’«.²⁰

Besedna zveza »na poti svojih dolžnosti« opisuje predane otroke, ki ljubeče skrbijo za ostarele starše, neprespano mamo, ki tolaži prestrašenega otroka, medtem ko kakor levinja čuva vrata svojega doma,²¹ člane Cerkve, ki pridejo prej in ostanejo dlje, da postavijo in pospravijo stole, ter navdihnjene posameznike, ki povabijo družinske člane, prijatelje in sodelavce, naj pridejo in pogledajo, naj pridejo in pomagajo ter naj pridejo in ostanejo.²²

Opisal sem le nekaj izbranih zgledov predanih učencev Jezusa Kristusa, ki spolnjujejo zaveze, kakor vi, ki vztrajate »na poti svojih dolžnosti«. Na milijone drugih zgledov svetih iz poslednjih dni, ki vso »svojo dušo«²³ darujejo Bogu, najdemo v domovih, ki se osredotočajo na Kristusa, in enotah Cerkve po svetu.

Ljubite in služite, poslušate in se učite, skrbite in tolažite ter poučujete in pričujete z močjo Svetega Duha. Često se postite in molite, postajate vse bolj ponižni in vse trdnejši v veri v Kristusa, tako da vam dušo navdajata »radost in uteha, da, in sicer do očiščenja in posvetitve [vašega] srca, do posvetitve, ki pride«, ker ste svoje srce predali Bogu²⁴.

Oni na zadnjem vozu, vsi, ki niso nič manj uslužni, in vi, ki danes vztrajate na poti svojih dolžnosti, ste moč Odrešenikove obnovljene Cerkve. Gospod je obljubil: »Vsi prestoli in gospostva, vladarstva in moči bodo razodete in dane vsem, ki so hrabro vztrajali v evangeliju Jezusa Kristusa.«²⁵

Radostno pričujem, da nebeški Oče in njegov ljubljeni Sin živita in da njunim obljubam lahko zaupamo, v svetem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.